Jedro

Kot je obrazloženo, je sodišče prepričljivo zaključilo, da je bila toženka tista, ki je udarila tožnico v obraz in ne obratno, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da niso pravilni zaključki sodišča, da toženka ni izkazala škode iz naslova utrpelih telesnih bolečin. Toženka namreč telesne bolečine zatrjuje kot posledico tožničinega udarca, takšnega načina poškodovanja pa toženka ni uspela dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) B. B. odgovorna za škodo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) A. A. v višini 90 % (točka I. izreka), nadalje da je tožeča stranka A. A. odgovorna za škodo tožene stranke B. B. po nasprotni tožbi v višini 10 % (točka II. izreka) ter odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka odločilo s končno odločbo (točka III. izreka).

2. Zoper vmesno sodbo vlaga pritožbo toženka ter jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Povzema se bistvo pritožbe: izpostavlja zmotno izdelano dokazno oceno posameznih izvedenih dokazov, kar je bistveno vplivalo na končno odločitev sodišča. Sprejema dokazno oceno okoli dogajanja na pomolu in opozarja, da je tožnica dogajanja na pomolu opisovala drugače, veliko bolj dramatično, kar kaže na njeno pretiravanje v smeri njenega uspeha v postopku. Skozi prizmo njenega interesa po uspehu s pritožbo bi moralo sodišče dokazno vrednotiti verodostojnost izpovedbe tožnice tudi v delu dogajanja ob tušu. Nepravilna je dokazna ocena sodišča v delu, kjer sodišče zaključuje, da ne verjame toženki, da naj bi jo tožnica ob tušu provocirala. Tako toženka kot C. C. sta izpovedala, da sta pristopila do tožnice in D. D. z namenom da razčistijo nastalo situacijo s pomola. Dvom v verodostojnost izjave tožnice kaže tudi okoliščina, da je tožnica izpovedovala neprepričljivo že glede opisa dogodka na pomolu. Toženka se ni do tožnice odzvala napadalno, niti agresivno. Je pa tožnica svojo avtoritativnost, ki jo je izkazovala že v dogajanju na pomolu, izkazala tudi ob srečanju s toženko ob tušu in je zato življenjsko bolj verjeti toženki, da je bila tožnica tista, ki je pričela vpiti na toženko in izražati do nje podobna občutenja, kot že v dogodku na pomolu. Nadalje pritožba očita, da je nepravilna dokazna ocena izpovedb prič E. E., F. F. in G. G. Izpostavlja, da so bile izjave teh prič vnaprej pripravljene in usklajene, kar je razvidno že iz vsebine in oblike pisnih izjav prič. V nadaljevanju pritožba izpostavlja posamezne dele izpovedb prič in opozarja na njihovo neskladnost oziroma napačno dokazno oceno sodišča. Očita, da je dokazna ocena izpovedbe priče H. H. nepopolna in necelovita. Ne drži zaključek sodišča, da naj bi priča ob dogodku pri tušu videla le suvanje žensk, temveč je priča izpovedala, da je videla prepir med tožnico in toženko, da je tožnica suvala proti toženki in da so ji pri tem padla očala na tla. Očita neskladje med dejstvi, ki izhajajo iz izvedenih dokazov in razlogov v sodbi. Prav tako je nepravilno ovrednotilo izpovedbe I. I., in sicer, da je sodišče nepravilno ocenjevalo, da v kolikor bi tožnica udarila toženko, bi toženka o tem nedvomno pripovedovala priči - mami v telefonskem pogovoru tistega dne. Okoliščine izjav prič, ki jih je predlagala tožnica, so takšne narave, da vzbujajo resen dvom v njihovo verodostojnost, o čemer sodba nima razlogov in je s tem podana bistvena kršitev določb postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica in toženka z nasprotno tožbo zahtevata druga od druge plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi njima nastala v škodnem dogodku 26. 6. 2019, ki ga je tožnica zatrjevala in dokazovala s tem, da jo je toženka z dlanjo udarila po obrazu s tako močjo, da so ji odletela očala, poškodovala ji je nos, toženka pa, da je tožnica po tuširanju začela vpiti na toženko, jo kritizirati in ji očitati, da naj pazi na svoj jezik, ter da jo je tožnica v napadu jeze in agresije z desno roko udarila v obraz, in ko je hotela udarec ponoviti, je toženka v obrambi zamahnila z levo roko, da bi preprečila udarec, očala pa so tožnici odletela, ko je s silo zamahnila proti toženki in ne zaradi toženkinega udarca.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih, niti s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži namreč, da sodba nima razlogov glede verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedb prič, na podlagi katerih so bila ugotovljena pravno relevantna dejstva. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, niso med seboj v nasprotju ter v celoti omogočajo njen preizkus.

