Jedro

Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde ter presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda.

Obrazložitev izpodbijane odločbe ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, to pa pomeni, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka. Nadalje sodišče še ugotavlja, da ostaja nepojasnjena odločitev tožene stranke glede plačila zamudnih obresti, ki jih nalaga v plačilo tožnici, saj ni pojasnila, zakaj naj bi tožnica plačala zamudne obresti od dneva izdaje sklepa in ne šele od takrat, ko ga je prijela, niti tega, zakaj ji sploh nalaga v plačilo zamudne obresti, ker so po svoji naravi povračilo za nastalo škodo, pojasnjeno pa tudi ni, zakaj naj bi tožnica poravnala stroške izvršilnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločbo Kmetijsko gospodarske zbornice Slovenije, št. DT 000637/ban.-2 z dne 29. 7. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Kmetijsko gospodarska zbornica (v nadaljevanju tožena stranka) odločila, da se tožnici zaradi opustitve obveznosti oprave rubeža na denarnih sredstvih dolžnika A.A. (v nadaljevanju dolžnik) naloži, da v roku 15 dni od dne izdaje odločbe poravna celoten dolgovani znesek, ki znaša 422,23 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva iz naslova neplačanega zborničnega prispevka, št. DT 000637 z dne 10. 11. 2009, tožnici naložila, da na dan vročitve sklepa opravi na denarnih sredstvih dolžnika rubež v znesku 308,69 EUR (glavnica: 220,36 EUR, zamudne obresti od zapadlosti glavnice do izdaje sklepa: 67,47 EUR ter stroški izvršbe: 20,68 EUR). Sklep je bil tožnici vročen 12. 11. 2009. Tožnica po prejemu sklepa ni ravnala v skladu s 168. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in tožene stranke ni obvestila o tem, da dolžnik pri njej ob vročitvi sklepa nima denarnih sredstev oziroma jih nima dovolj za poplačilo neplačanega zborničnega prispevka. Zato je dne 19. 5. 2014 izdala odločbo, št. DT 000637/ban.-2, s katero je banki naložila, da zaradi opustitve obveznosti oprave rubeža na denarnih sredstvih dolžnika sama poravna celotni dolgovani znesek. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je pritožbo tožnice z dne 22. 7. 2014 zavrnilo, Upravno sodišče RS pa je s sodbo, št. III U 247/2014-12 z dne 13. 3. 2015, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V obrazložitvi je sodišče ugotovilo, da zbornični prispevek sicer res ni davek, vendar pa ga je, glede na to, da je tožena stranka oseba javnega prava in da se zbornični prispevek odmeri z odločbo v upravnem postopku, treba opredeliti kot javna sredstva. Upravno sodišče RS pa je tudi pritrdilo tožbeni navedbi, da niti iz prvostopenjske niti iz drugostopenjske odločbe ni mogoče razbrati, zakaj je znesek v prvostopenjski odločbi višji kot v sklepu o dovolitvi izvršbe. V ponovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da znaša neizterjan znesek 242,23 EUR, in sicer znesek glavnice 308,69 EUR ter znesek obresti 113,54 EUR in to v obrazložitvi razčlenila.

3. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je kot drugostopenjski organ z odločbo, št. 421-34/2015/2-VN z dne 21. 8. 2015, pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. 4. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V tožbi se uvodoma sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi I U 819/2013 zavzelo stališče, da bremena plačila ni mogoče avtomatično prevaliti na banko, četudi ta ne obvesti organa, ki je izdal sklep o davčni izvršbi. Odgovornost banke je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti, zato je treba v vsakem primeru presoditi ali so podane vse splošne predpostavke za tako odgovornost. Smisel prehoda odgovornosti za plačilo davka na banko ni v sankcioniranju banke zaradi opustitve dolžnega ravnanja, temveč v povračilu škode, ki nastane državi zaradi protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja.

