Jedro

Pri ugotavljanju dejanskega stanja s pomočjo izvedencev je treba pomanjkljivosti v mnenju najprej skušati odpraviti z novim zaslišanjem; pred z določeno stopnjo verjetnosti izkazanimi pomanjkljivostmi in dvomom o pravilnosti danega mnenja stranka ne more zahtevati postavitev drugega izvedenca.

Za sprejeto pravno opredelitev poskusa umora vprašanje, ali bi oškodovanka brez zdravniške intervencije umrla, ni relevantno, pomembno bi bilo le, če bi sodišče ugotovilo, da ji je obsojenec nameraval prizadejati le telesno poškodbo. V takem primeru bi bila za pravno opredelitev lahko pomembna okoliščina, ali je bilo zaradi poškodbe v nevarnosti življenje poškodovanke.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4.5.2005 S.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ in mu zanj izreklo kazen 7 let zapora, vanjo pa vštelo čas pripora. Sodišče je po 1. odstavku 69. člena KZ obtožencu odvzelo predmeta, uporabljena pri kaznivem dejanju, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.7.2005 zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtoženca je oprostilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo dne 9.8.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri v uvodu navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon in bistveno kršili določbe kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V obrazložitvi vložnik navaja, da v ravnanju obdolženega, ob upoštevanju njegovega zagovora in izpovedbe oškodovanke, ni opore za sklep, da je obdolženec oškodovanki skušal vzeti življenje. Vložnik nadaljuje z analizo ugotovitev izvedenca medicinske stroke, pri čemer kot pomembno poudarja, da se izvedenec ni mogel izjasniti, ali bi oškodovanka brez zdravniške intervencije umrla ali pa bi preživela. V dvomu je treba šteti, da poškodba ni bila smrtna. Predvsem pa je pri ugotavljanju, kaj je obdolženec s svojim ravnanjem hotel doseči, potrebno upoštevati, da so bili rezi na povsem neobičajnem mestu in če bi obdolženec hotel oškodovanko umoriti, potem bi jo porezal po prednjem delu vratu. Obdolžencu bi bilo mogoče očitati le povzročitev telesne poškodbe, katere intenziteto bi bilo treba še opredeliti, v poštev bi prišla pravna opredelitev po 134/1 ali 135/1 KZ.

Druga kršitev materialnega zakona je po mnenju vložnika podana v zvezi z ugotavljanjem obdolženčeve prištevnosti. Izvedenec psihiater ni navedel, ali ni pri obdolžencu mogoče govoriti vsaj o bistveno zmanjšanju razumevanju, kar bi bilo odločilnega pomena pri odmeri kazenske sankcije. Zaradi razjasnitve v tem pogledu je obramba predlagala pritegnitev izvedenca psihologa, prav tako drugega izvedenca psihiatra, saj je bil angažirani izvedenec po mnenju obrambe neprepričljiv.

Zaradi vsega navedenega sta po oceni vložnika sodbi ostali brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma razlogi temeljijo na za obdolženca manj ugodnih in pomanjkljivih ugotovitvah izvedencev, zaradi tega pa prihaja do nasprotij med listinskimi dokazili in izpovedbami izvedencev ter razlogi sodbe, kar kaže na bistveno kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Vložnik še očita sodišču prve in druge stopnje, da se nista v zadostni meri angažirali pri ugotavljanju materialne resnice, da sta prezrli, da gre za relativno mladega obdolženca, ki ne more sprejeti kazni za tisto, česar ni storil. Izrečena kazen ni sorazmerna njegovi krivdi in ni odraz objektivnih dejstev ter ne upošteva namena kaznovanja. Obdolženčeva pasivnost na sojenju ne bi smela biti razumljena kot pristanek na obtožbo ter sprejemanje krivde v neokrnjenem obsegu, bila je posledica obupa in nezainteresiranosti nad svojo usodo. Sodišči prve in druge stopnje se ne bi smeli zadovoljiti z obdolženčevim priznanjem, da je oškodovanko poškodoval, pač pa bi morali natančneje ugotavljati obdolženčev naklep, psihično stanje ter naravo poškodbe, kar vse je odločilno za pravilno opredelitev dejanja, obdolženčeve odgovornosti in za odmero kazni za storjeno dejanje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP navedel, da vložnik z zatrjevanjem, da v obdolženčevem naklepu ni bila izvršitev umora, temveč le telesna poškodba, o čemer bi se lahko izjasnil drug izvedenec medicinske stroke, izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Enako tožilec ocenjuje trditev, da je obdolženčeva prištevnost sporna. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, zato tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. V sodbi sodišča prve stopnje je ugotovljeno, da je S.P. dne 11.1.2005 ob 00.10 v bližini stanovanjske hiše na naslovu P. v S.B. poskusil vzeti življenje A.U. na ta način, da je pristopil do njenega avtomobila ter jo pri odprtih vratih sedečo v avtomobilu od zadaj prijel za lase, glavo pa ji je potegnil proti sebi ter ji z večjim nožem z dolžino rezila 18,5 cm najmanj s tremi potegi rezal po desni strani vratu, s tem pa ji povzročil vreznine na desni strani vratu s prerezanjem sternokleidomastoidne mišice, dejanje pa je ostalo pri poskusu, saj je U. začela kričati, zaradi česar jo je spustil, kar je U. izkoristila ter se kljub močni krvavitvi ter slabosti takoj odpeljala in ji je uspelo pripeljati do zdravnika, kjer ji je bila nudena pravočasna zdravniška pomoč.

5. Vložnik z navajanjem lokacije vreznin in poudarjanjem da obsojenec, ki je zrasel na kmetiji, gotovo ve, kje se zada smrtni vbod ali rez, utemeljuje svoj zaključek, drugačen od sprejetega v izpodbijanih sodbah, in sicer, da obsojenec oškodovanke ni hotel umoriti. Tako tudi sklepa, da če bi bil v njegovem naklepu umor, potem bi jo prav gotovo zabodel ali porezal po sprednjem delu vratu, kjer so mehki deli in sapnik ter glavni arteriji, ki oskrbujeta možgane s krvjo. Vložnik tako na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin izvaja drugačne (dejanske) zaključke o odločilnih dejstvih kot sta jih sprejeli sodišči prve in druge stopnje o obsojenčevem naklepu, s tem pa zatrjuje, da sta sodišče prve in druge stopnje dejansko stanje zmotno ugotovili glede vprašanja ali je obsojenec s svojim ravnanjem hotel oškodovanki vzeti življenje. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne (ali nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnik kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila podana s tem, da je obsojenčevo ravnanje nepravilno pravno opredeljeno, in sicer kot poskus umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ, namesto kot huda ali posebno huda telesna poškodba po 1. odstavku 133. ali 135. člena KZ opira na trditev, da obsojenec oškodovanki ni hotel vzeti življenja, to je na zatrjevano ne pa ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona v navedeni smeri zato ni podana.

Sklicevanje na okoliščino, da se izvedenec medicinske stroke prof. K.M., specialist kirurg, ni mogel izjasniti, ali bi oškodovanka brez zdravniške intervencije umrla ali pa bi preživela, za sprejeto pravno opredelitev poskusa umora ni relevantna, pomembna bi bila le, če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanki nameraval prizadejati oziroma je pristal le na telesno poškodbo. V takem primeru bi bila za pravno opredelitev lahko pomembna okoliščina, ali je bilo zaradi poškodbe v nevarnosti življenje poškodovanke.

6. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje vložnik uveljavlja tudi z zatrjevanjem, da je sporno stanje obsojenčeve prištevnosti. V nasprotju z mnenjem izvedenca psihiatra mag. M.V. zatrjuje, da izvedenec ni povedal, kako obsojenčeva osebnostna struktura in njegovo razumevanje socialnih odnosov vpliva na njegovo razumevanje ravnanja in obvladovanja. Izvedenec je v svojem pisnem mnenju v točki 8 ocenil, da so bile v celoti ohranjene sposobnosti S.P., razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje v času, ko je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje. Takšno mnenje je izvedenec podal tudi na glavni obravnavi dne 4.5.2005, obramba glede tega vprašanja ni imela pripomb na mnenje izvedenca. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zatrjevano kršitev kazenskega zakona glede obsojenčeve prištevnosti opira na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče s pomočjo izvedenca. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana, uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Odreditev izvedenca psihologa je zagovornik obsojenca predlagal šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni pa niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku predlagal angažiranja drugega izvedenca psihiatra. Dokazni predlog za vključitev izvedenca psihologa je podan zgolj v stavku v pritožbi, da bi kazalo pritegniti tudi izvedenca psihologa, "saj gre vendarle za igro čustev". Takšen predlog je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo in navedlo, da je bilo duševno stanje obsojenca razčiščeno z izvedencem psihiatrične stroke. Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik o potrebnosti postavitve izvedenca psihologa govori v zvezi z pomanjkljivim mnenjem izvedenca psihiatra, kar potrjuje zaključek, da vložnik uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede ugotavljanja obsojenčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja svojega ravnanja.

Kadar sodišče dejansko stanje ugotavlja s pomočjo izvedencev, pa pride v njihovem mnenju z nasprotij ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, je treba te pomanjkljivosti najprej skušati odpraviti z novim zaslišanjem (člen 258. ZKP), šele če to ni mogoče, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Stranke torej ne morejo zahtevati postavitev drugega izvedenca dokler ne izkažejo z določeno stopnjo verjetnosti, v čem naj bi bila nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenju postavljenega izvedenca oziroma morajo izkazati utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja.

V postopku pred sodiščem prve stopnje obtoženčeva obramba tako glede mnenja izvedenca psihiatrične kot medicinske stroke ni uveljavljala nasprotij ali pomanjkljivosti, še manj je utemeljevala dvom o pravilnosti danih mnenj, tako da bi sodišče prve stopnje lahko najprej presojalo ali se dajo pomanjkljivosti oziroma dvom odpraviti z novim ali dodatnim zaslišanjem. Takšne pomanjkljivosti oziroma dvome bi lahko obramba uspešno uveljavljala v pritožbi le, če z njimi ne bi uspela v postopku pred sodiščem prve stopnje ali pa bi izkazala, da takšnih ugovorov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogla uveljavljati, pri čemer gre za vprašanja, pomembna za pravilnost sodbe. Vložnik svoje pomisleke v zvezi z zavrnitvijo v pritožbi predlaganih dokaznih predlogov za postavitev novih izvedencev medicinske in psihološke stroke povezuje z vprašanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, taki ugovori ob upoštevanju določbe 2. odstavka 420. člena niso mogli biti uspešni, medtem ko kršitve pravic obramb po 2. odstavku 371. člena ZKP vložnik ne zatrjuje.

8. Tako kot kršitvi kazenskega zakona zaradi nepravilne pravne opredelitve in ugotovitve o prištevnosti vložnik tudi zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP opira na zatrjevanje, da sodbi slonita na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Trditev da sta sodbi ostali brez razlogov o odločilnih dejstvih namreč vložnik utemeljuje s tem, da sodbi temeljita na za obdolženca manj ugodnih in pomanjkljivih ugotovitvah izvedencev, zaradi česar tudi prihaja do nasprotij med listinskimi dokazili in izpovedbama izvedencev ter razlogi sodbe. Vložnik ni navedel, o katerih odločilnih dejstvih sodbi nimata razlogov in glede katerih odločilnih dejstev je prišlo do nasprotij med listinskimi dokazili ter izpovedbami izvedencev in razlogi sodbe. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče je tako že v svoji odločbi opr. št. I Ips 149/99 z dne 21.6.1999 in številnih naslednjih navedlo, da je mogoče preizkušati le tiste kršitve zakona, ki jih vložnik obrazloži, pred tem pa sploh navede, glede katerega vprašanja ali odločilnega dejstva naj bi bila kršitev podana in v katerem delu sodbe ali postopka. V postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti je uveljavljano načelo dispozicije strank, sodišče preizkuša sodbo le v tistem delu in glede tistih kršitev ki jih stranka uveljavlja na jasen in nedvoumen način. Ugotavljanje ali niso morda v posameznih delih sodbe podane kršitve, ki jih stranka uveljavlja zgolj z docela splošnim zatrjevanjem, bi pomenilo ugotavljanje kršitev po uradni dolžnosti, takšnega preizkusa pa že navedena določba 1. odstavka 424. člena ne predvideva.

9. Tudi v zaključenem delu zahteve vložnik zatrjuje, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, ko pravi da se sodišče prve in druge stopnje nista "v zadostni meri angažirali v dokazovanju materialne resnice, da sta prezrli, da gre za relativno mladega obdolženca, da gre torej za življenje dveh ljudi in ne zgolj žrtve". Tako tudi uveljavljani ugovor o neprimernosti izrečene kazni, ki tudi sicer ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, vložnik veže na trditev, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, česar glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni bilo mogoče upoštevati.

10. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je zahteva zagovornika obsojenega S.P. vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane. Zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje obsojenec nima dohodkov niti premoženja. Obsojen je na daljšo zaporno kazen, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila povprečnine v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti.