Jedro

Stališče toženke, da je tožnica dala soglasje k nameravani gradnji s podpisom pogodbe, iz katere ne izhajajo (posredno ali neposredno) bistvene značilnosti te gradnje, pomeni nepravilno uporabo materialnega zakona, zaradi katere tožnica toženki ni omogočila ustrezne udeležbe v postopku, kot jo predvidevata 63. in prvi odstavek 65. člena ZGO-1. Zato je ostalo povsem nerazjasnjeno, ali je obravnavana transformatorska postaja v resnici načrtovana bližje tožničini nepremičnini, kot je to brez njenega soglasja dovoljeno s prostorskim aktom, kar tožnica smiselno trdi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-1266/2014-8 z dne 18. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.d. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo „10 (20) kV elektro kablovoda kanalizacije“ in „transformatorske postaje TP0525 GD Stanežiče“ ter odstranitev 10 kV DV na tam navedenih zemljiščih, pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve izhaja, da so bili stranke v postopku tudi lastniki več zemljišč (med drugimi tudi zemljišča parc. št. 762/8 k.o. ...) vendar toženka ugotavlja, da je prizadeta stranka z njimi sklenila služnostne pogodbe, zato se po tretjem odstavku 65. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) šteje, da so stranke z nameravano gradnjo seznanjene in se z njo strinjajo, zato se jim gradbeno dovoljenje samo osebno vroči, ustna obravnava pa ni bila razpisana.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da je tožnica s prizadeto stranko sklenila pogodbo o služnostni pravici vzdrževanja in izgradnje infrastrukturnega objekta, ki se nanaša na nov srednjenapetostni in nizkonapetostni vod ter postavitev prostostoječe kabelske merilne omarice z največ petimi merilnimi mesti, ki bo postavljena v največji razdalji 20 m od novo predvidene transformatorske postaje, ta pa bo stala na parceli št. 762/7, kot je razvidno iz priloge k pogodbi. Drugostopenjski organ meni, da glede na to „ne more biti sporno“, da pogodba kot predvideni infrastrukturni objekt obravnava tudi gradnjo nove transformatorske postaje in da je zato v času sklenitve pogodbe lokacija te postaje tožnici „mogla biti“ znana. V prilogi k pogodbi je transformatorska postaja locirana tako kot v PGD (projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja – op. sodišča), zaradi česar pretečeni čas med sklenitvijo pogodbe in izdelavo PGD ni odločilen. S to služnostno pogodbo je po eni strani izkazana pravica graditi, po drugi strani pa se na njeni podlagi šteje, da je bila tožnica kot služnostna zavezanka z nameravano gradnjo seznanjena in da se z njo strinja.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi med drugim navaja, da ni bila nikoli seznanjena s projektom za gradnjo obravnavane transformatorske postaje, niti ni dala soglasja za odmike, manjše od predpisanih. To iz pogodbe, na katero se sklicuje toženka, ne izhaja, saj v času podpisa te pogodbe projekt za gradnjo transformatorske postaje sploh še ni obstajal, pogodba pa se nanaša izključno na služnost, posodobitev in vzdrževanje vodov ter razdelilne omarice na tožničini parceli. Ker se služnost infrastrukturnega objekta lahko dogovori le na tuji, torej tožničini parceli, se pogodba očitno ne more nanašati na transformatorsko postajo, ki stoji na zemljišču prizadete stranke. S prilogo k pogodbi tožnica ni bila seznanjena, tudi sicer pa bi moralo biti po stališču sodne prakse njeno soglasje k projektu izrecno in nedvoumno. Pogodba ne govori o projektu in minimalnih odmikih, ki pomenijo poseg v tožničino lastninsko pravico. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama je sporno, ali je tožnica s podpisom pogodbe o služnostni pravici z dne 31. 7. 2009 izrazila strinjanje z nameravano gradnjo v smislu tretjega odstavka 65. člena ZGO-1. 7. Po navedeni zakonski določbi se šteje, da je stranka z nameravano gradnjo seznanjena in da se z njo strinja, če je investitor z njo sklenil pisno pogodbo iz druge alineje prvega odstavka 56. člena tega zakona, v takem primeru pa se stranki gradbeno dovoljenje samo osebno vroči. Pogodba iz druge alineje prvega odstavka 56. člena ZGO-1 je notarsko overjena pogodba o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice z dokazilom o vložitvi predloga za vpis v zemljiško knjigo, ki investitorju dovoljuje gradnjo oziroma izvajanje del na nepremičnini, in po tej določbi velja za dokazilo o pravici graditi.

8. Uporaba tretjega odstavka 65. člena ZGO-1 torej prihaja v poštev le v razmerju do stranke, ki je z investitorjem sklenila pogodbo, iz katere izhaja pravica graditi, ki je civilnopravna pravica do nameravane gradnje. Da je toženka navedeno pogodbo o služnostni pravici tudi res štela za pogodbo o pravici graditi, izhaja tako iz obrazložitve prvostopenjske (zadnji odstavek na 6. strani) kot tudi drugostopenjske odločbe (prvi odstavek na 7. strani). Vendar pa sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da ne iz obrazložitev obeh odločb, ne iz drugih listin v spisu ne izhaja, ali oziroma v kakšnem smislu se omenjena pogodba sploh nanaša na pravico graditi transformatorsko postajo (in ne le SN in NN vod ter merilno omarico), ki je tako po izreku izpodbijane odločbe kot po projektni dokumentaciji samostojen objekt. Gradnja transformatorske postaje namreč ni predvidena na zemljišču v lasti tožnice, niti ni prek tega zemljišča predviden dostop do nje.

9. Če se pogodba ne nanaša na pravico graditi, toženka po povedanem nima podlage, da bi se glede tožničinega soglasja h gradnji sklicevala na tretji odstavek 56. člena ZGO-1. Ker izpodbijana odločba nima razlogov o tem (niti kaj takega ni iz nje očitno), te pomanjkljivosti pa s svojo odločbo ni odpravil niti drugostopenjski organ, je ni mogoče preizkusiti glede okoliščine, ki je bistvena za njeno zakonitost. Po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) to vedno pomeni bistveno kršitev upravnega postopka.

10. Sodišče dodaja še, da glede na na prej povzeto vsebino druge alineje prvega odstavka 56. člena ZGO-1 sicer nima razloga, da ne bi služnostne pogodbe z ustrezno vsebino štelo za primeren dokaz o obstoju pravice graditi. Vendar pa mora po navedeni zakonski določbi iz pogodbe izhajati, da gre za pravico, ki investitorju omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na nepremični. Pri tem gre smiselno lahko le za gradnjo oziroma dela, ki so predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, zato mora biti tudi obseg pravice graditi tak, da omogoča to gradnjo oziroma dela. Povedano drugače: pravica graditi mora biti izkazana ne samo glede pravnega naslova, temveč tudi v smislu zadostnosti njenega obsega glede na nameravano gradnjo (J. Breznik v: Breznik, Duhovnik, Kmecl, ZGO-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, stran 172; prim. tudi stališče v sodbi tega sodišča I U 1196/2013).

11. To pa v primeru pogodbe, ki se (kot v obravnavani zadevi) nanaša zgolj na pravico do gradnje objekta, pomeni, da lahko ta pogodba velja za dokazilo o pravici graditi le, če se nanaša (najmanj) na konkreten objekt oziroma njegove bistvene značilnosti. Samo v takem primeru bo namreč organ lahko preveril, ali obseg pravice graditi ustreza obravnavani gradnji oziroma ali pogodba ustreza pogojem iz druge alineje 56. člena ZGO-1. Sodišče dodaja še, da tudi sicer ne iz besedila ZGO-1, ne iz obširne in ustaljene sodne prakse (prim. npr. sodbe tega sodišča I U 95/2011, I U 1127/2014 in I U 620/2014) ne izhaja, da bi bilo mogoče podati vsebinsko relevantno soglasje k nameravani gradnji, če to soglasje ni bilo dano za gradnjo konkretnega objekta.

12. Da bi se navedena pogodba o služnostni pravici nanašala še na kakšno drugo značilnost kot zgolj na lokacijo obravnavane transformatorske postaje in bi s tem izpolnjevala navedeni kriterij za dokazilo o obstoju pravice graditi, iz odločb toženke ne izhaja, in to kljub temu, da tožnica že ves čas postopka trdi, da se ta pogodba na pravico do gradnje transformatorske postaje sploh ne nanaša. 13. Po presoji sodišča toženka zato tudi s tega stališča ni imela podlage, da bi navedeno pogodbo obravnavala kot pogodbo, iz katere izhaja pravica graditi transformatorsko postajo in s tem kot pogodbo, na podlagi katere je po tretjem odstavku 65. člena ZGO-1 mogoče šteti, da je stranka z gradnjo seznanjena in se z njo strinja. Standard za obravnavo te pogodbe nenazadnje izhaja tudi iz drugega odstavka 65. člena, ki obravnava primerljivo procesno situacijo z enakimi posledicami za stranko, in soglasje z nameravano gradnjo izrecno veže na PGD. Presumpcija strinjanja („šteje se“) iz tretjega odstavka istega člena, ki je podlaga za presojo obravnavane zadeve, po povedanem izhaja iz pogodbe, na podlagi katere je bila pridobljena pravica graditi, ta pa se – prav tako po povedanem – mora nanašati najmanj na konkretno gradnjo, ki je predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, s čimer je stranki zagotovljena primerljiva raven zaščite njenih interesov.

14. Stališče toženke, da je tožnica dala soglasje k nameravani gradnji s podpisom pogodbe, iz katere ne izhajajo (posredno ali neposredno) bistvene značilnosti te gradnje, torej pomeni nepravilno uporabo materialnega zakona, zaradi katere tožnica toženki ni omogočila ustrezne udeležbe v postopku, kot jo predvidevata 63. in prvi odstavek 65. člena ZGO-1. Zato je ostalo povsem nerazjasnjeno, ali je obravnavana transformatorska postaja v resnici načrtovana bližje tožničini nepremičnini, kot je to brez njenega soglasja dovoljeno s prostorskim aktom, kar tožnica smiselno trdi.

15. Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo vrne organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, po četrtem odstavku istega člena pa je organ v tem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

16. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

17. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker je odvetniška družba zavezanka za plačilo DDV, je bil navedeni znesek v skladu z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS povišan še za 22 % DDV. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).