Jedro

Ker na podlagi navedb upnika in dolžnika ter izvedenih dokazov sodišče ni moglo sklepati, da je argumentov v prid verjetnosti obstoja predlagateljeve terjatve več kot argumentov o nasprotnem, je zaključilo, da predlagatelj svojih terjatev do dolžnika ni verjetno izkazal. Posledično pa, ker je predlagatelj gradil obstoj dolžnikove insolventnosti na domnevi njegove trajnejše nelikvidnosti po prvi alineji 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki se navezuje na višino dolžnikove obveznosti v razmerju do njegovih prejemkov, tudi ni izkazal insolventnosti dolžnika.

Pritožnik očitek prvostopenjskega sodišča, da ni izkazal izročitve plovila dolžniku v posest, graja s trditvijo, da izročitev plovila dolžniku v posest izhaja iz prodajne pogodbe, v kateri je sam dolžnik v prodajni pogodbi zapisal, da je nastopil posest na plovilu.

V situaciji, ko se stranki predhodnega postopka (predlagatelj in dolžnik) sklicujeta vsaka na tisti zapis v pogodbi, ki ji v predmetnem postopku koristi (predlagatelj na določilo o izročitvi plovila, dolžnik pa na določilo o plačilu kupnine) in oporekata resničnosti zapisov v tistem delu, v katerem jima ne ustreza (predlagatelj o plačilu kupnine, dolžnik pa o izročitvi plovila), je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja v obravnavanem primeru terja izvedbo zelo obsežnega dokaznega postopka in da v tej fazi postopka argumenti predlagatelja v prid verjetnemu obstoju njegove terjatve ne prevladujejo nad argumenti dolžnika, da predlagateljevi terjatvi ne obstajata.

Izrek

I. Pritožba predlagatelja se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi dolžnika se delno ugodi tako, da mu je predlagatelj dolžan plačati še 1,50 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v preostalem delu pa se pritožba zavrne.

III. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške v zvezi s svojo pritožbo.

IV. Predlagatelj sam nosi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je dolžniku povrniti 856,35 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za začetek postopka osebnega stečaja (I. točka izreka) in upniku naložilo, da mora dolžniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 1.005,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep v celoti se je pravočasno pritožil predlagatelj začetka postopka osebnega stečaja nad dolžnikom A. A. Uveljavljal je "vse pritožbene razloge" in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je dolžnik predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahteval povrnitev plačila pritožbenih stroškov.

4. Pritožbo zoper stroškovno odločitev (III. točka izreka) v delu nepriznanja vseh priglašenih stroškov, pa je pravočasno vložil dolžnik. Uveljavljal je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da upniku naloži povrnitev vseh dolžnikovih priglašenih stroškov in povračilo stroškov pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Predlagatelj na dolžnikovo pritožbo ni odgovoril. **O pritožbi predlagatelja:**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa za zavrnitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja izhaja ugotovitev, da predlagatelj zatrjuje obstoj svoje terjatve do dolžnika na podlagi 3. 7. 2022 sklenjene kupoprodajne pogodbe za motorni čoln v znesku 53.089,12 EUR, ki predstavlja celoten znesek še neplačane kupnine ter iz naslova za dolžnika plačanih stroškov priveza v znesku 6.657,00 EUR, ki bi jih moral plačati dolžnik kot uporabnik čolna. Ker je dolžnik zatrjeval celotno poplačilo kupnine za motorni čoln ter predlagatelju očital, da mu čolna ni izročil v posest, je prvostopenjsko sodišče na predlagatelja prevalilo trditveno in dokazno breme o času in kraju izročitve plovila dolžniku, ki pa ga predlagatelj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zmogel in posledično prehoda lastninske pravice na dolžnika ni izkazal. Ugotovitev, da dokler predlagatelj ne izpolni svoje obveznosti izročitve plovila dolžniku tudi dolžnik ni zavezan izpolniti svoje obveznosti plačila kupnine, je prvostopenjsko sodišče oprlo na materialnopravno določbo prvega odstavka 101. člena Obligacijskega zakonika. Po citiranem določilu v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Ker na podlagi navedb upnika in dolžnika ter izvedenih dokazov sodišče ni moglo sklepati, da je argumentov v prid verjetnosti obstoja predlagateljeve terjatve več kot argumentov o nasprotnem, je zaključilo, da predlagatelj svojih terjatev do dolžnika ni verjetno izkazal. Posledično pa, ker je predlagatelj gradil obstoj dolžnikove insolventnosti na domnevi njegove trajnejše nelikvidnosti po prvi alineji 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki se navezuje na višino dolžnikove obveznosti v razmerju do njegovih prejemkov, tudi ni izkazal insolventnosti dolžnika.