7. Sodišče prve stopnje je sporna pravno relevantna dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan načina poškodovanja tožnice oziroma toženke, ugotovilo na podlagi skupne dokazne ocene, ki vključuje presojo izpovedb tožnice, toženke, prič ter listinskih dokazov. Ustrezno je povzemalo ter ocenjevalo vse izvedene dokaze, najprej v točkah od 9 do 18, ter jih nato v točki 19 obrazložitve povezalo v skupno dokazno oceno. Zaključek, da se je tožnica tuširala, ko je toženka pristopila, tožnica pa besedno odreagirala in jo opomnila, da se do starejših tako ne obnaša, ter da jo je v nadaljevanju toženka udarila v obraz in ji pri tem zbila očala, je sprejelo na podlagi skupne dokazne ocene, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP, zato tudi ta pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve ZPP ni utemeljen. Sodišče je argumentiralo, da se smiselno dopolnjujejo izpovedbe tožnice in prič E. E., F. F. in G. G. Bistvo pritožbenega očitka je graja prvostopenjskega vrednotenja izpovedb pravdnih strank in prič in zaključkov dejanske narave ter na tej osnovi v nadaljevanju sprejete pravne presoje o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke v višini 90 % oziroma o obstoju elementov civilnega delikta po nasprotni tožbi ter odgovornosti A. A. za nastalo škodo B. B. v višini 10 %. Tudi graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena, saj je sodišče na konkretni dejanski stan pravilno uporabilo materialno pravno, kar vse bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Toženka s povzemanjem in z vrednotenjem posameznih, tudi nebistvenih izsekov izpovedb tožnice in njenih prič, ne more biti uspešna. Pritožba izpostavlja „da že v osnovi ne gre verjeti pričam, da naj bi toženka tekla iz prikolice proti tožnici in vpila, da se je šefu kampa pritožila zaradi nadlegovanja, saj toženka sploh ni imela možnosti, da bi kaj takega dejansko storila, saj je zgolj uspela svojemu partnerju povedati o dogajanju na pomolu, ko sta tožnica in njen mož že prišla iz morja pod tuš“. Sodišče druge stopnje odgovarja, da okoliščina ali se je toženka pred spornim dogodkom že pritožila direktorju kampa, ni bila predmet dokazovanja, niti ni v ničemer vplivala na dokazne zaključke. Nadalje pritožba izpostavlja oceno izpovedbe priče G. G., „da je slednja izpovedala, da je ležala na plaži, ko je naenkrat videla, da je iz prikolice pritekla neka ženska in nekaj kričala, sama pa zaradi oddaljenosti ni povsem slišala, kaj je govorila. V nadaljevanju pa, da je ta priča na vprašanje sodnice odgovorila, da je pred dogodkom pod tušem ležala na plaži in da ni videla dogajanja okrog tuša in da je šele po tem, ko je slišala kričanje, se dvignila in pogledala. Zato je evidentno, da priča ni mogla videti toženke, kako naj bi ta pritekla iz prikolice proti tušu, prav tako ni mogla slišati toženke glede prijave šefu kampa.“ A se tudi izpostavljena neskladja ne nanašajo na dele izpovedbe, kjer je priča opisala dogajanje ob udarcu toženke. Vse priče so potrdile, da se je dogodek pred udarcem zgodil zelo na hitro, ni pa sporno,da je toženka pristopila k tušu, kjer se je tožnica tuširala, nadalje so priče potrdile, da se je takrat pričelo kričanje. Zato sodišče druge stopnje dodaja, da je razumno, da je kričanje pritegnilo pozornost ljudi, ki so se nahajali v bližini ter je objektivno mogoče, da so, potem, ko so postali pozorni, lahko videli dogajanje v bližini. Vse tožničine priče pa so se v tem trenutku nahajale v bližini, nekje v razdalji 10. metrov. To so torej okoliščine, ki dodatno potrjujejo verodostojnost izpovedb tožničinih prič, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje in, ki pretehtajo nad neskladnostmi, ki niso bistvene, v izpovedbah, ki jih želi pritožba ovrednotiti kot pomembne za izkaz neverodostojnosti.

