Jedro

Zgolj dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen, če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oz. sodišča.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. Z.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V kazenski zadevi, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v K., je obtoženi Z.L. dne 24.8.1995 sodišču poslal obvestilo, da od 11.8.1995 dalje gladovno stavka in med drugim zahteval, da se sodni postopek opravi v Ljubljani. Obtoženčev zagovornik je dne 12.9.1995 vložil predlog za prenos krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče v L. iz razloga po 1. odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). VSL je s sklepom z dne 15.9.1995, predlog obtoženca in predlog njegovega zagovornika za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo. Obtoženčev zagovornik je dne 21.10.1995 ponovno vložil predlog za prenos krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče v L., tudi tokrat iz razloga po 1. odstavku 35. člena ZKP. VSL je ta predlog s sklepom z dne 26.10.1995, zavrnilo. Obtoženčev zagovornik je dne 7.11.1995 predsedniku senata pri sodišču prve stopnje poslal vlogo z nazivom "poziv". V tej vlogi vztraja pri svoji oceni, da gladovna stavka obtoženca, ki se še nadaljuje, pomeni posebno okoliščino, ki po določbah 1. odstavka 35. člena ZKP narekuje prenos krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče v L.. Predsednika senata je pozval, naj tokrat on sam predlaga višjemu sodišču prenos krajevne pristojnosti. Predsednik je vlogo zagovornika, ki po svoji vsebini pomeni predlog za prenos krajevne pristojnosti po 35. členu ZKP, predložil VSL. To sodišče pa je s sklepom z dne 15.11.1995, predlog zagovornika za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo.

Zoper sklep VSL z dne 15.11.1995, je obtoženčev zagovornik dne 29.11.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila s spisi vrhovnemu sodišču predložena dne 14.12.1995. Zahtevo je vložil zaradi kršitve določb člena 35 ZKP v zvezi s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami po 23. in 14. členu Ustave Republike Slovenije (URS). Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča ugodi. V skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP je vrhovno sodišče izvod zahteve s spisi poslalo v odgovor nasprotni stranki, Državnemu tožilstvu RS. Vrhovna državna tožilka Z.C. v svojem odgovoru z dne 4.1.1996 navaja, da izpodbijani sklep ni sodna odločba, zoper katero bi v smislu člena 420 ZKP bilo možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo, saj v zadevi še ni bilo pravnomočno meritorno razsojeno. Predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrže. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper vsako pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Ker zoper sklep, s katerim pristojno sodišče odloči o predlogu za prenos krajevne pristojnosti, pritožba ni dovoljena, je izpodbijani sklep VSL pravnomočna sodna odločba, zoper katero je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je vrhovno sodišče odločilo o utemeljenosti vložene zahteve. Ocenilo pa je, da zahteva ni utemeljena. Po 1. odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V 2. odstavku 420. člena ZKP pa je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik v zahtevi uveljavlja, da naj bi višje sodišče z izpodbijanim sklepom prekršilo določbe 1. odstavka 35. člena ZKP. Obdolženec s svojo gladovno stavko izraža nezaupanje do predsednika senata v obravnavani kazenski zadevi in s tem uveljavlja pravice iz 23. člena URS. Izpodbijani sklep je po mnenju zagovornika usmerjen v to, da obtoženca prisili v odstop od uresničevanja teh pravic.

VSL je po mnenju senata vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno pravno razložilo, da obdolženec in tudi sodišče nimata pravice izbirati krajevne pristojnosti. Po 1. odstavku 26. člena ZKP je za sojenje krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Ker v obravnavanem primeru ne gre za izjeme, predpisane v 2. in 3. odstavku 26. člena ter v členih 27. do 31. ZKP, je krajevno in stvarno pristojno Okrožno sodišče v K.. Prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je dovoljen le izjemoma, če so podani razlogi iz 34. in 35. člena ZKP. Zagovornik je v predlogu, o katerem je višje sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom, zahteval prenos krajevne pristojnosti iz razlogov po 1. odstavku 35. člena ZKP. Po navedeni določbi pa lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju le, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to dani drugi tehtni razlogi. Po oceni vrhovnega sodišča je višje sodišče pravilno uporabilo določbe 1. odstavka 35. člena ZKP, ko je ocenilo, da v zahtevi navedene okoliščine niso tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti. Kot to zagovornik ponavlja v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, naj bi bil tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti obtoženčevo nezaupanje do predsednika senata in v zvezi s tem do krajevno in stvarno pristojnega sodišča. Pri tem pa si zagovornik povsem napačno razlaga določbe 23. člena URS, v katerih je opredeljena pravica občana so sodnega varstva. Zgolj dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen, če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih in nepravilnih ravnanj sodnika oziroma sodišča. Razlogi, navedeni v zahtevi za varstvo zakonitosti in pred tem tudi v več predlogih za prenos krajevne pristojnosti pa tudi podatki spisa v obravnavani kazenski zadevi, nikakor ne kažejo na to, da bi imel obtoženec kakršnokoli realno podlago za nezaupanje do predsednika senata in sodišča, ki je krajevno in stvarno pristojno. Gladovna stavka, s katero obtoženec dokazuje svoje prepričanje o nezaupanju do sodnika, pa, kot je to ugotovilo tudi ustavno sodišče v svoji odločbi z dne 24.11.1995, opr. št. Up 164/95, ni pravno utemeljen razlog, s katerim bi bilo mogoče zahtevati spremembo odločitve organov oblasti, ki jih le-ti sprejmejo v zakonitih postopkih. Vrhovno sodišče pa je tudi ocenilo, da že iz razlogov, navedenih v zahtevi za varstvo zakonitosti, še zlasti pa iz podatkov spisa, ne izhaja, da bi bile z izpodbijanim sklepom prekršene določbe 3. člena ZKP, v katerih je opredeljena domneva nedolžnosti, 15. člena ZKP, v katerih je opredeljeno načelo ekspeditivnosti in tudi ne 16. člena ZKP, ki določajo, da imata obdolženec in tožilec v kazenskem postopku položaj enakopravnih strank.

Ker je tako vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določili 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.