Jedro

Ocena tožilske službe mora vsebovati konkretne dejanske ugotovitve in na njih temelječe zaključke.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Državnotožilskega sveta št. Dts 534/13-4-NF(VV)-ks z dne 12. 12. 2013se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Državnotožilski svet kot neutemeljeno zavrnil tožnikovo pritožbo zoper oceno tožilske službe, št. Tu-20-8/3001/2013, ki jo je dne 14. 6. 2013 izdal vodja Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti (1. točka izreka). Z 2. točko citiranega sklepa je sprejel oceno tožilske službe za tožnika, s katero je ugotovil, da tožnik ne ustreza tožilski službi. Državnotožilski svet ugotavlja, da je v pregledovanem obdobju šestih mesecev od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013, kot izhaja iz dokumentacije Oddelka za izobraževanje in strokovni nadzor, tožnik izdelal državnotožilske odločitve v 69 zadevah. Državnotožilski svet sprejema zaključke pregledovalca, ki ugotavlja, da tožnik pri delu še dosega ustrezno stopnjo uspešnosti, kakovosti in strokovnega dela, vendar z večjimi pomanjkljivostmi, ki se odražajo v kakovosti njegovega dela. Kljub temu, da je obravnaval pretežno enostavnejše zadeve, le-te kažejo veliko nihanje v kakovosti posameznih pisnih izdelkov. Dejstvo, da sodišče takšne akte sicer akceptira, po mnenju Državnotožilskega sveta še ne pomeni, da ne krnijo ugleda državnega tožilstva. Obtožni akti so namenjeni širšemu krogu ljudi, pod določenimi pogoji pa so dostopni tudi širši javnosti, zaradi česar je potrebno pravilni rabi jezika posvetiti ustrezno pozornost. Ko pa je uporaba jezika do te mere neustrezna, da postane nerazumljiva tudi vsebina in je težko razbrati pomen pisanja tudi glede pravnih vprašanj, kot ugotavlja pregledovalec v posameznih zadevah, sposobnosti pisnega izražanja ni mogoče oceniti pozitivno. Sposobnost pisnega izražanja pa je povsem enakovreden kriterij vsem drugim kriterijem v postopku za oceno državnotožilske službe določenih v 29. členu ZSS.

Glede varovanja ugleda državnega tožilca in državnega tožilstva, ki ga je v svoji oceni izpostavil vodja Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti, pa Državnotožilski svet meni, da je v zvezi s tem pogosto prisotna previsoka toleranca do dejanj posameznih državnih tožilcev, ki z načinom dela, vodenjem postopkov, odnosom do strank, pri komunikaciji z drugimi organi, pri nastopanju pred sodiščem ter pri obnašanju v zasebnem življenju ne varujejo ugleda, videza nepristranskosti, zanesljivosti in neodvisnosti državnega tožilstva kot celote in izvrševanja lastne funkcije. Vodja državnega tožilstva je v obravnavnem primeru celo čakal z izdelavo ocene tožilske službe ter tožniku dal možnost, da z ustreznim pričakovanim ravnanjem svoje težave, ki so vplivale na njegovo delo, odpravi. Državnotožilski svet je za ocenjevano obdobje, to je od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013 za tožnika ugotovil naslednje: 1. kljub strokovno enostavnejšim zadevam se v kakovosti posameznih pisnih izdelkov kaže veliko nihanje, 2. svoje odločitve sprejema pravočasno, 3. je njegova sposobnost razreševanje pravnih vprašanj še zadovoljiva, 4. je reševal tožilske spise brez večjih zaostankov in znotraj predpisanih zakonskih rokov, 5. pred sodiščem in v javnosti ne varuje ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca, saj so tožilski akti napisani z nedopustno rabo slovenskega jezika, neprimerno pa je tudi njegovo obnašanje v službi in izven nje, 6. njegova sposobnost ustnega in pisnega izražanja je nezadovoljiva, kar izhaja iz ugotovitev pregledovalca, pregledanih tožilskih aktov, iz korespondence z nadrejenimi in nenazadnje tudi iz njegove pisne vloge v tem pritožbenem postopku, 7. obvlada madžarski jezik in 8. ima korekten odnos do sodelavcev. Na podlagi navedenega je Državnotožilski svet tožnikovo pritožbo zoper oceno, ki jo je podal vodja Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti, zavrnil kot neutemeljeno, na podlagi določbe 4. alinee prvega odstavka 102. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) pa izdelal in sprejel oceno državnotožilske službe, s katero je ugotovil, da tožnik ne ustreza državnotožilski službi.

Tožnik je vložil tožbo po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je nazadnje napredoval na podlagi sklepa z dne 23. 10. 2008 v položaj svétnika od 1. 11. 2008. Kljub temu, da bi morala biti ocena na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) izdelana vsaka tri leta, je bila v predmetni zadevi izdelana šele 14. 6. 2013. Pojasnjuje, da so se mu pojavile zdravstvene težave že pred 16. 11. 2009, zaradi česar je poiskal zdravniško pomoč zaradi diagnosticirane izčrpanostne depresije. Nikoli se ni zdravil zaradi odvisnosti od alkohola. Res pa se je v obdobju od 4. 10. 2011 do 4. 4. 2012 po strokovnih zdravniških navodilih nahajal na zdravljenju zaradi zdravstvenih težav povezanih s težavami vratne hrbtenice. Te težave in zdravljenje trajajo še sedaj. Zaradi psihičnih težav se je zdravil tudi v mesecu marcu 2013 zaradi pri hčerki ugotovljene težke bolezni, hči je nato v mesecu juniju 2013 tudi umrla. Meni, da njegovega dela ne bi smeli ocenjevati na podlagi pisanj obdolžencev, zoper katere je dosegel obsodilne sodbe, niti zaradi pisanj časopisov, ki so zaradi želje po zaslužku vse bolj tendenciozna.

Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo nepravilne uporabe slovenskega knjižnega jezika. Iz sklepa Državnotožilskega sveta izhaja, da državnotožilski službi ne ustreza od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013, pri tem pa je vrhovni državni tožilec svétnik mag. A.A. po nadzorstvenem pregledu njegovih tožilskih aktov prav za to obdobje ugotovil, da še vedno ustreza tožilski službi. Pri tem dodaja, da ne gre prezreti tudi velike možnosti vpliva jemanja zdravniško predpisanih zdravil na morebitne pomanjkljivosti v zvezi s pisnim izražanjem. Sicer pa v obdobju od 1. 11. 2008 do 31. 3. 2013 njegovo slabo jezikovno izražanje ni dobilo večje graje s strani tožilcev, sodnikov, odvetnikov. Tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, posledično pa sprejme ocena tožilske službe, s katero se naj ugotovi, da tožnik ustreza tožilski službi. Pri svojih navedbah je tožnik vztrajal tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v skladu s 4. alineo prvega odstavka 102. člena ZDT-1 oceno tožilske službe izdela Državnotožilski svet. Svet je oceno izdelal v skladu z Merili za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe ter na podlagi ugotovitev Oddelka za izobraževanje in strokovni nadzor na Vrhovnem državnem tožilstvu RS, ocene tožilske službe vodje Okrožnega državnega tožilstva in tožnikovih pojasnil. Ocena, ki jo poda vodja okrožnega državnega tožilstva, je torej zgolj ena izmed podlag, na podlagi katerih Državnotožilski svet izdela oceno tožilske službe, pri čemer pa lahko sledi ugotovitvam v njej ali pa tudi ne. Šele ocena tožilske službe, ki jo izdela in sprejme Državnotožilski svet, pa ima tudi posledico za državnega tožilca, na katerega se nanaša. Pojasnjuje, da Državnotožilski svet ni vezan na zaključke pregledovalca, v konkretnem primeru vrhovnega državnega tožilca svétnika mag. A.A., zato so tožbene navedbe, ki gredo v smeri, da odločitev Državnotožilskega sveta v napadenem sklepu ni skladna z zaključki pregledovalca, neupoštevne. Je pa tožena stranka upoštevala dejanske ugotovitve pregledovalca in se z njimi v celoti strinja. Dodaja, da so nekateri primeri neustreznega izražanja tožeče stranke v pregledanih zadevah take narave, da lahko vplivajo tudi na ugled državnega tožilstva in državnega tožilca. Pri tem ni relevantno, da taka pisanja sodišče še vedno akceptira. Glede možnosti vpliva jemanja zdravil pa tožena stranka pojasnjuje, da če bi takšna možnost v resnici obstajala, bi nedvomno ukrepal že zdravnik, ki je zdravila predpisal in tožečo stranko obdržal v bolniškem staležu. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma podredno, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Napredovanje in ocenjevanje državnih tožilcev je urejeno z ZDT-1, ta pa v osmem odstavku 37. člena določa, da, če ta zakon ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev, kriterijev za izbiro in napredovanje ter za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo, to je Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Za izdelavo ocene državnotožilske službe je pristojen državnotožilski svet (sedmi odstavek 37. člena ZDT-1). Da je državnotožilski svet pristojen za izdelovanje ocen državnotožilske službe določa tudi 4. alinea prvega odstavka 102. člena ZDT-1. V 7. točki prvega odstavka 72. člena ZDT-1 je določeno, da državnemu tožilcu preneha funkcija, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi. Ta razlog nastopi z dnem vročitve (peta alinea drugega odstavka 72. člena ZDT-1). O nastopu razlogov za prenehanje državnotožilske funkcije pristojni vodja državnega tožilstva obvesti Vlado RS, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju državnotožilske funkcije (74. člen ZDT-1).

