Jedro

Prav pomanjkanje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odvzema aktu tožene stranke značaj upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 možen upravni spor. Zato zoper poročilo komisije ministrstva, ki je opravila upravni nadzor pri tožeči stranki, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni možno začeti upravnega spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper poročilo Ministrstva za zdravje o opravljenem upravnem nadzoru v Javnem zavodu ..., št. 0600-98/2011/37 z dne 18. 5. 2012 (1. točka izreka), in sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa uvodoma citira določbo 2. člena ZUS-1 in pojasni značilnost upravnih aktov v smislu določb ZUS-1. Nadalje navaja vsebino določb 76. in 80. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), ki dajeta podlago za opravo upravnega nadzora, ki ga izvaja Ministrstvo za zdravje pri nadzorovanih zdravstvenih zavodih in zasebnih zdravstvenih delavcih. Podrobnejše določbe o nadzoru vsebuje Pravilnik o upravnem nadzoru v zdravstvu (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 10. členu daje podlago za izdajo poročila po opravljenem upravnem nadzoru pri nadzorovancu. Če komisija ugotovi nepravilnosti, predlaga ministru izdajo odločbe o naložitvi ukrepov za odpravo nepravilnosti. V obravnavani zadevi take odločbe minister ni izdal. Po presoji sodišča prve stopnje poročilo komisije ne more imeti pravnih posledic na pravni položaj stranke upravnega nadzora. Iz poročila tudi sicer ne izhaja, da bi bila z njim tožeči stranki naložena kakšna obveznost ali da bi bilo odločeno o njegovi pravici oziroma pravni koristi. Zato poročilo ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. 3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno (tokrat meritorno) odločanje. Ne strinja se z razlago sodišča prve stopnje, da poročilo ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Gre za oblastni akt in zoper tak akt bi bilo treba nadzorovani osebi omogočiti pravno sredstvo oziroma sodno varstvo. Poročilo je za tožečo stranko izrazito negativno in ima posledice na njeno poslovanje in ugled v javnosti ter pri poslovnih partnerjih. Edino pravno sredstvo, ki ga ima tožeča stranka, je upravni spor, v katerem bi moralo sodišče vsebinsko presoditi utemeljenost očitkov iz izpodbijanega poročila. Če bi sodišče ugotovilo, da očitki niso utemeljeni, bi moralo poseg tožene stranke označiti kot nezakonit. 4. Tožena stranka je v neobrazloženem odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ima upravni nadzor podlago v določbah 76. in 80. člena ZZDej. Upravni nadzor se lahko začne na predlog ali po uradni dolžnosti in če se pri upravnem nadzoru ugotovijo nepravilnosti, izda minister na podlagi drugega odstavka 80. člena ZZDej odločbo, s katero določi ukrepe in roke za odpravo nepravilnosti. V obravnavani zadevi je komisija po opravljenem nadzoru v smislu 10. člena Pravilnika sestavila poročilo o ugotovitvah glede zakonitosti delovanja izvajalca, predhodno pa je sestavila tudi zapisnik. Po vročitvi poročila tožeči stranki in ministru slednji nesporno ni izdal odločbe iz drugega odstavka 80. člena ZZDej oziroma 12. člena Pravilnika, saj po mnenju tožene stranke komisija pri upravnem nadzoru ni ugotovila takih nepravilnosti, da bi moral minister izdati odločbo, s katero bi odredil ukrepe za odpravo nepravilnosti.

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov spisa, tudi po presoji Vrhovnega sodišča poročilo o opravljenem upravnem nadzoru nima značaja upravnega akta v smislu določbe 2. člena ZUS-1. Poročilo je sicer res posamični oblastveni akt, vendar pa s tem poročilom niti komisija niti minister nista odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke oziroma se tožeči stranki s tem poročilom niso naložili neki ukrepi za odpravo nepravilnosti. Prav pomanjkanje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odvzema aktu tožene stranke značaj upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 možen upravni spor. Zato zoper poročilo komisije ministrstva, ki je opravila upravni nadzor pri tožeči stranki, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni možno začeti upravnega spora. Ker torej poročilo ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje tožbo zoper to poročilo pravilno zavrglo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 8. Vrhovno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).