Jedro

Dokazno breme, da dohodki, ki se stekajo na določen račun v času zakonske zveze, niso skupni, je na strani tistega, ki to okoliščino zatrjuje, denar, ki ga partnerja pridobita z delom, pa je vedno skupen, ne glede na to, ali imata skupne račune ali ne.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnika, da je predložitev poravnalne ponudbe kot dokaz v postopku nedopusten dokaz in ga sodišče prve stopnje zaradi omejitev v smislu določila 309.a člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Ker pa je kršitev 309. člena ZPP relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, postane bistvena samo v primeru, kadar to vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7.245,87 EUR s pripadki in posledično tožniku naložilo, da mora plačati toženi stranki njene stroške postopka. Tožnik je od tožene stranke zahteval vračilo zneskov, ki jih je nakazal v času trajanja zakonske zveze z računa, na katerem je bilo njegovo posebno premoženje. Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo zahtevano vračilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni uspel ob nasprotovanju tožene stranke prepričljivo dokazati, da so se na sporni račun stekali samo dohodki od njegovega posebnega premoženja.

2. Sodbo izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP, predlaga spremembo, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je toženi stranki denar posodil in izročil iz svojega posebnega premoženja in sicer iz nadomestil za dane varščine podjetju D. in dividend od delnic D., d. d., pridobljenih pred začetkom življenjske skupnosti s toženko ter obresti od posojil danih družbi D., d. d. Sodišče je svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz in sicer na sporazum o razdružitvi skupnega premoženja z dne 9. 7. 2019, ki vključuje konkretno ponudbe za poravnavo in je bil predložen v pogajanjih za sporazumno razdelitev skupnega premoženja. Ni res, da je pritožnik kot dokaz, da je vse vtoževane zneske nakazoval izključno iz svojega posebnega premoženja, ponudil le lastno zaslišanje. To izhaja tudi iz sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja. Pritožnik je dokazal, da njegova plača v višini 4.000 EUR mesečno ni zadoščala za pokritje vseh življenjskih stroškov. Dejstvo je, da je vse vtoževane zneske toženi stranki nakazal iz računa pri S., ki ga je uporabljal za sprotne transakcije (trajniki, kritje bančnih kartic), zato je nanj prejemal tudi del plače in si zaradi enostavnosti uporabe tudi prenakazoval sredstva za kritje tekočih stroškov iz drugih računov. To pa ne more zadoščati za sklep, da so bila na tem računu sredstva, ki so bila izključno skupno premoženje. Zaslišan je pojasnil, da so se prihodki iz dividend od delnic D. ter obresti od posojila, večinoma stekali na posebej odprt tekoči račun pri N., ki je bil ločen od tekočega računa pri S. Toženka je občasno prispevala manjše zneske tudi za tekoče stroške gospodinjstva, dokaznega bremena, da denarna sredstva, ki jih je posodil tožnik, predstavljajo skupno premoženje, pa ni zmogla.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta bivša zakonca, ki pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij nista sklenila, niti skupnega premoženja nista razdelila, zato se njun premoženjski režim presoja po zakonskih določbah zakonitega premoženjskega režima. Zakoniti premoženjski režim med zakoncema v smislu 66. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) je režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od zakoncev.

6. Pritožnik premalo pozornosti namenja okoliščini, da zakonska oz. zunajzakonska skupnost predstavlja posebno skupnost dveh oseb, ki sta si čustveno naklonjeni in v zakonski zvezi zadovoljujeta najrazličnejše potrebe, kot so tudi skupni premoženjski interesi. Eden bistvenih elementov zakonske zveze je življenjska skupnost zakoncev, ki prinaša s seboj vsaj skupno gospodinjstvo in z njim povezane stroške, ki bremenijo oba zakonca. Največkrat gre tudi za vzajemno uporabo in uživanje premoženja enega zakonca s strani drugega ipd. Glede na naravo stvari je zato jasno, da tožnik nosi dokazno breme, da je vtoževane zneske toženi stranki nakazoval izključno iz svojega posebnega premoženja.

7. Samo za posebno premoženje tožnika v smislu določila 78. člena DZ namreč ne velja režim premoženjske skupnosti, ampak režim ločenega premoženja zakoncev, zato je bilo na tožniku najprej dokazno breme, da dokaže, da je imel na računu, s katerega je toženki nakazoval sredstva, izključno posebno premoženje.

8. Iz trditvene podlage v pripravljalni vlogi z dne 5. 8. 2020 sledi, da so se tožnikovi dohodki od njegovega posebnega premoženja stekali na TRR pri N. (dividende od delnic D. ter obresti od posojila, danega podjetju). Tožena stranka je takšno navedbo o posebnem premoženju v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2020 prerekala z navedbo, da tožnik z ničemer ni dokazal, da so denarna sredstva na računu pri N. izključno njegovo posebno premoženje, ker je denar generična stvar. Zato je sodišče na naroku za glavno obravnavo dne 13. 4. 2021, v okviru odprtega sojenja seznanilo obe pravdni stranki, da bo ugotavljalo, ali so bila denarna sredstva toženi stranki izplačana iz skupnega premoženja ali iz posebnega premoženja tožnika.

9. Zmotno je materialnopravno stališče pritožnika, da se skladno s sodno prakso domneva, da je premoženje, ki je na bančnem računu posameznika, njegovo posebno premoženje in pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je denar, ki ga terja od tožene stranke, nakazoval z računa, na katerem je bilo izključno njegovo posebno premoženje. Samo s posebnim premoženjem lahko razpolaga zakonec samostojno, kar pa v primeru, ko se med sabo pomešajo sredstva skupnega in posebnega premoženja, še posebej v primeru, ko gre za denar kot generično sredstvo, ni mogoče. 10. Med strankama ni spora o okoliščini, da sta v času trajanja zakonske skupnosti pridobivala skupna sredstva iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval predvsem na navedbah, da dohodki, ki so predstavljali skupno premoženje, niso zadoščali za kritje visokega življenjskega standarda, kot ga je imela družina. Zato je za stroške družine porabljal tudi svoje posebno premoženje in je posojilo toženi stranki lahko dal le iz posebnega premoženja.

11. Obstoj volje zakoncev, da pridobivata skupaj, za nastanek skupnega premoženja ni potreben, skupno premoženje vedno pripada zakoncema skupaj (68. člen DZ). Dokazno breme, da dohodki, ki se stekajo na določen račun v času zakonske zveze niso skupni, je na strani tistega, ki to okoliščino zatrjuje, denar, ki ga partnerja pridobita z delom pa je vedno skupen, ne glede na to, ali imata skupne račune ali ne. Na skupnem premoženju deleži vsakega od zakoncev niso določeni. Glede na to, da se pritožnik sklicuje, da skupnega premoženja, ki je nastalo v času trajanja izvenzakonske in zakonske skupnosti, ni bilo toliko, da bi se lahko plačali stroški visokega življenjskega standarda družine in da je velik del življenjskih stroškov pokrival tudi iz svojega posebnega premoženja, mu je potrebno povedati, da za odločitev v tej zadevi to ni bistveno. Ta okoliščina bo relevantna v postopku zaradi delitve skupnega premoženja, kjer se bo razpravljalo, kakšni so dolgovi in terjatve do premoženja, ki sta ga pridobila bivša zakonca (72. člen) in se bo v njegova deleža vračunala vse, kar dolgujeta v skupno premoženje, velikost skupnega premoženja pa se bo zmanjšala za vrednost, ki jo skupno premoženje dolguje posebnemu premoženju vsakega od zakoncev.

12. Ker pritožnik ni prepričljivo dokazal, da so se na račun, iz katerega je nakazoval sporne zneske toženki, iztekali izključno dohodki, ki imajo naravo posebnega premoženja in je zato bolj verjetno, da so se na računu nahajali tako posebno kot skupno premoženje, je pravilen sklep, da tožena stranka ni bila neupravičeno obogatena.

13. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnika, da je predložitev poravnalne ponudbe kot dokaz v postopku nedopusten dokaz in ga sodišče prve stopnje zaradi omejitev v smislu določila 309.a člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Ker pa je kršitev 309. člena ZPP relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, postane bistvena samo v primeru, kadar to vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Kot sledi iz obrazložitve zgoraj je izpodbijana sodba kljub relativni procesni kršitvi 309.a člena ZPP zakonita in pravilna, ker ne temelji na poravnalni ponudbi v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, ampak na dejstvu, da je tožnik imetnik računov pri različnih bankah, na katere prejema sredstva, ki imajo značaj posebnega in skupnega premoženja in bi v tem postopku lahko uspel, če bi prepričljivo dokazal, da so na račun, iz katerega je nakazoval sredstva, ki so predmet tega pravdnega postopka, natekli prilivi, ki izvirajo izključno iz njegovega posebnega premoženja. To bi lahko dokazal npr. s predlogom za postavitev sodnega izvedenca, ki bi preveril, iz kakšnih virov so se stekala sredstva na posamezen tožnikov račun. Izid postopka ne bi mogel biti, glede na vse zgoraj obrazloženo, drugačen, tudi če sodišče sporne listine sploh ne bi vpogledalo.

14. Pritožba se tako pokaže kot neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti o uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).