22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 288/2004 z dne 10. 5. 2005 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 435/2003 z dne 24. 6. 2004 in s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 156/97 z dne 28. 11. 2002 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da prvotožena stranka, kot je navedena v tožbi, ne more biti stranka v postopku, ker je prišlo do spremembe njene firme oziroma imena, ustavni pritožnik (tožeča stranka v postopku pred delovnim sodiščem) pa kljub večkratnim pozivom sodišča navedbe tožene stranke ni popravil. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

2.Ustavni pritožnik je v zakonitem roku vložil ustavno pritožbo po svojem pooblaščencu (vloga z dne 11. 7. 2005) in nato še osebno (vloga z dne 25. 7. 2005). Ustavno sodišče je upoštevalo obe vlogi.

3.Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) in 49. člena Ustave (svoboda dela). V vlogi z dne 11. 7. 2005 navaja, da je bila prvotožena stranka v tožbi pravilno označena, med postopkom pa je prišlo do spremembe imena, vendar tožena stranka ni prenehala obstajati, saj ni bila izbrisana iz registra. Po mnenju pritožnika ta sprememba imena ni bila takšne narave, da bi vplivala na identiteto pravdne stranke, zato stališče sodišča, da tožena stranka zaradi spremembe imena ni bila več procesno legitimirana za pravdo, ni pravilno (ob tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 865/2000 z dne 7. 12. 2000). Pritožnik meni, da bi sodišče moralo v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbeti za to, da bi tožnik pravilno označil toženo stranko, vendar te svoje naloge ni opravilo z zadostno skrbnostjo, ker stranki ni dalo zadostnega pouka, zato je kršilo procesne določbe o materialnem procesnem vodstvu. Navaja, da je že v vlogi z dne 18. 9. 1998, ki jo je v imenu ustavnega pritožnika (takrat tožeče stranke) vložil njegov pooblaščenec, tožena stranka pravilno navedena, vendar tega sodišče ni upoštevalo, hkrati pa je od ustavnega pritožnika zahtevalo spremembo navedbe tožene stranke, kar je protislovno in je spravilo ustavnega pritožnika v negotov položaj. Meni, da zgolj dejstvo, da ni privolil v spremembo navedbe tožene stranke, ne more imeti za posledico zavrženja tožbe, saj bi bila sodba, ki bi se glasila na prvotno ime tožene stranke, zakonita, v izvršilnem postopku pa bi lahko v skladu s 24. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) predložil dokazilo o spremembi imena. Pritožnik navaja, da zahteva po pravilni navedbi pravdne stranke ni sama sebi namen, temveč služi identifikaciji strank, v obravnavanem primeru pa identiteta tožene stranke med postopkom ni bila nikoli vprašljiva, zato sodišče ne bi smelo zavreči tožbe in mu s tem kršiti pravice do sodnega varstva. Pritožnik še navaja, da je sodišče kršilo pravico do obrambe, ker ni prestavilo naroka za obravnavo, pritožnik pa si zato ni mogel pravočasno priskrbeti dokumentacije od svojega nekdanjega pooblaščenca in se pripraviti na obravnavo dne 10. 10. 2002.

4.V vlogi, ki jo je vložil osebno, ustavni pritožnik obširno navaja dejanske okoliščine v zvezi z obravnavano zadevo. Navaja, da je sodišče med postopkom storilo vrsto nepravilnosti v zvezi s procesnim vodstvom. Obširno povzema potek dogajanja v zvezi z začasno odredbo v tej zadevi št. I Pd 156/97 z dne 21. 2. 1997 in meni, da je sodišče glede začasne odredbe postopalo nezakonito. Pritožnik še navaja, da je od vložitve tožbe do vabila na prvi narok preteklo več kot pet let in osem mesecev, s čimer je bila po njegovem mnenju kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožnik tudi pojasnjuje potek dogodkov v zvezi z preložitvijo narokov in sodišču očita, da ni preložilo naroka z dne 28. 11. 2002 in da ni odločilo o izločitvi predsednika senata. Obširno pojasnjuje tudi dejstvo, da je bila tožena stranka že v vlogi z dne 18. 9. 1998 pravilno označena. V zvezi z navedbo spremenjenega imena tožene stranke pritožnik sodišču tudi očita, da je na eni strani njegovo tožbo zavrglo iz razloga, ker ni pravilno označil tožene stranke, na drugi strani pa se je v svoji vlogi z dne 6. 7. 2005 (nalog za plačilo sodne takse) samo sklicevalo na prvotno poimenovanje tožene stranke. Pritožnik Vrhovnemu sodišču tudi očita, da ni upoštevalo pravnomočne odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 403-1/00 z dne 2. 10. 2000 in v nadaljevanju obširno pojasnjuje okoliščine v zvezi z imenovanjem ravnatelja, vršilca dolžnosti in vlogo inšpekcije dela v tem postopku. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

B.

