Jedro

Zlorabe pravice ne more pomeniti izvrševanje določene pravice skladno z namenom, zaradi katerega je bila ta pravica podeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi pritožbene stroške

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za prekinitev postopka odločanja o predlogu za začetek osebnega stečaja.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasil pritožbene stroške

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče pritrjuje stališču izpodbijanega sklepa, da je v insolvenčnih postopkih možna (smiselna) uporaba 1. odstavka 206. člena ZPP, po katerem sodišče (med drugim) odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP). V tej zadevi predstavlja predhodno vprašanje glede odločitve o legitimaciji upnika in o insolventnosti dolžnika vprašanje (ne)obstoja poroštvene zaveze. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da mora sodišče pri odločanju o tem, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje, upoštevati temeljna načela stečajnega postopka, opredeljena v ZFPPIPP, med katerimi je (tudi) načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP) ter tehtati med temi načeli in določili ZPP, ki urejajo prekinitev postopka.

5. Prekinitev postopka je mogoča zgolj v primeru, da gre za enega izmed zakonsko predvidenih primerov. To pomeni, da prekinitev po volji strank ni možna, niti v primeru, da bi se obe stranki s tem strinjali. V konkretnem primeru niti ne gre za tak primer, saj je upnik s strani dolžnika predlagani prekinitvi nasprotoval. 6. Pri odločanju o tem, ali bo sodišče samo reševalo predhodno vprašanje, se mora sodišče ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, upoštevajoč pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Če bi bilo pričakovati, da bo zadeva v matičnem postopku rešena prej, kot v postopku, v katerem se odloča o prekinitvi postopka, sodišče ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, pač pa bo to prepustilo matičnemu postopku. V konkretni zadevi sodišče prve stopnje predlog za prekinitev postopka ni zavrnilo zato, ker bi dolžnik šele po vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja vložil tožbo na vložitev neobstoja poroštvene zaveze (kot mu to pritožnik neutemeljeno očita), pač pa je bil to (le) en izmed razlogov, na podlagi katerega je (pravilno) zaključilo, da bi prekinitev postopka v tej zadevi odločanje o predlogu za začetek postopka osebnega stečaja lahko odložila za daljše časovno obdobje. Razlogi, zaradi katerih je pritožnik tožbo vložil (šele) po vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja, za odločitev niso relevantni, zaradi česar se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu ne opredeljuje.

7. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tehtanja interesov ni opravilo. Da to ne drži, dokazuje že nadaljni pritožbeni očitek, in sicer, da je sodišče to tehtanje opravilo neustrezno. Sodišče prve stopnje je (sicer skopo) pojasnilo, da bi reševanje predhodnega vprašanja v matičnem postopku, odločanje o začetku postopka osebnega stečaja lahko odložilo za več let, s tem pa ogrozilo načelo hitrosti stečajnega postopka. To sicer ne sme biti edino merilo pri odločanju o prekinitvi postopka (pač pa je potrebno upoštevati tudi ekonomičnost in smotrnost postopka), vendar je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve pravilno izpostavilo, da bodo tudi v stečajnem postopku pri reševanju predhodnega vprašanja strankam zagotovljena ista procesna jamstva (pravica do izjave in kontradiktornost postopka) in dokazni standardi ter da je bolj smotrno, da samo izvede kontradiktorni postopek in ugotovi pravnorelevantno dejstvo (obstoj oziroma veljavnost poroštvene zaveze), kot pa da reševanje tega vprašanja prepusti matičnemu postopku. Nobenega dvoma ni, da zadeva v matičnem postopku ne bo rešena prej, kot v tem postopku, saj je splošno znano, da pravdni postopek ne teče tako hitro kot postopek zaradi insolventnosti. Ni jasno, na podlagi česa pritožnik že v naprej ocenjuje, da mu v tem postopku ne bo zagotovljeno zakonito in pošteno sojenje; nenazadnje ima pritožnik v tem postopku na voljo ista procesna jamstva ter iste pritožbene razloge kot v matičnem postopku, zato je vsakršen vnaprejšen dvom v zakonitost in poštenost sojenja zgolj dolžnikova špekulacija, ki ni z ničemer dokazno podprta.