9. Sodišče druge stopnje nadalje zavrača pritožbene očitke „zmotno izdelane dokazne ocene posameznih izvedenih dokazov“. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo ter navedlo razloge za zaključek o neverodostojnosti izpovedb toženke ter prič: C. C., toženkinega partnerja in H. H. Glede izpovedbe slednje pritožba izpostavlja, da je sodišče napačno zaključilo, da je priča H. H. od dogodka pri tušu videla le suvanje žensk, temveč, da je priča „jasno in prepričljivo“ opisala dogodek na način, kot ga je opisovala toženka. Sodišče prve stopnje je izpovedbo priče povzelo v točki 17, in sicer: „ženski sta se prepirali, tožnica je suvala proti toženki oziroma jo je odrivala v višini ramen. Toženka se je branila in pri njenem dvigu rok so tožnici padla očala na tla“. Sodišče je v nadaljevanju v točki 18 v skupno dokazno oceno vneslo tudi dokazno vrednotenje izpovedbe te priče. Pravilno je ocenilo, da ta priča ni potrdila izpovedbe toženke in njenega partnerja o tem, da je tožnica toženko udarila. Priča je res izpovedala, da „je tožnica suvala proti toženki oziroma jo odrivala v višini ramen“, a je izpovedala tudi, „da se je toženka branila in pri njenem dvigu rok so tožnici padla očala na tla“. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je ta priča „jasno in prepričljivo opisala dogodek na način, kot ga je opisovala toženka“. Nadalje sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno dokazno ovrednotilo izpovedbo priče I. I. (toženkine mame). Tudi sodišče druge stopnje meni, da je ob dejstvu, da se je toženka po zatrjevanem udarcu tožnice popoldne pogovarjala s svojo mamo, življenjsko logično pričakovati, da bi o tem, da jo je neka oseba udarila po obrazu, mami povedala, saj, kot sama trdi, naj bi jo to dejanje zelo prizadelo. Ob tem pa je pomembno za zavrnitev tega pritožbenega očitka, da sodišče skozi izjavo te priče ni zaključilo, da tožnica ni udarila toženke, temveč je to presojo podalo le kot dodatni argument v skupni dokazni oceni.

10. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je dokazna ocena verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedb pravdnih strank in prič razumna, skrbna in natančna. Sodišče je pojasnilo, zakaj je s strani tožnice zatrjevani škodni dogodek v bližini tuša, po predhodnem pritožbeno nespornem dogajanju na pomolu, realen in logičen, kot tudi, zakaj je verjelo izpovedbi tožnice in njenih prič. Tako tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče enostavno sledilo izpovedbi tožnice in prič, ki so njen mož in sorodniki oziroma znanci, ki so vsi zainteresirani za uspeh s tožbo. Zgolj zaradi sorodstvenih vezi ni mogoče izpovedb opredeliti kot neresnicoljubnih, jih je pa potrebno oceniti ob upoštevanju, da gre za sorodnike in prijatelje, kar pa je sodišče prve stopnje tudi storilo. Konkretno ugotovljene okoliščine, to so bližina dogajanja ter sam dogodek v manjšem kampu na dopustu, ki nikakor ni nekaj običajnega, kar si ljudje ne bi zapomnili, utemeljujejo precejšnjo skladnost izpoved tožničinih prič, ki jo pritožba zato neutemeljeno očita kot razlog njihove neverodostojnosti.

11. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da je tožnici uspelo dokazati, da ji je zaradi protipravnega ravnanja v škodnem dogodku dne 26. 6. 2019 nastala škoda, za katero je toženka odgovorna do 90 %. Kot tudi, da je toženki uspelo dokazati, da ji je za škodo v tem istem škodnem dogodku odgovorna tožnica v višini 10 %. Tudi pri materialno pravnem presojanju določbe 191. člena OZ, je sodišče pravilno upoštevalo, da tudi neprimerno verbalno obnašanje tožnice, ne sme opravičevati fizičnega odgovora, torej udarca. Zato ugotovljeni konkretni dejanski stan ne omogoča naložitve višjega deleža soodgovornosti tožnice. Pritožba izpostavlja dogajanje na pomolu, a je že sodišče prve stopnje odgovorilo, da tožničin mož, ki naj bi stopil na toženkin ležalnik, kar je povzročilo, da ji je padel telefon iz rok, s čimer jo je zelo vznemiril, ni stranka tega postopka, zato te okoliščine sodišče pravilno ni vrednotilo.

12. Ker pravdni stranki uveljavljata odškodnino na podlagi istega škodnega dogodka, katerega potek oziroma sporna pravno relevantna dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan načina poškodovanja pravdnih strank, so bili sporni, se je sodišče pravilno najprej osredotočilo na ugotavljanje dejstev, ki so bila zatrjevana tako s strani tožnice kot toženke glede nastanka škodnega dogodka. Kot je obrazloženo, je sodišče prepričljivo zaključilo, da je bila toženka tista, ki je udarila tožnico v obraz in ne obratno, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da niso pravilni zaključki sodišča, da toženka ni izkazala škode iz naslova utrpelih telesnih bolečin. Toženka namreč telesne bolečine zatrjuje kot posledico tožničinega udarca, takšnega načina poškodovanja pa toženka ni uspela dokazati. Kot pa je sodišče prve stopnje v točki III navedlo, se bo o višini tožbenih zahtevkov tožnice in toženke, v skladu z njuno trditveno in dokazno podlago, presojalo po pravnomočnosti te vmesne sodbe.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa ni pripomogel k njeni obravnavi, zato sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165., prvi odstavek 154. in 155. člen ZPP).