Jedro

Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto razmerje, o katerem je bilo ali bi moralo biti dokončno odločeno s posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

V upravnem sporu je tožnik vložil tožbo zaradi molka tožene stranke v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo garaže na zemljišču s parc. št. 18/4 k.o. Š/S. Upravni organ prve stopnje je tožnikovo vlogo, ker ni bila ustrezno dopolnjena, zavrgel. Tožnik se je zoper sklep pritožil, vendar tožena stranka o pritožbi še ni odločila. Tožnik je skupaj s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, da sodišče na objektu, ki je predmet legalizacije, dovoli zamenjavo kritine, ki vsebuje azbestno snov in sicer nadomestitev s kritino, ki ne vsebuje kancerogenih snovi (azbesta).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo predlagane začasne odredbe. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da iz vsebine predloga izhaja, da je bila začasna odredba predlagana po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 ZUS). V obravnavani zadevi gre za molk tožene stranke in sporno pravno razmerje predstavlja neizdan akt tožene stranke v zvezi s pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper sklep upravnega organa prve stopnje, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo garaže. Po presoji sodišča prve stopnje predlagana začasna odredba ni povezana s spornim pravnim razmerjem, saj se sporno pravno razmerje nanaša na legalizacijo garaže, zahtevana začasna odredba pa se nanaša na zamenjavo kritine. Torej gre dejansko za dvoje med seboj neposredno nepovezanih razmerij. Z začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje ni mogoče urejati razmerij, ki niso predmet spora oziroma niso neposredno povezana z aktom, ki je izpodbijan v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje opozarja, da ni mogoče izdati predlagane začasne odredbe, oziroma bi bila izdana začasna odredba, kot jo predlaga tožnik, nezakonita, saj ni mogoče urediti z začasno odredbo nečesa, kar upravni organ tudi sicer ne more dovoliti, to pa je zamenjava kritine na nelegalno zgrajenem objektu. Da gre za nelegalno zgrajen objekt, izhaja iz same tožbe in priloženega sklepa, iz katerih je razvidno, da je tožnik želel pridobiti gradbeno dovoljenje za legalizacijo garaže. Sodna praksa je glede tega vprašanja ustaljena in ni sporna, in že v več sodbah je bilo zavzeto stališče, da ni mogoče izdati dovoljenja za gradnjo oziroma za poseg v prostor ali objekt, če osnovni objekt ni bil zgrajen legalno. Predlagana začasna odredba pa po presoji sodišča zasleduje ravno ta cilj, to je dovoljenje za dela na objektu, ki ni zgrajen legalno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevalo dokazila v zvezi z azbestom in pretečo nevarnostjo pojava azbestoze, domnevno zaradi nepoznavanja stvari po 67. členu ZUS. Sodišču je poslal obvezne zakonske podlage kot tudi dokumentacijo, iz katere je razvidno, da se je država v pristopnih pogajanjih, ob sprejemu v EU in ob ratifikaciji pogodbe o EU obvezala spoštovati evropsko zakonodajo in uveljavljati odstranjevanje azbesta iz življenjskega in delovnega okolja. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s predmetnim objektom, saj ga obravnava kot nedovoljeno gradnjo, kar pa ta ni. Odločitev o tem, ali je gradnja nedovoljena, je v pristojnosti inšpekcije za graditev, ki pa odločbe ni izdala niti ni uvedla postopka prepovedi po 72. oziroma 73. členu ZUN in ne po ZGO. Upravni organ prve stopnje je več kot 25 let reševal lokacijski postopek in izdal pravnomočno lokacijsko odločbo leta 2003 novemu lastniku. Vztraja pri zahtevi in predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v nasprotju z zakonskim in javnim interesom ter, da nima opore v nobenem predpisu, najmanj pa v 2. odstavku 69. člena ZUS. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da z začasno odredbo ni mogoče urejati razmerij, ki niso predmet spora, oziroma niso neposredno povezana z aktom, ki je izpodbijan v upravnem sporu. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo na podlagi zakonov in dejansko ugotovljenega materialnega stanja, je bistveno kršilo zakon. Trditev, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi pravne prakse, ni pa navedlo niti enega judikata, po katerem je prepovedalo zamenjavo nevarne kritine z nenevarno, je navaden konstrukt, ki v popolnosti kaže na popolno odsotnost pravnega reda in pravnega čuta. Z začasno odredbo se namreč lahko odredi vse tisto, kar se izkazuje kot potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. V danem primeru gre za pretečo nevarnost azbestoze pri otrocih in starejših, ker je prisoten azbest v večji količini na obstoječi strehi oziroma kritini, ki je močno erodirana, kar je razvidno iz dokumentacije. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi vezano na ugotovitev dejanske nevarnosti, ne pa na podmeno ali insinuacijo, da je zahtevek za začasno odredbo zasnovan na cilju, da se dovoli graditi nelegalen objekt. Podmena sodišča je v tem, da pripisuje tožniku špekulativen namen gradnje brez dovoljenja, ali v nasprotju z dovoljenjem. Vztraja pri izdaji začasne odredbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da razveljavi izpodbijani sklep in sodišču prve stopnje naloži, da z začasno odredbo dovoli začasno zamenjavo azbestnih snovi z varnim materialom oziroma s kritino, ki ne vsebuje azbesta.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik v obravnavani zadevi vložil zahtevo, ki je po vsebini zahteva za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Po tej določbi ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Začasno ureditev stanja pa je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto razmerje, o katerem je bilo ali bi moralo biti dokončno odločeno s posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo. V obravnavani zadevi se zaradi molka tožene stranke izpodbija v upravnem sporu akt o zavrženju tožnikove vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bil izdan zaradi procesnih razlogov. Pri zamenjavi kritine, ki jo uveljavlja tožnik z začasno odredbo, pa ne gre za isto sporno pravno razmerje, saj se ne nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja za sporno garažo, temveč zahtevek za izdajo začasne odredbe celo presega tožbeni zahtevek ter se nanaša na drugo sporno razmerje. S tem pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila izpolnjena z zakonom določena procesna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe po 69. členu ZUS in je zahtevo za izdajo začasne odredbe, takšno, kot je bila vložena, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe se pritožbeno sodišče strinja. Ob neizpolnjeni procesni predpostavki za izdajo začasne odredbe pa pritožbeni ugovori o škodljivosti obstoječe strehe na garaži glede na evropske standarde in drugi ugovori, s katerimi poskuša tožnik opravičiti izdajo začasne odredbe, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.