8. ZFPPIPP nima splošne določbe o tem, s kakšno stopnjo dokaznega standarda ugotavlja sodišče pravnorelevantna dejstva. Odločitev o začetku stečajnega postopka ima daljnosežne in v marsikaterem smislu nereverzibilne posledice za dolžnika, vendar je zakonodajalec s sprejemom zakona, ki določa pogoje za začetek stečajnega postopka, očitno opravil presojo sorazmernosti v zvezi s posegom, ki ga ima ta postopek za dolžnika. Zakon določa, da lahko predlog za začetek stečajnega postopka vloži tudi upnik, ki ima terjatev izkazano s stopnjo verjetnosti, za ugotavljanje insolventnosti dolžnika pa niso določene nikakršne omejitve. To pomeni, da je sklepanje na nižjem dokaznem standardu verjetnosti dopustno edino v primerih, ko zakon to izrecno dovoljuje (prim. VSL sklep Cst 46/2016 z dne 20.1.2016). Takšnega nižjega dokaznega standarda zakon ne dopušča pri ugotavljanju insolventnosti dolžnika kot materialnopravne predpostavke začetka stečajnega postopka, zato mora sodišče o obstoju relevantnih dejstev sklepati z dokaznim standardom prepričanja, to je, da zoper takšno sklepanje ni podanega razumnega dvoma izkušenega človeka. To pomeni, da ne more biti nobenega dvoma, da mora biti tudi v tem postopku dolžniku zagotovljeno enako zakonito in pošteno sojenje kot mu je zagotovljeno v matičnem postopku. Vsakršne drugačne pritožbene špekulacije, da temu v stečajnem postopku ne bo tako, so zato ne le neutemeljene, pač pa tudi odveč. Poseg v dolžnikove pravice, povzročene z začetkom stečajnega postopka, glede na zgoraj navedeno ne morejo pomeniti nedopustnega posega in to tudi ne more biti merilo pri odločanju o prekinitvi postopka, kot to zmotno meni pritožnik.

9. Prav tako pa ni mogoče govoriti o zlorabi predmetnega postopka, ki jo dolžnik vidi v tem, da bo v primeru, da konkretni postopek ne bo prekinjen, nanj preloženo trditveno, dokazno in stroškovno breme ugotavljanja (ne)obstoja terjatve. Obstoj terjatve mora v tem postopku izkazati upnik, ne dolžnik. Isti obseg trditvenega in dokaznega bremena pri ugotavljanju (ne)obstoja poroštvene zaveze, kot ga bo nosil v tem postopku, pa bi dolžnik nosil tudi v matičnem postopku, zato tudi to ne more biti razlog za prekinitev postopka. Pritožbene navedbe, da bi moral upnik z lastno tožbo zatrjevati in dokazovati obstoj sporne obveznosti, nimajo nobene zakonske opore. Že zgoraj je pojasnjeno, da zakon upniku dopušča, da predlog za začetek stečajnega postopka vloži tudi v primeru, da ima terjatev izkazano „samo“ s stopnjo verjetnosti, zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi moral upnik vložiti tožbo in v matičnem postopku (pravnomočno) dokazati obstoj sporne obveznosti, še manj to pomeni zlorabo pravic. Zlorabo pravice ne more pomeniti izvrševanje določene pravice skladno z namenom, zaradi katerega je bila ta pravica podeljena. Prav tako ni podlage, da bi se upniku omejilo izbiro o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavljanje svoje terjatve; nasprotno stališče pomeni kršitev upnikove pravice do sodnega varstva. Zato za kakršnokoli omejevanje pravic upnikov, ki jih le-ti uporabljajo v skladu z namenom, ki ga je predpisal zakonodajalec, ni nobene podlage, niti izvrševanje takih pravic v skladu z njihovim namenom, ne more pomeniti njihove zlorabe.

10. Dolžnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

11. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.