8. Pritožnik očitek prvostopenjskega sodišča, da ni izkazal izročitve plovila dolžniku v posest graja s trditvijo, da izročitev plovila dolžniku v posest izhaja iz prodajne pogodbe, v kateri je sam dolžnik v prodajni pogodbi zapisal, da je nastopil posest na plovilu. To sicer drži, toda sodišče ni dolžno ugotavljati dejstev, ki izhajajo iz listine, če se na ta dejstva stranka ne sklicuje. Po drugi strani pa se je dolžnik v ugovoru zoper predlog za začetek postopka osebnega stečaja (PD 8) skliceval na določbo 2. člena prodajne pogodbe z dne 3. 7. 2022, v kateri prodajalec izrecno potrjuje prejem celotne kupnine (navedeno določbo je že sam pritožnik povzemal v predlogu za začetek stečaja (PD 1), vendar trdil, da kupnina ni bila plačana). V situaciji, ko se stranki predhodnega postopka (predlagatelj in dolžnik) sklicujeta vsaka na tisti zapis v pogodbi, ki ji v predmetnem postopku koristi (predlagatelj na določilo o izročitvi plovila, dolžnik pa na določilo o plačilu kupnine) in oporekata resničnosti zapisov v tistem delu, v katerem jima ne ustreza (predlagatelj o plačilu kupnine, dolžnik pa o izročitvi plovila), je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja v obravnavanem primeru terja izvedbo zelo obsežnega dokaznega postopka in da v tej fazi postopka argumenti predlagatelja v prid verjetnemu obstoju njegove terjatve ne prevladujejo nad argumenti dolžnika, da predlagateljevi terjatvi ne obstajata. Glede na zgoraj obrazloženo ni utemeljen pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodišča za odločitev v očitnem nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu – kupoprodajno pogodbo, ki izkazuje prehod posesti.

9. Pritožnik pri tem neutemeljeno graja sklicevanje prvostopenjskega sodišča na uporabo določbe 101. člena Obligacijskega zakonika o pravilu sočasne izpolnitve, ker je glede na registracijo plovila v Republiki Hrvaški treba uporabiti hrvaško pravo. Ni sporno, da je bilo plovilo registrirano v Republiki Hrvaški in da se za lastninskopravna razmerja in druge pravice na prevoznih sredstvih skladno s prvim in tretjim odstavkom 18. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) uporabi pravo države, katere državno pripadnost ta sredstva imajo, v konkretnem primeru torej pravo Republike Hrvaške, na kar pravilno opozarja pritožnik. Glede presoje učinkov dvostranskih pogodb pa ima hrvaški Zakon o obveznim odnosima 101. členu slovenskega OZ popolnoma identično pravilo sočasne izpolnitve v 358. členu. Tako se izkaže, da za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanega sklepa sklicevanje na materialnopravno določbo 101. člena OZ ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. 10. Izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker je izpodbijani sklep uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

**O pritožbi dolžnika:**

11. Pritožba je delno utemeljena.

12. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, prvostopenjsko sodišče dolžniku ni priznalo priglašene nagrade njegovemu pooblaščencu za konferenco s stranko 200 točk po tarifni številki 43/1 OT in za preučitev listin 150 točk po tarifni številki 43/2 OT, ker sta navedeni storitvi zajeti v nagradi za sestavo vloge – ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka. Nadalje ni priznalo 450 točk priglašene nagrade pooblaščencu za posredovanje sodno overjenih prevodov z dne 8. 5. 2023 po tarifni številki 37/2 OT, ker bi dolžnik prevode lahko posredoval že z ugovorom zoper predlog za začetek stečajnega postopka in ne šele s posebno vlogo. Tudi 120 točk za odsotnost pooblaščenca iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT in kilometrine za pristop pooblaščenca na narok za relacijo Ljubljana – Ptuj – Ljubljana dolžniku ni priznalo, ker ni navedel nobenih okoliščin, ki bi utemeljevanje izbiro odvetnika izven območja razpravljajočega sodišča (zapletenost, obsežnost, zahteva po specialnih znanjih). Stroška parkirnine v znesku 1,50 EUR pa sodišče pooblaščencu ni priznalo, ker ni predložil dokazila o plačani parkirnini.

13. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da izpodbijanega dela sklepa zaradi preskope obrazloženosti ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pretežnem delu gre namreč za presojo pravilne uporabe materialnega prava glede na manjkajočo utemeljitev nekaterih priglašenih stroškov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

14. Glede utemeljenosti priglašenega stroška konference s stranko in pregleda in preučitve dokumentacije, se pritožnik sklicuje na obvezno pojasnilo in razlago Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije k tarifni številki 39 OT (oziroma sedaj 43 OT) z dne 9. 2. 2016 in 28. 9. 2017, ki ju je pritožbi priložil in iz katerih izhaja, da gre za samostojne odvetniške storitve in opravila, ki morajo biti posebej tudi obračunane. Skladno z drugim odstavkom 19. člena OT pa so navedena pojasnila dolžna spoštovati tudi sodišča. Čeprav se pritožnik sklicuje na dve odločbi, v katerih so bile razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije upoštevane (sodba Upravnega sodišča v Ljubljani opr. št. I U 1408/2016 z dne 8. 6. 2017 in sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 27024/2017 z dne 11. 12. 2018), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je novejša sodna praksa glede upoštevanja pojasnil in razlag Odvetniške zbornice drugačna. Zavzela je stališče, da sodišča niso vezana na obvezne razlage posameznih določb OT, ki jih je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije, saj jih zavezuje le Ustava in zakoni (125. člen Ustave in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih), določbe drugega odstavka 19. člena OT pa imajo značaj podzakonskega predpisa, ki ga sodišča niso dolžna upoštevati (VSC sklep II Kp 51005/2018 z dne 30. 6. 2020, VSC sklep II Kp 5623/2016 z dne 18. 8. 2020, VSL sodba V Cpg 887/2017 z dne 1. 2. 2018, VSL sodba I Cpg 224/2020 z dne 1. 7. 2020). Z navedenim stališčem pritožbeno sodišče soglaša, kot tudi s stališčem prvostopenjskega stališča, da so navedena opravila že zajeta v priznani nagradi za sestavo ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka.

15. Pritožnik sicer v pritožbi pojasnjuje, da v času podajanja ugovora overjenega prevoda še ni imel, ker ga je bilo potrebno prevesti po sodnem tolmaču, iz datuma prevoda 26. 4. 2023 pa izhaja, da je bil prevod narejen po datumu ugovora z dne 21. 4. 2023. Z navedenim argumentom pa pritožnik ne more uspeti, saj ne pojasni, niti ne izkaže, da je prevod po sodnem tolmaču naročil že pred potekom roka za ugovor, pa ga je prejel šele po poteku tega roka. Potrebnosti podaje posebne vloge zaradi predložitve overjenega prevoda zato pritožnik ni utemeljil. 16. Pri utemeljitvi priglašenih stroškov v zvezi z odsotnostjo pooblaščenca iz pisarne v času potovanja ter kilometrine za pristop na narok, pa se pritožnik sklicuje na sodno prakso (VSM opr. št. I Cpg 243/2018 in VSL II Cp 2581/2017), ki stranki priznava pravico do izbire odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbrati zgolj odvetnika med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Vendar pa pritožnik izpusti tisti del obrazložitve navedenih določb, ki pojasnjuje, da stroške izbire odvetnika iz drugega kraja bremenijo nasprotno stranko le, če je takšna izbira razumna in za izbiro točno določenega odvetnika obstajajo posebni razlogi. V pritožbi pa dolžnik pojasnjuje, da teče med upnikom in dolžnikom več sodnih postopkov (opr. št. I Pd 1135/2022 in opr. št. V Pg 1477/2022), oba v Ljubljani in v katerih dolžnika zastopa isti pooblaščenec. Zaradi povezanosti teh sodnih postopkov s predmetnim je zato razumljiva odločitev dolžnika, da tudi v predmetnem postopku pooblasti istega pooblaščenca, saj dobro pozna zadeve in mu zaupa. Z navedenimi pritožbenimi pojasnili v utemeljitev upravičenosti izbire pooblaščenca iz Ljubljane, prvostopenjsko sodišče ni bilo seznanjeno, zato ni imelo nobene opore za presojo razumnosti izbire dolžnikovega pooblaščenca, ki bi utemeljevala priznanje potnih stroškov v breme predlagatelja. Šele v pritožbi navedena dejstva zato v utemeljitev upravičenosti dolžnika do teh stroškov so nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni smelo presojati, saj pritožnik ni pojasnil, zakaj navedenih dejstev ni mogel pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji.

17. Pritožbeno sodišče je zato v zgoraj navedenem obsegu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del stroškovne odločitve (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

18. Utemeljeno pa pritožnik opozarja na zmotno presojo predloženega parkirnega listka, ki ga prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni priznalo kot dokaz o tem, da je dolžniku strošek plačila parkirnine dejansko nastal. Splošno znano dejstvo je, da parkirni avtomat parkirnega listka ne izda, če parkirnina predhodno ni plačana, iz parkirnega listka pa izhaja, da je hkrati tudi račun in tudi višina plačane parkirnine. Utemeljeni pritožbi dolžnika je zato pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in odločilo, da mora predlagatelj dolžniku plačati še 1,50 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZPPIPP. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je dolžniku povrniti stroške odgovora na njegovo pritožbo po tarifni številki 22/1 OT v zvezi s šestim odstavkom 4. člena OT 1125 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV pa 843,75 EUR ter materialne stroške po členu 11/3 OT 21 točk, oziroma 12,60 EUR, skupaj pa 856,35 EUR. Sodišče pa dolžniku ni priznalo stroškov nagrade za konferenco s stranko in preučitev dokumentacije ter poročilo stranki, ker so ta opravila že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

20. Ker pa je dolžnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu, je dolžan sam nositi stroške svoje pritožbe.