5. Tožena stranka po zatrjevanju tožnice, tudi v primeru, če bi ravnala skladno z njenim sklepom, ne bi prejela naloženega zneska, saj primarni dolžnik v času izdaje sklepa ni imel sredstev na računu. Navedeno dejstvo je tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe zatrjevala, tožena stranka pa se do tega ugovora ni opredelila in zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. V nadaljevanju tožnica ugotavlja, da je izpodbijana odločba v nasprotju sama s seboj. Iz izreka odločbe namreč izhaja, da je bila izdana zato, ker naj bi tožnica opustila opravo rubeža, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je navedeno, da je do tega prišlo zato, ker je tožnica ravnala v nasprotju z določbo 168. člena ZDavP-2, torej ker je opustila obvestilo prvostopenjskemu organu. Izpodbijana odločba tudi nima dejstev o tem, kdaj in za koliko sredstev naj bi tožnica opustila rubež. Iz vseh opisanih razlogov odločbe ni mogoče preizkusiti in jo je zato treba odpraviti, saj gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. V zvezi s sankcijo iz prvega odstavka 170. člena ZDavP-2 tožnica navaja, da jo je možno uporabiti le v primerih kršitve prvega odstavka 167. člena ZDavP-2. Zato mora biti v ustreznem postopku ugotovljeno, da je prišlo do opustitve rubeža, tožnici pa mora biti dana možnost, da navaja dejstva in dokaze, da do opustitve rubeža ni prišlo, te možnosti pa v obravnavanem primeru ni imela, s čemer so bila kršena pravila postopka. Ugovarja tudi temu, da v izreku sklepa o davčni izvršbi, ki naj bi ga izvršila, ni navedena njena obveznost, da mora toženi stranki sporočiti, da dolžnik na računu nima sredstev. Ugovarja pa tudi izpodbijani odločbi v delu, v katerem je obrazloženo povečanje dolgovanega zneska iz 308,96 EUR na 398,50 EUR ter nadalje na 422,23 EUR, saj tožnica ni mogla biti v zamudi pred dnem, ko je bila seznanjena z izpodbijano odločbo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ, skladno z določbo 143. člena ZDavP-2, dolžniku (Janezu Horvatu) zaradi neplačanega zborničnega prispevka izdal sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva in tožnici naložil, da na dan prejema tega sklepa zarubi sredstva dolžnika do višine dolga, kot to določa 167. člen ZDavP-2. V zadevi ni sporno, da tožnica zneska, ki ga je toženi stranki dolgoval dolžnik, ni zarubila. Prav tako pa tudi ni sporno, da o tem tožene stranke ni obvestila, kot to določa 168. člen ZDavP-2. 9. Prvi odstavek 170. člena ZDavP-2 določa, da se, če banka oziroma hranilnica ne ravna po sklepu o izvršbi, davek do višine rubljivih denarnih sredstev dolžnika izterja od nje. O vsebini te zakonske določbe se je, kot v tožbi opozarja tožnica, opredelilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. X Ips 15/2014 z dne 7. 2. 2015, v kateri je sprejelo drugačno sodno prakso, kot je do takrat veljala pri odločanju v upravnih sporih glede uporabe te zakonske določbe.

10. Vrhovno sodišče RS je presodilo, da je odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila, posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, z domnevo krivde ter presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda. Zaradi posebnega pomena davkov za delovanje javnih funkcij je sicer naloga države, da zagotovi čimbolj učinkovito pobiranje davkov, vendar pa tudi ta posebni namen ne more biti razlog za opravljanje davčne izvršbe in razlago zakonskih določb ZDavP-2 na način, ki bi bil v nasprotju z Ustavo RS. Smisel prehoda odgovornosti za plačilo davka na banko oziroma hranilnico je v povračilu škode, ki je državi nastala zaradi protipravne opustitve dolžnega ravnanja. Ravnanje tožene stranke pa pomeni, da se banki oziroma hranilnici dejansko nalaga denarna kazen v višini izterjevanega davka za protipravno opustitev, ki se kaže v nepravočasnem evidentiranju sklepa o davčni izvršbi in neobveščanju davčnega organa in to ne glede na to, ali je zaradi te protipravne opustitve dolžnega ravnanja nastala škoda zaradi izgube davčnih prihodkov. Zaradi presoje razmerja po temeljnih pravilih odškodninskega prava, pa bi v obravnavani zadevi morala tožena stranka ugotoviti in dokazati, da je obstajala dolžnost ravnanja tožnice, nadalje da je podano njeno protipravno ravnanje oziroma opustitev ter da je v posledici nastala škoda zaradi izgube zborničnega prispevka. Dokazana mora biti tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožeče stranke, oziroma opustitvijo, in nastalo škodo. Iz navedene sodne odločbe Vrhovnega sodišča nadalje izhaja, da lahko v okviru postopka davčne izvršbe organ, ki vodi postopek davčne izvršbe po 170. členu ZDavP-2, banki oziroma hranilnici naloži le plačilo neupravičeno neodtegnjenih, neprenesenih in neizplačanih zneskov davka po sklepu o izvršbi, kolikor bi dolžnik na računu imel denarna sredstva, ne pa tudi plačila škode, ki bi državi nastala zaradi ostalih nezakonitih ravnanj banke ali hranilnice pri izvrševanju sklepa o izvršbi. Ob upoštevanju citiranega stališča Vrhovnega sodišča, bi morala tožena stranka opustitev tožnice presoditi po pravilih o krivdni neposlovni odškodninskih odgovornosti. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi morala ugotoviti ali je imel dolžnik v času, ko je bil tožnici vročen sklep o izvršbi, na svojem računu sredstva, saj v primeru, če teh sredstev na računu ni bilo, ni mogoče govoriti niti o protipravnem ravnanju tožnice niti o nastanku škode. Ob upoštevanju zatrjevanja tožnice, bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa te okoliščine preveriti, tožnici pa omogočiti, da se o ugotovljenem dejanskem stanju, ki je podlaga za odločitev v zadevi, izjasni. Četudi bi dolžnik imel na računu sredstva, pa to še ne pomeni, da je tožnica za opustitev rubeža sredstev po sklepu o davčni izvršbi odgovorna, ampak bo morala v tem primeru tožena stranka zbrati dokaze ter ugotoviti ali obstaja vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastalo škodo ter ugotoviti krivdo tožnice tako, kot je v obrazložitvi že navedene odločbe izpostavilo Vrhovno sodišče RS, pri tem pa upoštevati, da je v okviru postopka davčne izvršbe dopustno banki oz. hranilnici naložiti le plačilo neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov zborničnega prispevka, ne pa tudi škode, ker to ugotavljanje presega davčne postopke.

11. Ugovor tožnice, da odločitev tožene stranke ni obrazložena, je prav tako utemeljen. Prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, kar v nadaljevanju navedenega člena taksativno našteva. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ne mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, to pa pomeni, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka. Nadalje sodišče še ugotavlja, da ostaja nepojasnjena odločitev tožene stranke glede plačila zamudnih obresti, ki jih nalaga v plačilo tožnici, saj ni pojasnila, zakaj naj bi tožnica plačala zamudne obresti od dneva izdaje sklepa in ne šele od takrat, ko ga je prijela niti tega, zakaj ji sploh nalaga v plačilo zamudne obresti, ker so po svoji naravi povračilo za nastalo škodo, pojasnjeno pa tudi ni, zakaj naj bi tožnica poravnala stroške izvršilnega postopka. Kot je bilo že navedeno, je treba razlikovati med neizterjano obveznostjo in nastalo škodo, do česar se tožena stranka, kljub ugovoru tožnice, ni opredelila.

12. Skladno z vsem navedenim je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4., 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena in 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285 EUR in 22% DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik.