Jedro

Po določbi 403. člena ZFPPIPP niso izpolnjeni pogoji za odpust obveznosti, če dolžnik krši omejitev poslovne sposobnosti. Zdravstveno stanje, v katerem se je znašla dolžnica zaradi nesreče, in zatrjevanje v zvezi s plačilom preostanka kupnine nista pomembni okoliščini pri odločanju o odpustu obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Dolžnica se je zoper sklep pritožila iz pritožbenih razlogov.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila. V odgovoru je pojasnila, da dolžnice ni silila k prodaji temveč k predaji vozila. Dolžnica je ob prodaji vozila poplačala lastnika vozila D., d.o.o., preostanka kupnine pa ni nakazala na fiduciarni račun upraviteljice, čeprav jo je le-ta k temu pozvala. S tem je oškodovala upnike.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP se z začetkom postopka osebnega stečaja omeji dolžnikova poslovna sposobnost tako, da dolžnik ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Tudi po pritožbi ni sporno, da je dolžnica potem ko se je nad njo začel postopek osebnega stečaja, prodala osebno vozilo Mercedes Benz C 220, CDI, letnik 2007, ki ga je imela na podlagi pogodbe o leasingu. Vozilo je bilo odsvojeno 28. 1. 2013. 6. Dolžnica je v pritožbi navedla, da ni vedela, da po začetku stečajnega postopka ne sme skleniti pravnega posla, ki pomeni odtujitev njenega premoženja, da je prava neuka stranka, upraviteljica pa bi ji v postopku odpusta obveznosti morala izrecno navesti pravila, ki jih mora upoštevati pri prodaji osebnega vozila. Pritožbene navedbe ne vzdržijo resne presoje. Dolžnica je bila namreč kar dvakrat opozorjena na pravne posledice začetka postopka osebnega stečaja – konkretno tudi na omejitev poslovne sposobnosti. Prvič jo je na to opozorilo sodišče prve stopnje na naroku za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti 24. 9. 2012 (glej zapisnik na prvi strani). Drugič jo je opozorila upraviteljica (glej četrti odstavek Otvoritvenega poročila z dne 1. 2. 2013).

7. Da je dolžnica vozilo odtujila kljub omejeni poslovni sposobnosti, ni bilo sporno niti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nadalje iz izpovedi dolžnice na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti v stečajnem postopku (zapisnik z dne 26. 6. 2013) izhaja, da je dolžnica za preostanek kupnine, kolikor jo je ostalo po poplačilu leasingodajalca, sprejela osebno vozilo Volkswagen Passat, ki pa je bil namesto na dolžničino ime registriran na ime njene sestre, preostanka kupnine, ki je bil izplačan oziroma bi moral biti izplačan v gotovini, pa dolžnica ni vrnila v stečajno maso. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da postopek z odpustom obveznosti ustavi ter predlog za odpust obveznosti zavrne, povsem pravilna. Po določbi 403. člena ZFPPIPP namreč niso izpolnjeni pogoji za odpust obveznosti, če dolžnik krši omejitev poslovne sposobnosti (386. člena ZFPPIPP).

8. Zdravstveno stanje, v katerem se je znašla dolžnica zaradi nesreče, in zatrjevanje v zvezi s plačilom preostanka kupnine nista pomembni okoliščini pri odločanju o odpustu obveznosti. V pritožbi zato dolžnica neutemeljeno napada odločitev sodišča prve stopnje iz razloga, ker to ni upoštevalo zapisnika o sprejemu ustne ovadbe pri Policijski postaji Celje, okoliščine pri sami prodaji predmetnega vozila in njenega zdravstvenega stanja.

9. Dolžnica v nadaljevanju sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo prič v zvezi s prodajo avtomobila. Nobenega dvoma ni, da je dolžnica za omejitev poslovne sposobnosti vedela (glej razloge v 6. točki razlogov). Tudi sicer dolžnica v postopku pred sodiščem prve stopnje takega dokaznega predloga ni podala, zato predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kolikor pa dolžnica meni, da bi moralo sodišče samo, po uradni dolžnosti izvajati dokaze, pa pritožba nima podlage v določbi petega odstavka 405. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti izvede dokaze o razlogu, ki se uveljavlja z ugovorom, in odloči o ugovoru na podlagi izida dokazovanja. Sodišče v postopku ugovora zoper odpust obveznosti odloča na podlagi procesnega gradiva, ki ga sodišču predložijo stranke. Ne drži torej pritožbena navedba, da sta bila tako sodišče kot tudi upraviteljica dolžna v smislu ugotovitvene dolžnosti poskrbeti za dopolnitev nepopolnih navedb in dokazov, ki so odločilni za končni sklep o ugovoru. Ravno obratno, sodišče je bilo po citirani določbi ZFPPIPP in po določbah 212. in 213. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP dolžno izvesti le tiste dokaze, potrebne za ugotovitev pravno pomembnih dejstev, ki so jih predlagale stranke.

10. Dolžnica v pritožbi izpostavlja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri prodaji osebnega vozila ravnala napačno in škodljivo, ko pa je bil lastnik vozila – leasingodajalec poplačan. V tem delu zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, vendar neuspešno. Kupnina, ki je ostala po odkupu predmeta pogodbe o leasingu, bi morala biti namreč vrnjena v stečajno maso, ker bi se z njo poplačalo ostale upnike (prim. člen 359. in naslednje ZFPPIPP). O tem je bila dolžnica opozorjena (glej zadnji odstavek otvoritvenega poročila).

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.