5.Temeljno, kar pritožnik očita sodišču, je, da je zavrglo tožbo, ker pritožnik ni spremenil označbe tožene stranke skladno s spremembo njenega imena, ki se je zgodila po vložitvi tožbe, s čimer mu je kršilo pravico do sodnega varstva, čeprav bi lahko izdalo zakonito sodbo, ki bi se glasila na prejšnje ime tožene stranke.

6.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Prvi odstavek 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) posamezniku zagotavlja pravico do meritorne odločitve v sodnem postopku. Vendar vsako zavrženje tožbe še ne pomeni kršitve te pravice. Zahteva po izpolnitvi procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje zadeve je v skladu z navedeno pravico. Ena od procesnih predpostavk je tudi zahteva, da morajo vloge vsebovati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo, med drugim tudi navedbo imena strank (drugi odstavek 105. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Upoštevajoč meje preizkusa ustavne pritožbe v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče pri sklepu o zavrženju tožbe "ne presoja, ali temelji na pravilni uporabi ZPP, pač pa preizkusi le, ali je sodišče določbam ZPP o procesnih predpostavkah z razlago dalo takšen omejujoč pomen, kakršnega niti zakon sam ne bi smel izrecno določiti"[1]. Tega sodišču v obravnavanem primeru ni mogoče očitati. Pritožbeno sodišče in Vrhovno sodišče sta izčrpno in ustrezno obrazložili, zakaj je bilo treba tožbo zavreči. Res je, kar poudarja pritožnik in izhaja tudi iz obrazložitve pritožbenega sodišča, da sprememba imena med postopkom ne pomeni, da bi stranka prenehala obstajati oziroma da bi šlo za spremembo stranke v postopku. Drži tudi to, da bi bila sodba, ki bi se glasila na prvotno ime tožene stranke, v izvršilnem postopku veljavni izvršilni naslov. Iz sodne prakse (tako iz sodne odločbe, na katero se sklicuje pritožnik, kot tudi iz drugih) izhaja, da sodišče pri spremembi imena tožene stranke upošteva, da gre še vedno za isti pravni subjekt, in ob predložitvi ustreznega dokaza (npr. izpiska iz sodnega registra) sodbo, ki se glasi na prvotno ime, šteje za veljaven izvršilni naslov zoper dolžnika z novim, spremenjenim imenom. Vendar navedeno stališče ni pomembno za obravnavani primer, saj gre za drugačno vprašanje.

