Up-156/99

19.12.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji senata dne 19. decembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 554/98 z dne 10. 2. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 223/96 z dne 24. 4. 1996 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 459/95 z dne 2. 11. 1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku je bilo pritožniku (tedaj tožencu) naloženo, da mora plačati denarno odškodnino, ker je s prispevkom, objavljenim v tisku, razžalil tožnika in mu s tem prizadel duševne bolečine. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da so sodišča s to odločitvijo kršila njegovo pravico do sodnega varstva. Sodišča, ki so ugotovitev, da je pritožnik žalil tožnika, utemeljila tudi s tem, da je pritožnik v spornem prispevku namigoval tudi na romsko poreklo nasprotne stranke, naj bi s tem kršila zahtevo po prepovedi diskriminacije glede na rasno ali etnično pripadnost. Meni, da pripadnost določeni etnični skupnosti ne more predstavljati žaljivega očitka in zato takšna izjava ne more predstavljati temelja za odškodninski zahtevek zaradi razžalitve. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo tudi pravico do pritožbe po 25. členu Ustave, saj naj bi pritožnikovo izvršitev te pravice namenoma oviralo s tem, da je njegovo pritožbo kot prepozno zavrglo, čeprav je nato pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba bila pravočasna. Pravica do pritožbe naj bi bila kršena tudi zato, ker naj bi sodišče prve stopnje zavlačevalo z izdajo sodbe. Navaja tudi, da je njegovo pisanje predstavljalo odgovor na predhodni žaljiv članek nasprotne stranke, česar pa sodišča niso upoštevala, zato naj bi bila kršena pravica do odgovora po 40. členu Ustave. Pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave pa naj bi bila kršena zato, ker sodišče ob tem, ko pritožnik kot toženec ni odgovoril na tožbo in ni prišel na prvi narok za glavno obravnavo, ni izdalo niti zavrnilne niti zamudne sodbe, pač pa je opravilo narok.

2.Res je, da so sodišča v obravnavani pravdi kot eno izmed (številnih) okoliščin, ki utemeljujejo sklep, da je pritožnik protipravno posegel v čast in dobro ime tožnika, navedla tudi, da je pritožnik namigoval na romsko poreklo tožnika. Vendar pri tem ne gre za to, da bi sodišča izrekala, da je pripadnost določeni etnični skupnosti žaljiva ali da jo je mogoče pojmovati kot nekaj negativnega, pač pa, kot izhaja iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča (odločitev sodišča, ki je odločalo na zadnji stopnji, pa je za presojo Ustavnega sodišča tudi odločilna), da je bil pri tem namigovanju, kot izhaja iz konteksta zadeve, žaljiv namen samega pritožnika. Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je pritožnikovo pritožbo zavrglo kot prepozno, kršilo njegovo pravico do pritožbe po 25. členu Ustave. Nepravilna ugotovitev dejanskega stanja ali nepravilna uporaba materialnega in procesnega prava sama po sebi še ne zadostuje za sklep o kršitvi ustavnih pravic. Pritožniku je bilo tudi omogočeno, da se zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje pritoži, in si s tem zagotovi, da je o pravočasnosti njegove pritožbe dokončno odločalo višje sodišče. Tudi druge okoliščine, na katere se sklicuje ustavna pritožba, ne pomenijo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Odločitev sodišča prve stopnje, da je kljub neaktivnosti toženca opravilo narok, namesto da bi izdalo zamudno sodbo, pritožniku ni povzročila negativnih posledic.

3.Pritožnik pa tudi ni določno pojasnil, s čim naj bi prekoračitev roka za izdajo sodbe, posegala v njegove pravice. Neutemeljeno je tudi njegovo sklicevanje na pravico do objave popravka oz. odgovora po 40. členu Ustave. Skladna z Ustavo je ugotovitev sodišč, da te pravice ni dopustno izvrševati tako, da bi s tem kršili pravico do časti in dobrega imena drugih ljudi in to ne glede na to, ali je morda tudi besedilo, na katerega se odgovor nanaša, posegalo v pravico do časti in dobrega imena pritožnika. 3. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude