Jedro

Dokler se zakonca ne sporazumeta o deležih na skupnem premoženju oziroma, če sporazuma ni, dokler teče pravdni postopek, v katerem sodišče ugotavlja deleže na skupnem premoženju, zastaranje zahtevkov, ki to premoženje zadevajo (tudi če so denarni), ne začne teči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženke (nasprotne tožnice). Razsodilo je, da ji mora tožnik (nasprotni toženec) plačati 5.263.157,00 SIT, to je polovico kupnine, ki jo je prejel za pred pravdo prodano nepremičnino v Malem Lošinju (točka III/2 izreka prvostopenjske sodbe), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1999 dalje do plačila (popravni sklep). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo nasprotnega toženca ter v tem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o kupnini za v uvodu navedeno nepremičnino, je vložil laično revizijo nasprotni toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obe sodbi glede te odločitve spremeni tako, da tožbeni zahtevek nasprotne tožnice zavrne oziroma obe sodbi v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V reviziji trdi, da je tožbeni zahtevek nasprotne tožnice zastaran. Pravno odločilen trenutek za začetek teka zastaralnega roka je sklenitev veljavne kupoprodajne pogodbe, to je 14.12.1993. Ker je nasprotna tožnica vložila nasprotno tožbo 15.01.1999, je njen tožbeni zahtevek treba zavrniti. Nadalje trdi, da ni zamolčal prodaje počitniške hišice na Malem Lošinju. O namenu prodaje je bila nasprotna tožnica seznanjena. To bi lahko potrdili tudi priči S. C. in A. A. Svoj zahtevek je kljub temu postavila šele po preteku petih let, čeprav je postopek za ugotovitev skupnega premoženja tekel že od leta 1993. Končno trdi, da je bila počitniška hišica na Malem Lošinju sicer prodana za 80 milijonov italijanskih lir, vendar pa je treba upoštevati še vse stroške v zvezi z gradnjo, kakor tudi davek in druge stroške prodaje. Stvarni iztržek od prodaje je znašal le 28 milijonov italijanskih lir.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še naprej uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da nasprotni toženec do revizije ni trdil, da je bila nasprotna toženka seznanjena s prodajo sporne nepremičnine. Ugotovitve sodišča druge stopnje so drugačne. To sodišče je v svoji sodbi posebej navedlo, da je nasprotni toženec skupno nepremičnino prodal "brez toženkine vednosti" (brez vednosti tožnice iz nasprotne tožbe - stran 4 drugostopenjske sodbe). Ker nasprotni toženec revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s to ugotovitvijo ni uveljavljal, je revizijsko sodišče na to dejstvo vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Vrhovno sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, ko tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe ni štelo za zastaranega. Razlogi za takšno stališče so naslednji: Pravno pomembno za kvalifikacijo tega spora in s tem tudi za zastaranje tožbenega zahtevka je, da je tožnica z nasprotno tožbo dne 07.03.1994 zahtevala ugotovitev deleža na skupnem premoženju, v katerem je bila zajeta tudi nepremičnina, katere denarna vrednost je predmet sedanje revizijske presoje. Dejanska in pravna podlaga njenega nasprotnega tožbenega zahtevka je temeljila na 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89 prečiščeno besedilo ter Ur. l. RS, št. 13/94 do 70/2000). Med postopkom je sodišče ugotovilo, da je bila nepremičnina že pred pravdo prodana tretjemu, in je zato zahtevek na ugotovitev deleža na tej nepremičnini zavrnilo. Sicer je postopek glede ostalega skupnega premoženja tekel naprej. Nasprotna tožnica je nato "spremenila" nasprotno tožbo (s procesno situacijo, ki je s tem nastala, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker ni predmet revizijskega izpodbijanja) glede te nepremičnine in zahtevala denarno vrednost deleža, do katerega bi imela pravico, če nepremičnina ne bi bila odsvojena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedenega denarnega zahtevka ni mogoče obravnavati kot obligacijskega po Zakonu o obligacijskih razmerjih. Če se spor pravdnih strank nanaša na njuno skupno premoženje, se njegova pravna narava ne spremeni zgolj zato, ker je eden od zakoncev po razpadu skupnosti in brez soglasja drugega, odsvojil del ali celoto njunega skupnega premoženja. Pravni položaj, ki nastane po odsvojitvi dela skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, je treba presojati podobno kot pravni položaj pri civilni delitvi skupnega (solastnega) premoženja po drugem in tretjem odstavku 122. člena v zvezi s 118. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP, Ur. l. SRS, št. 30/86). Le da v takem primeru ne gre za situacijo, ko stvari ne bi bilo mogoče razdeliti ali bi zanjo imel upravičen interes le eden od zakoncev, temveč za situacijo, ko je delitev preprečil drugi zakonec z razpolaganjem v nasprotju s 54. členom ZZZDR. Prizadeti skupni lastnik (po ugotovitvi deležev solastnik) ima pravico do plačila vrednosti svojega deleža na odsvojeni skupni stvari. Navedeno določilo ZNP je materialnopravne narave in ga je zato mogoče uporabiti tudi za rešitev sporov, kakršen je obravnavani. Drugačno stališče bi lahko pripeljalo do obida določb ZZZDR.

Takšna pravna narava spora pa zahteva tudi drugačen pristop k vprašanju zastaranja spornega tožbenega zahtevka. Dokler se zakonca ne sporazumeta o deležih na skupnem premoženju oziroma, če sporazuma ni, dokler teče pravdni postopek, v katerem sodišče ugotavlja deleže na skupnem premoženju, zastaranje zahtevkov, ki to premoženje zadevajo (tudi če so denarni), ne začne teči. Uveljavljani tožbeni zahtevek nasprotne tožnice tako ni zastaran. Drugačni razlogi drugostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na začetek teka zastaranja, na odločitev niso vplivali. Izpodbijana odločitev o zastaranju je torej pravilna.

Sodišče druge stopnje je nadalje pravilno odločilo, ko pri določitvi vrednosti denarnega deleža ni upoštevalo, koliko je nasprotni toženec dejansko "iztržil" iz prodane nepremičnine. Materialnopravno pravilen je pristop, da v primeru, ko en zakonec proda nepremičnino brez soglasja drugega zakonca, in mu s tem prepreči uveljavitev stvarne pravice na njej, izgubi pravico do pobotanja stroškov in drugih dajatev, ki jih je imel s takšno prodajo. Zahtevek namreč ni obogatitveni, temveč, kot je že bilo navedeno, še vedno zahtevek, ki ima svojo pravno podlago v ZZZDR, in ga je zato treba tudi tako obravnavati. Drugačno stališče bi lahko pripeljalo celo do tega, da zakonec v primeru, ko bi drugi zakonec stvar odsvojil neodplačno, ne bi dobil nobenega nadomestila za svoj delež na tej stvari.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da se ni ukvarjalo z višino ugotovljenega deleža na skupnem premoženju, ki zadeva tudi sporno nepremičnino. Gre za dejanske ugotovitve o tem, koliko in kdaj je kdo od razvezanih zakoncev prispeval h gradnji te nepremičnine ter kakšni so bili stroški same gradnje, ki jih v revizijskem postopku ni več dovoljeno preizkušati (že navedeni tretji odstavek 385. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.