Jedro

Če naslovnik, ki je bil pravilno poučen o pravici do zavrnitve sodnega pisanja, te svoje pravice ne izkoristi, zaradi istih razlogov, kot bi mu omogočali zavrnitev sodnega pisanja (nepoznavanje jezika sodnega pisanja ter posledično nepoznavanje tujega prava in postopka), ne more biti upravičen do vrnitve v prejšnje stanje po četrtem odstavku 19. člena Uredbe št. 1393/2007 o vročanju pisanj.

Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine sam po sebi dolžniku ne otežuje oziroma ne onemogoča dovolj zgodnje seznanitve s sodnim pisanjem (s sklepom o izvršbi), da bi si lahko pripravil obrambo (vložil ugovor).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 11. 7. 2017. 2. Dolžnik je zoper ta sklep po pooblaščeni odvetniški družbi vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Opozarja, da je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje podal obsežne navedbe glede izpolnjenosti pogojev iz četrtega odstavka 19. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (pravilno: Uredba (ES) št. 1393/20071) - v nadaljevanju: Uredba o vročanju pisanj, sodišče prve stopnje pa se v izpodbijanem sklepu glede večine teh navedb ni opredelilo, saj je za svojo odločitev uporabilo napačno pravno podlago - ZPP in ZIZ. Zato je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih za izpodbijani sklep, zaradi česar je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke prvega (pravilno: drugega) odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Poudarja, da mu je sodišče prve stopnje glede na oceno predloga za vrnitev v prejšnje stanje kot pravočasnega sicer priznalo zatrjevani položaj toženca iz četrtega odstavka 19. člena Uredbe o vročanju pisanj, nerazumljivo pa je, zakaj je v nadaljevanju obrazložitve odločitev utemeljilo zgolj na podlagi ZPP, ZIZ in slovenske sodne prakse. Izpostavlja, da imajo uredbe v sistemu pravnih virov EU neposreden učinek in posameznikom podeljujejo pravice, ki jih je nacionalno sodišče dolžno varovati. Ker je Uredba o vročanju pisanj samostojen pravni vir, bi jo sodišče pri odločitvi moralo uporabiti in ugotavljati dejansko stanje v povezavi z njenimi pogoji. Tako bi sodišče prve stopnje predvsem moralo presoditi njegove navedbe o posebnostih izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, o kratkem roku za ugovor, ter o dejstvu, da je dolžnik pravna oseba tujega prava, medtem ko je upnik pravna oseba domačega prava, ki je zlorabila izvršbo. Poleg tega sodišču prve stopnje očita, da se v sklepu ni opredelilo do njegovih navedb o sodni praksi Sodišča EU glede razlage Uredbe o vročanju pisanj. Kritizira ugotovitve sodišča o tem, da je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjeval neprimernost 8-dnevnega roka za ugovor zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi četrtega odstavka 19. člena Uredbe o vročanju pisanj presojati, ali je bil dolžnik s pisanjem seznanjen dovolj zgodaj, da je imel čas za pripravo svoje obrambe; če takšne možnosti ni imel, pa ni s tem na noben način poseženo v veljavnost tretjega odstavka 9. člena ZIZ. Dodatno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi s kršitvijo pravice do izjave (varovane z 22. členom Ustave RS, s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s 47. členom Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah), prav tako pa se ni opredelilo glede njegovih navedb o sodni praksi Ustavnega sodišča RS (glede povezave med pravico do izjave in vročanjem) ter glede prakse ESČP (po kateri koncept poštenega postopka med drugim zahteva seznanjenost stranke z uvedbo civilnega postopka, njeno možnost sodelovanja v postopku ter zagotovitev enakosti orožij strank). Višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in ugodi njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podredno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sklep potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

6. Pritožnik nima prav, ko opozarja, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa navedlo tako dejanske okoliščine konkretnega primera kot tudi pravno podlago, ki jo je uporabilo pri sprejemu odločitve, ob tem pa se ni oprlo zgolj na relevantne določbe ZPP in ZIZ, temveč se je opredelilo tudi glede dolžnikovega sklicevanja na Uredbo o vročanju pisanj. Določb te Uredbe ni upoštevalo le pri presoji pravočasnosti dolžnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, temveč tudi pri oceni (ne)utemeljenosti tega predloga. Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja ocena sodišča, da dolžnik ni podal zadostnih pojasnil glede zapoznele seznanitve s sodnim pisanjem (to je s sklepom o izvršbi) oziroma glede pomanjkanja časa za pripravo svoje obrambe v postopku (četrti odstavek 19. člena Uredbe o vročanju pisanj), posebej pa je sodišče tudi poudarilo, da dolžnik kljub prejemu izrecnega opozorila v skladu z Uredbo, da lahko sprejem sodnega pisanja tudi še naknadno zavrne, te svoje pravice iz 8. člena Uredbe ni izkoristil. Argumenti izpodbijanega sklepa so jasni, logični in skladni, tako da je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa mogoče preizkusiti.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi se moralo opredeliti glede citiranih primerov sodne prakse Sodišča EU (o razlagi Uredbe o vročanju pisanj) ter glede sodne prakse Ustavnega sodišča RS (o pravici do izjave) in Evropskega sodišča za človekove pravice (o možnosti sodelovanja v postopku in pravici do enakosti orožij strank v postopku). Glede na splošnost in pavšalnost dolžnikovih argumentov v zvezi s citirano sodno prakso višje sodišče ocenjuje, da se sodišču prve stopnje do teh argumentov ni bilo treba opredeljevati podrobneje. Dolžnik namreč v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedel nobenih dejanskih okoliščin iz citiranih primerov sodne prakse drugih sodišč, temveč se je skliceval le na njihove splošne poudarke in načelno razlago, do teh splošnih argumentov pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opredelilo v zadostni meri.

8. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku glede nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje ob sprejemu odločitve upoštevalo vse okoliščine primera, ki jih je dolžnik navedel v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa je presodilo, da te okoliščine ne zadoščajo za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje po nobeni pravni podlagi. Takšno stališče je pravilno.

9. V zvezi z navedbo, da je njegova odgovorna oseba sklep o izvršbi prejela (šele) dne 31. 3. 2017, zaradi česar je glede na vročitev sklepa o izvršbi dne 28. 3. 2017 z vložitvijo ugovora dne 6. 4. 2017 zamudil, dolžnik ni podal nobenih dodatnih pojasnil in dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti upravičenost vzroka za njegovo zamudo z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi. Dolžnik tako (posebnega) vzroka za svojo pozno seznanitev s sklepom o izvršbi (dne 31. 3. 2017) sploh ni razkril oziroma je pri sklicevanju na svojo nezmožnost priprave pravočasne obrambe (zaradi prekratkega 8-dnevnega roka za vložitev ugovora) celo prišel v nasprotje s samim seboj (ugovor je dne 6. 4. 2017 ne glede na seznanitev s sklepom o izvršbi dne 31. 3. 2017 očitno vseeno uspel vložiti v 8 dneh).

10. V zvezi z ostalimi navedbami v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, s katerimi je dolžnik ta predlog utemeljeval na podlagi Uredbe o vročanju pisanj (gre za navedbe, da je dolžnik mednarodna korporacija, ki nima sedeža v Sloveniji, ter posledično ne razume jezika, v katerem je napisan sklep o izvršbi, in ne pozna slovenskega prava, zaradi česar je moral najti pooblaščenca v Sloveniji in komunicirati z njim za pripravo obrambe, poleg tega pa gre v tem primeru za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem je treba ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti že v roku 8 dni), pa tudi višje sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru ni mogoče prezreti dejstva, da dolžnik ni izkoristil posebnega pravnega varstva, do katerega bi bil lahko upravičen v skladu z 8. členom Uredbe o vročanju pisanj. Ta člen Uredbe namreč naslovniku izrecno omogoča celo naknadno zavrnitev sprejema sodnega pisanja, ki ni sestavljeno v ustreznem jeziku, ali ki nima priloženega prevoda v tak jezik. Če naslovnik, ki je bil pravilno poučen o pravici do zavrnitve sodnega pisanja, te svoje pravice ne izkoristi, pa je edino logično in prav, da zaradi istih razlogov, kot bi mu omogočali zavrnitev sodnega pisanja (nepoznavanje jezika sodnega pisanja ter posledično nepoznavanje tujega prava in postopka), ne more biti upravičen do vrnitve v prejšnje stanje po četrtem odstavku 19. člena Uredbe o vročanju pisanj.2

11. Kakšnih drugih posebnih okoliščin, zaradi katerih bi moral biti upravičen do vrnitve v prejšnje stanje, pa dolžnik v konkretnem primeru ni zatrjeval. Skliceval se je namreč le na okoliščine, ki so v primerih vročanja sodnih pisanj v civilnih postopkih naslovnikom v drugih državah članicah povsem običajne, oziroma zaradi katerih konkretni primer sploh spada pod stvarno pristojnost Uredbe o vročanju pisanj. Takšna je tudi okoliščina, da gre v konkretnem primeru za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, saj ta postopek predstavlja le (pod)vrsto civilnega postopka, v katerem je dolžnikov položaj izenačen s položajem toženca. Ta postopek pa sam po sebi dolžniku ne otežuje oziroma ne onemogoča dovolj zgodnje seznanitve s sodnim pisanjem (s sklepom o izvršbi), da bi si lahko pripravil obrambo (vložil ugovor). Da je angažirati pooblaščenca iz druge države in (neposredno) komunicirati s tem pooblaščencem težje kot s pooblaščencem v lastni državi, pa je tudi povsem običajna posledica vročitve sodnega pisanja stranki, ki se nahaja v tujini (pri čemer gre dodati, da ni logično, da se na to dejstvo sklicuje stranka, ki je pooblastilo tujemu odvetniku dala že več mesecev pred vročitvijo sklepa o izvršbi - dolžnik je namreč ugovoru priložil pooblastilo slovenski odvetniški družbi, datirano z dnem 14. 12. 2016).

12. Ker dolžnik glede na vse navedeno ni izkazal že obstoja prvega od dveh pogojev, ki morata biti kumulativno (hkrati) izpolnjena za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje po četrtem odstavku 19. člena Uredbe o vročanju pisanj (to je, da brez svoje krivde s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen dovolj zgodaj, da bi lahko vložil (pravočasen) ugovor - pogoj pod točko 4.a)), pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obstoja drugega pogoja za vrnitev v prejšnje stanje (ali bi dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi imel prima facie možnosti za uspeh - pogoj pod točko 4.b)).

13. Pritožnik sodišču prve stopnje nenazadnje tudi neutemeljeno očita, da se je nepravilno opredelilo glede njegovih navedb o bistveno prekratkem 8-dnevnem roku za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. S temi navedbami je dolžnik tudi po oceni višjega sodišča izpodbijal ustreznost veljavne zakonske ureditve, kar pa ne more biti predmet presoje sodišča v izvršilnem postopku. Z opredelitvijo glede navedb o prekratkem roku za vložitev ugovora in z zavzetjem stališča, da se dolžnik ne more (naknadno) sklicevati na vsebino pravice, ki je v postopku ni izkoristil, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do dolžnikovih navedb glede kršitve pravice do izjave, kršitve pravice do sodelovanja v postopku ter kršitve pravice do enakosti orožij strank.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ.

1 Celotno ime navedene uredbe je: UREDBA (ES) št. 1393/2007 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah ("vročanje pisanj") in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000. 2 Primerjaj VSL sklep II Cp 1781/2016 z dne 9. 12. 2016 v 11. točki obrazložitve, kjer je navedeno: "Trditev, da pisanja, ki ga je prejel, ni razumel, ne more biti opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje v smislu 4. odstavka 19. člena Uredbe, če naslovnik ni izkoristil možnosti, ki mu jo ponuja 8. člen Uredbe."