Jedro

Pravnomočna oprostilna sodba v kazenskem postopku z napotitvijo tožnika na pravdo ni imela za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dne pravnomočnosti kazenske sodbe (390. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec bil dolžan plačati tožniku 110.000,00 SIT odškodnine, pa tudi nasprotni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožnik bil dolžan plačati tožencu 135.005,20 SIT odškodnine. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaran.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj jo revizijsko sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Določba 2. odstavka 390. člena ZOR je restriktivno tolmačena, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik je odškodninski zahtevek prijavil v kazenskem postopku, vendar pa mu po njegovem koncu oprostilna sodba ni bila vročena. Zato ni vedel, da je z odškodninskim zahtevkom napoten na pravdo. Okoliščina, da se je kasneje zglasil pri javnem tožilcu in predlagal obnovo kazenskega postopka, na to ne vpliva. Sama vednost, da obstoja oprostilna sodba, ne pomeni, da od tedaj dalje teče rok iz 2. odstavka 390. člena ZOR. Toženec na revizijo ni odgovoril, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik sicer uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne pove, v čem naj bi nižji sodišči to kršitev zagrešili. Zato se je revizijsko sodišče omejilo na preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ter ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). V tem primeru je škoda bila tožniku povzročena dne 3.10.1987 in mu je tega dne bil znan tudi njen povzročitelj. Eventualni daljši zastaralni rok iz 377. člena ZOR ne prihaja v poštev, ker je domnevni povzročitelj škode (toženec) v kazenskem postopku bil oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje, iz katerega naj bi škoda izvirala. Vendar pa je tožnik v kazenskem postopku na glavni obravnavi prijavil premoženjskopravni zahtevek, zaradi česar je nastopilo pretrganje zastaranja (388. člen ZOR). Pravnomočna oprostilna sodba v kazenskem postopku z napotitvijo tožnika na pravdo pa ni imela za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dne pravnomočnosti kazenske sodbe (390. člen ZOR).

Overjen prepis kazenske sodbe se oškodovancu vroči samo tedaj, če ima pravico do pritožbe (5. odstavek 356. člena zakona o kazenskem postopku - ZKP - Uradni list SFRJ, št. 26/86 do 57/89, oziroma 5. odstavek 363. člena zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 63/94). V tem primeru tožnik kot oškodovanec pravice do pritožbe ni imel, zaradi česar mu je kazensko sodišče bilo dolžno vročiti le pravnomočno sodbo, če bi to zahteval (že citirana določba ZKP). Tožnik niti v postopku na nižjih stopnjah, niti v reviziji ne zatrjuje, da je takšno zahtevo kazenskemu sodišču postavil. Zato revizijsko sodišče ne sprejema v reviziji ponujene razlage, po kateri bi v tem primeru bilo treba začetek tega trimesečnega zastaralnega roka po 390. členu ZOR vezati na dan vročitve kazenske oprostilne sodbe in sicer ne glede na to, da je ta rok tožnik zamudil v vsakem slučaju: dne 28.3.1990 je s predlogom javnemu tožilcu, naj zahteva obnovo kazenskega postopka, vzel na znanje dejstvo obstoja pravnomočne oprostilne sodbe, tožbo pa je vložil šele dne 11.4.1991. Po povedanem sta nižji sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zaradi zastaranja materialno pravo pravilno uporabili. Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere je revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To pa je imelo za posledico zavrnitev revizije (393. člen ZPP).