Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v pritožbi neprerekana ugotovitev o sklenitvi kreditne pogodbe, ki je bila zavarovana s hipoteko, v času, ko je toženec že imel dolg do tožeče stranke, kaže na namen tožene stranke onemogočiti ali otežiti izterjavo vtoževane terjatve. Upoštevajoč datum vknjižbe sporazuma v notarskem zapisu (22.2.2000), ne gre za zatečeno stanje iz časa, preden je toženec povzročil škodo svojim upnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 4.6.2004 proti sklepu Okrožnega sodišča v Kranju z dne, opr.št. in odločilo, da začasna odredba ostane v veljavi, tožena stranka pa sama krije stroške ugovora proti začasni odredbi.

Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je uveljavljana terjatev zastarala. Tožeča stranka bi morala v skladu z 2. odstavkom 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tega tožeča stranka zagotovo ni storila. Sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj je upnik nepremičnino obremenil in kdo ima na njej zastavno pravico. Na podlagi tega, da je na nepremičnini hipoteka, je zaključilo, da je podan subjektivni element za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve morata biti kumulativno izpolnjeni predpostavki iz 1. odstavka 270. člena ZIZ ter ena izmed predpostavk iz 2. do 4. odstavka 270. člena ZIZ. V zvezi z verjetnim obstojem terjatve tožena stranka meni, da je terjatev tožeče stranke zastarana. V postopku zavarovanja na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. V tej fazi postopka je po oceni pritožbenega sodišča več argumentov za sklep, da pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti ni prenehala. Neposlovna odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročl (1. odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, OZ), v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 351. člena OZ).

Tožeča stranka je tožbo vložila 23.4.2004, Okrožno sodišče v Kranju pa je stečajni postopek začelo s sklepom z dne, opr.št. St. Verjetno je, da je tožeča stranka šele med stečajnim postopkom pridobila podatke, ki kažejo na obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker naj bi škoda, kot izhaja iz tožbene naracije, pričela nastajati v poslovnem letu 1999, ne more biti zamujen niti objektivi rok iz 2. odstavka 352. člena OZ.

Tožeča stranka zatrjuje, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja oziroma drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ) ter da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek

270. člena ZIZ). V zvezi s predpostavko iz 2. odstavka 270. člena ZIZ se je v sodni praksi izoblikovalo ustaljeno stališče, da zgolj verjeto izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ni dovolj za izdajo začasne odredbe, enako sama po sebi ne zadošča višina vtoževane terjatve. Podano mora biti dolžnikovo subjektivno delovanje. Odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe oziroma neutemeljenosti ugovora, kar zadeva predpostavko iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, temelji na naslednjih pravnorelevantnih okoliščinah: - tožeča stranka je 23.4.2004 vložila tožbo zaradi plačila odškodnine

44.371.518,78 SIT, ker naj bi tožena stranka s protipravnim ravnanjem in opustitvami povzročil, da je stečajnim upikom nastala škoda, enaka višini vtoževanega zneska; - iz lastne pisne izjave tožene stranke z dne 23.1.2004 izhaja, da skupna višina njegovih dolgov presega vrednost njegovega premoženja; - toženec je solastnik do 1/2 nepremičnine parc.št. 76/1 vl.št. 716 k.o. D., ki je obremenjena s hipoteko; - toženec je v času, ko je že imel dolg do tožeče stranke (21.2.2000), vzel hipotekarni kredit pri Avstrijski banki.

Iz zemljiškoknjižnih podaktov dejansko izhaja, da je dolžnikova nepremičnina parc.št. 76/1 vl.št. 716 k.o. D. obremenjena s hipoteko, ki je posledica razpolaganja samega dolžnika (hipoteka v korist Zveze bank, registrirane zadruge z omejenim jamstvom v Avstriji v višini

37.000 EUR). Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje sporne stvarne pravice na tuji stvari ni natančno individualiziralo, ne drži, saj je to storilo s sklicevanjem na zemljiškoknjižni izpisek z dne 21.5.2003 (priloga A 2) in izrecno ugotovitvijo v sklepu z dne

26.4.2004, kdaj je bil sklenjen sporazum v notarskem zapisu (21.2.2000). Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v pritožbi neprerekana ugotovitev o sklenitvi kreditne pogodbe, ki je bila zavarovana s hipoteko, v času, ko je toženec že imel dolg do tožeče stranke, kaže na namen tožene stranke onemogočiti ali otežiti izterjavo vtoževane terjatve. Upoštevajoč datum vknjižbe sporazuma v notarskem zapisu (22.2.2000), ne gre za zatečeno stanje iz časa, preden je toženec povzročil škodo svojim upnikom. Iz tožbenega gradiva namreč izhaja, da toženčevo protipravno ravnanje oziroma opustitve segajo že v leto 1999, saj ni izvedel predpisanih ukrepov po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, nevarnost iz 2. odstavka 270. člena ZIZ pa je interpretiralo v skladu z ustaljenim pojmovanjem sodne prakse, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).