8.Določba 24. člena ZIZ sicer omogoča učinkovito izvršbo zoper dolžnika, katerega ime je različno od tistega na sodni odločbi, če izkaže ustrezno pravno povezavo (sprememba imena je eden od možnih razlogov). Vendar navedena ureditev izvršilnega postopka ne more biti razlog za to, da strankam in sodišču ne bi bilo treba v postopku uporabljati pravilnih imen in označb pravdnih strank. Če pride so spremembe imena po izdaji sodne odločbe ali če sodišče ne ve za to spremembo, čeprav se je zgodila pred izdajo sodne odločbe, potem tega ni dolžno in niti ne more upoštevati v sodni odločbi; z ureditvijo v 24. členu ZIZ pa je tudi za te primere zagotovljena učinkovita izvršba. Povsem drugačen je obravnavani primer. Sodišče je vedelo za spremembo imena tožene stranke, zato tega dejstva ni moglo spregledati. Zato je s spremembo seznanilo tudi tožečo stranko (ustavnega pritožnika) ter jo pozvalo, naj ustrezno popravi navedbo stranke. Ni razlogov za to, da bi takšen poziv sodišča šteli za kršitev pravice do sodnega varstva; za navedeni poziv k popravi tožbe je sodišče imelo ustrezno pravno podlago, prav tako pa je takšno ravnanje povsem utemeljeno in smiselno pričakovati od sodišča, saj so – kot ugotavljata tudi pritožbeno in Vrhovno sodišče – vsi pravni subjekti dolžni uporabljati tisto ime zavoda, ki je vpisano v sodni register. Na poziv sodišča k dopolnitvi pomanjkljive vloge pa so se stranke dolžne odzvati, zato ni v neskladju s pravico do sodnega varstva, če v primeru neupoštevanja tega poziva stranko zadenejo neugodne pravne posledice, to je zavrženje tožbe. Temu bi se ustavni pritožnik zlahka izognil, če bi sledil pozivu sodišča. Sodišče ga je večkrat, ustno in pisno, pozvalo. Zato niso upoštevni in ne morejo utemeljiti ustavne pritožbe niti očitki pritožnika, da sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ni z ustrezno skrbnostjo pojasnilo pritožniku, kaj mora storiti. Navedbe pritožnika o tem, kdaj je s kakšnim imenom kdo označil toženo stranko v postopku, pa se nanašajo na vprašanje dejanskega stanja (gre za ugotavljanje dejstva, ali je pritožnik označeval toženo stranko s starim ali novim imenom), ki je bilo podlaga za uporabo dotičnih procesnih pravil o pozivu na dopolnitev vloge in posledično zavrženju tožbe, zato glede na prvi odstavek 50. člena ZUstS ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti.

9.V zvezi z očitkom pritožnika, da se sodišče sámo sklicuje na prvotno ime tožene stranke (nalog za plačilo sodne takse, ki ga je izdalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani dne 6. 7. 2005), Ustavno sodišče pojasnjuje, da se nalog za plačilo sodne takse ne nanaša na toženo stranko, temveč le na tožečo stranko, saj le od nje zahteva plačilo dolgovane takse, označba tožene stranke pa je v njem lahko le takšna, kot jo je kot tako uporabila tožeča stranka, in je namenjena zgolj opredelitvi zadeve.

10.Navedba, da je sodišče kršilo pritožnikovo pravico do obrambe, ker kljub predlogu pritožnika ni preložilo obravnave in mu je s tem onemogočilo, da bi prišel do dokumentacije in se pripravil na obravnavo dne 10. 10. 2002, ne zadostuje za sklep, da sta bili pritožniku kršeni pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za ugotovitev navedenih kršitev tudi ne zadostuje navedba pritožnika, da sodišče ni prekinilo obravnave dne 28. 11. 2002 in da ni odločilo o izločitvi predsednika senata. Pritožnik v tej zvezi niti ni izkazal, da bi navedeno uveljavljal že v reviziji in s tem predhodno (po vsebini) izčrpal vsa pravna sredstva, kar je ena od procesnih predpostavk za dopustnost ustavne pritožbe (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Ne glede na to Ustavno sodišče pripominja, da je iz priloženih sodb in iz vloge, ki jo je poslal ustavni pritožnik osebno, razvidno, da sodišče na predlog tožnika dne 10. 10. 2002 ni opravilo naroka za glavno obravnavo, temveč ga je preložilo na 28. 11. 2002. Zakaj predloga za preložitev tega naroka sodišče ni upoštevalo, je ustrezno obrazložilo tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče.

11.Navedbe pritožnika, ki se nanašajo na začasno odredbo št. I Pd 156/97 z dne 21. 2. 1997, Ustavno sodišče ne more upoštevati v postopku s to ustavno pritožbo, saj se ne nanašajo na izpodbijane sodne odločbe. Prav tako niso upoštevne navedbe pritožnika v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter v zvezi z vlogo inšpektorja za delo, saj se ne nanašajo na vprašanje zavrženja tožbe v obravnavani zadevi, ki je predmet te ustavne pritožbe.

12.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 49. člena Ustave (svoboda dela). Te kršitve pritožnik ne utemelji, zato je Ustavno sodišče zgolj na podlagi pavšalnega zatrjevanja ni moglo preizkusiti.

13.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem delovnem sporu. Posamezniki imajo kljub ugotovljeni neskladnosti pravne ureditve z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

14.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

15.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1]A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 79.