Glede na zgoraj citirana zakonska določila je sodišče tožbo, s katero tožnik izpodbija sklep Državnotožilskega sveta št. Dts 534/13-4-NF(VV)-ks z dne 12. 12. 2013, sprejelo v obravnavo, saj ocenjuje, da gre za akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Negativna ocena državnotožilske službe namreč po samem zakonu pomeni prenehanje funkcije (7. točka prvega odstavka 72. člena ZDT-1), Vlada RS pa nato izda le še ugotovitveno odločbo o prenehanju državnotožilske funkcije (74. člen ZDT-1). S tožbo zoper ugotovitveno odločbo torej ocene državnotožilske službe ni več mogoče izpodbijati, saj se z njo le ugotovi, da je negativna ocena podana, zato je zoper oceno državnotožilske službe dopustna posebna tožba. Pri tem je sodišče kot izpodbijani akt v tem upravnem sporu štelo v uvodu navedeni sklep Državnotožilskega sveta in ne oceno tožilske službe, ki jo je za tožnika izdelal vodja Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti, saj glede na citirana zakonska določila v tožnikov pravni položaj posega le odločitev Državnotožilskega sveta.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je Upravno sodišče RS v zadevi, št. I U 723/2011, v kateri je bila izpodbijana negativna ocena državnotožilske službe, s sklepom z dne 28. 4. 2011 tožbo zavrglo, vendar pa je bila ta odločitev sprejeta v času, ko je bil v veljavi Zakon o državnem tožilstvu (ZDT, Uradni list, št. 63/1994 s spremembami), v katerem je bilo prenehanje državnotožilske službe na podlagi negativne ocene drugače urejeno. Do prenehanja funkcije po tem zakonu je namreč prišlo šele po drugi negativni oceni. V tej zadevi presojana odločitev pa je bila sprejeta na podlagi ZDT-1 (Uradni list RS, št. 58/2011 s spremembami) z zgoraj opisano ureditvijo.

Z negativno oceno državnotožilske službe, ki jo sprejme Državnotožilski svet, torej državnemu tožilcu funkcija preneha na podlagi zakona, s tem pa se poseže v njegov pravni položaj. Glede na to mora biti takšna ocena ob smiselni uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obrazložena tako, da obsega ugotovljeno dejansko stanje oziroma dejanske ugotovitve, dokaze, ki so podlaga za dejanske ugotovitve oziroma zaključke ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo takšno odločitev (smiselna uporaba 214. člena ZUP).

Izpodbijani sklep Državnotožilskega sveta povzema potek dosedanjih postopkov in tožnikove ugovore. Nadalje navaja, da sprejema zaključke pregledovalca, ki je pregledal tožnikovo delo v obdobju od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013. Nato brez navedbe konkretnih okoliščin, zaključuje, da tožnik „pred sodišči in v javnosti ne varuje ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca, saj so tožilski akti napisani z nedopustno slabo rabo slovenskega jezika, neprimerno pa je tudi ugotovljeno njegovo obnašanje v službi in izven nje“ in da je tožnikova „sposobnost ustnega in pisnega izražanja nezadovoljiva, kar izhaja iz ugotovitev pregledovalca o pregledanih tožilskih aktih, iz korespondence z nadrejenimi in nenazadnje tudi iz njegove pisne vloge v tem pritožbenem postopku“.

Po presoji sodišča za izdelavo ocene državnotožilske službe ne zadošča zgolj povzemanje dosedanjega postopka in zaključkov pregledovalca tožnikovega dela, brez navedbe konkretnih ugotovitev pristojnega organa, to je Državnotožilskega sveta, ki so podlaga za zaključek, da tožnik ne ustreza državnotožilski službi. Za izdelavo ocene državnotožilske službe je pristojen Državnotožilski svet (sedmi odstavek 37. člena ZDT-1) in le njegova ocena ima za tožnika posledico iz 7. točke prvega odstavka 72. člena ZDT-1. Ocena državnotožilskega sveta mora torej vsebovati konkretne dejanske ugotovitve in na njih temelječe zaključke.

Ker izpodbijani akt ne vsebuje elementov iz 214. člena ZUP, saj ne navaja konkretnih in argumentiranih razlogov za sprejeto odločitev, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil postopka in odločiti z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).