Jedro

Gre za spremembo delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1. V takšnem primeru preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti zaradi razmer, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Navedeno pomeni, da je od 1. 9. 2013, ko je bil prenos dejavnosti izvršen, na toženo stranko pa je prešla tudi pravica, da zoper tožnico ukrepa v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti, ki jih sicer storila še pri delodajalcu prenosniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski del zahtevka. Ugotovilo je, da je tožnica v zvezi z računi, ki so bili navedeni v odpovedi, kršila predpise tožene stranke, ki določajo maksimalno dovoljene popuste in blago za katerega se popusti sploh lahko dajejo, kot tudi predpise, ki določajo pogoje za odobritev plačil na obroke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča, razen stališča, da je tožnica z zadnjo od očitanih kršitev (1) izpolnila znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008), saj je štelo, da so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz prvega odstavka 240. člena KZ-1. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ugotavlja, da naj bi tožnica večkrat huje kršila obveznosti s tem, da je nalagala odobravanja previsokih popustov strankam, pri tem pa spregledala, da je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da je nepooblaščeno izdajala račune za prodajo izdelkov z visokimi popusti, kar pa ni bilo dokazano, oziroma je bilo nedvomno ugotovljeno, da tožnica računov nikoli ni izdajala. Tožena stranka tudi ni dokazala očitkov, da naj bi tožnica v obdobju od 25. 8. 2011 do 30. 8. 2013 izdala račune za nazaj in da naj bi samovoljno odobrila zamik plačila fizičnim osebam. O teh odločilnih dejstvih izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji pogojev iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlena na povsem drugem delovnem mestu z drugačnimi pooblastili. Tožnica je bila zaposlena celo pri drugem delodajalcu, tako da tožena stranka tožnici nikakor ni mogla odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi domnevnih kršitev, ki naj bi jih tožnica storila v času zaposlitve pri družbi A., d.o.o. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede tega, da je bilo tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je nepooblaščeno izdajala račune za prodajo izdelkov z visokimi popusti, čeprav je bilo ugotovljeno, da tožnica računov nikoli ni izdajala. Prav tako naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o tem, da tožena stranka ni dokazala očitkov o izdajanju računov za nazaj in samovoljnem odobravanju zamika plačila fizičnim osebam. Očitek je protispisen, tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta izrecno ugotavljali, da tožnica sicer ni sama izdajala računov z visokimi popusti, da pa je izdajo takšnih računov naročila podrejenim delavcem. Pri tem sta obe sodišči zavzeli stališče, da kljub temu, da tožnica ni sama izdajala spornih računov, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje tudi glede samovoljnega odobravanja zamika plačil določenim fizičnim osebam. Sodišče prve stopnje je na straneh 15 in 16 obrazložitve podrobno razčlenilo v čem se pri vsakem od 4 računov, na katere se je v zvezi s tem sklicevala odpoved, kazal zamik pri plačilu in katere predpise tožene stranke je tožnica pri tem kršila. Očitek o izdaji računov za nazaj se nanaša na dejstvo, da je bilo blago določenim strankam izdano več mesecev pred izstavitvijo računa, o čemer sodba ima razloge.

7. Tožnica meni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka kot dejanski razlog navedla, da je tožnica nepooblaščeno izdajala račune za prodajo izdelkov s popusti, čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da so račune izdajali njeni podrejeni. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložitvi dejanski razlog za odpoved. V skladu s sodno prakso (2) delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve dejanskih razlogov iz odpovedi. Vendar v konkretnem primeru ne gre za to, da bi sodišče ugotavljalo nek drug dejanski razlog, kot pa je bil pisno obrazložen v odpovedi, saj je v odpovedi navedeno tudi, da je tožnica popuste samovoljno odobravala in sicer v višini od 15 % do 20 %, kar je razvidno iz v odpovedi navedenih računov. Že zgolj ta očitek v celoti zadošča za oceno, da je bila tožnici zakonito podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako so v okviru pisno obrazloženega razloga za odpoved ugotovitve sodišča v zvezi z tožničino zahtevo, da se namesto šifre za pohištvo neutemeljeno vnese šifre za hrast police, kar je povzročilo, da je bilo iz Studia Maribor odpeljano pohištvo (spalnica, elementi dnevne sobe, 4 knjižni regali) ki je bilo plačano le v višini 96,77 EUR.

8. Zmotno je revizijsko stališče, da tožena stranka tožnici sploh ne bi smela odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je bila tožnica v času, ko naj bi storila očitane kršitve, zaposlena pri drugem delodajalcu, to je družbi A., d.o.o. Načeloma je sicer res, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti, storjenih v času, ko je delavec pri njem v delovnem razmerju. Vendar pa je v konkretnem primeru prišlo do prenosa dejavnosti maloprodaje vseh maloprodajnih enot in zaposlenih v teh enotah iz družbe A., d.o.o., na družbo B., d.o.o. Gre za spremembo delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1. V takšnem primeru preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti zaradi razmer, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Navedeno pomeni, da je od 1. 9. 2013, ko je bil prenos dejavnosti izvršen, na toženo stranko pa je prešla tudi pravica, da zoper tožnico ukrepa v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti, ki jih sicer storila še pri delodajalcu prenosniku.

9. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadošča le obstoj enega od zakonskih razlogov, navedenih v prvem odstavku 110. člena ZDR-1, temveč mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se pojem „vse okoliščine“ nanaša zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, za pojem „interesov obeh pogodbenih strank“ pa je pomembno zlasti, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama. Sodišče je ustrezno upoštevalo težo in posledice kršitev, ki so brez dvoma takšne, da niso omogočale nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Prav tako je sodišče pravilno upoštevalo popolno izgubo zaupanja tožene stranke do tožnice, saj tožnica z ugotovljenim poslovanjem to zaupanje grobo zlorabila.

10. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da na ugotovitev o popolni izgubi zaupanja tožene stranke v tožnico (in s tem na presojo ali izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1) ne more vplivati okoliščina, da so bile ugotovljene hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja storjene v času prej veljavne pogodbe o zaposlitvi. Enako velja glede okoliščine, da je bila tožnica v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlena na povsem drugem delovnem mestu, kot v času kršitve in glede okoliščine, da je vmes prišlo do spremembe delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR-1. 11. Glede na na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo, saj je ugotovilo, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani.

(1) Tožnica je od delavcev v komerciali pisno zahtevala, da se namesto šifre za pohištvo neutemeljeno odprejo šifre za hrast police, kar je povzročilo, da je bilo iz Studia Maribor dejansko odpeljano pohištvo: spalnica, elementi dnevne sobe, 4 knjižni regali, ki nikoli ni bilo plačano oziroma je bilo plačano le v višini 96,77 EUR, police v skladišču pa so bile opremljene s šiframi,ki so dejansko pripadale navedenemu pohištvu.

(2) npr. sodba in sklep VIII Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015