Jedro

Glede potrebnih izdatkov glede odsotnosti iz pisarne in kilometrine je toženka v zvezi s tremi posveti priznala plačilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja, skladno z določbo četrtega odstavka 6. člena OT (zaradi trikratne vožnje iz naslova ..., Ljubljana do ZPKZ Ljubljana in nazaj v skupni višini 60 točk), ne pa tudi ostalih priglašenih stroškov v zvezi s sestanki, ker da so nepotrebni oziroma pretirani, kar pa ni pojasnila na način, da bi jih bilo mogoče razloge preizkusiti, glede na dejstvo, da je do stroškov zaradi sestankov nedvomno prišlo.

Pravilni so ugovori tožnika, da je bilo v obeh primerih pri pritožbah zoper sklepa napačno uporabljeno materialno pravo, s tem, ko je bilo to ovrednoteno po 3. točki tarifne številke 10 OT. Za kaznivo dejanje, ki je predmet tega postopka, je bila po takrat veljavnem KZ-1 predpisana kazen zapora od treh do petnajstih let. Napačno uporabo materialnega prava pa sodišče ugotavlja tudi glede sestave in vložitev obrazloženega dokaznega predloga z dne 21. 12. 2020. Tožniku ima zato prav, da mu tako pripada nagrada za vsakega od šestih dokaznih predlogov oziroma 25 točk za vsak dokazni predlog, torej 150 točk.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3144/2020 z dne 9. 2. 2021 se odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom delno ugodil tožnikovemu zahtevku in mu priznal nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v skupnem znesku 2.348,70 EUR, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila A. A. (v nadaljevanju upravičenec) dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem L in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 61646/2020, od dne 26. 11. 2020 dalje. Toženka je v nadaljevanju pojasnila razloge za ugoditev zahtevku do višine 2.348,70 EUR ter razloge za zavrnitev preostalega zahtevka, sklicujoč se na Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Toženka je tožniku priznala nagrado po tar. št. 39/1 (prva alineja) OT za posvet z upravičencem v skupnem trajanju do dveh ur v višini 100 točk (4 x 25 točk za vsake začete pol ure posveta), prav tako je priznala nagrado po tar. št. 9/1 (tretja alineja) OT za zagovor in zastopanje upravičenca na šestkratnih zaslišanjih pred preiskovalno sodnico v skupni višini 480 točk (6 x 80 točk za vsak dan zaslišanja). Tožnik je nagrado za zagovor in zastopanje upravičenca na preiskovalnih zaslišanjih z dne 7. 12. 2020 priglasil štirikrat, vendar mu je toženka priznala nagrado iz tega naslova samo enkrat, kar je skladno s sodno prakso. Isto velja za večkratno priglasitev nagrad z dnem 8. 12. 2020, 14. 12. 2020, 17. 12. 2020, 28. 12. 2020 in 29. 12. 2020. Toženka je tožniku priznala tudi nagrado po tar. št. 11/2 OT, v povezavi s tar. št. 10/3 OT, za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave z dne 30. 11. 2020 ter pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 18. 12. 2020 v skupni višini 300 točk (2 x 150 točk za vsako pritožbo), ki ju je toženka štela za procesna sklepa. Tožniku je bila priznana tudi nagrada po tar. št. 11/3 OT v povezavi s tar. št. 10/3 OT, za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti z dne 27. 11. 2020 v višini 450 točk (300 točk + 50 %). Po tar. št. 8/13 OT za sestavo in vložitev odgovora na predlog tožilstva za podaljšanje pripora z dne 11. 12. 2020 ter izjave na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva z dne 14. 12. 2020 je bila priznana nagrada v skupni višini 100 točk (2x 50 točk za vsako vlogo). Toženka je tožniku priznala nagrado po tar. št. 8/6 OT za sestavo in vložitev obrazloženega dokaznega predloga z dne 21. 12. 2020 v višini 25 točk in po tar. št. 8/14 OT za sestavo in vložitev sporočila sodišču z dne 14. 12. 2020 nagrado v višini 25 točk. Tožniku pripada na podlagi drugega odstavka 7. člena OT tudi 75 % povečanje nagrade, v višini 1.110 točk (75 % od 1.480 točk) saj je zagovarjal upravičenca do BPP zaradi štirih kaznivih dejanj. Navedeno povečanje nagrad pa ne velja za urnino, saj povečanje nagrad velja le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT. Tožniku je bila priznana po prvem odstavku 6. člena OT tudi urnina za udeležbo na navedenih zaslišanjih, ki so trajala več kot eno uro, v skupni višini 475 točk (19 x 25 točk za vsake prve in nadaljnje začete pol ure trajanja zaslišanj nad eno uro). Tožnik je upravičen tudi do plačila za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko skladno z določbo četrtega odstavka 6. člena OT zaradi trikratne vožnje iz naslova ..., Ljubljana, kjer ima svojo pisarno, v ZPKZ Ljubljana in nazaj, in sicer zaradi treh posvetov z upravičencem v skupni višini 60 točk (6 x 10 točk za vsako stran dvakratne vožnje v trajanju do pol ure) ter po 10. členu OT še potrebne izdatke iz naslova kilometrine v višini 6,66 EUR. Ostalih priglašenih stroškov iz pisarne v času potovanja na sestankov ter kilometrine toženka ni priznala, saj so bili nepotrebni oziroma pretirani. Toženka je tožniku priznala tudi pavšalne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 72,5 točke. Skupna višina odvetniku priznane nagrade in vseh potrebnih izdatkov znaša vključno z 22 % DDV, 2.348,70 EUR.

2. Ni pa bila tožniku priznana nagrada za opravljene storitve in kilometrina pred dnem 26. 11. 2020, saj mu je bila šele s tem dnem dodeljena BPP. Toženka ni priznala priglašenih sestankov z upravičencev v prostorih ZPKZ Ljubljana, ker so bili po njeni oceni nepotrebni in pretirani, glede na število vloženih vlog, pravnih sredstev in glede na število zaslišanj. Pri tem toženka poudarja, da posvet, ki ga odvetnik opravi s stranko kot priprava za sestavo vloge ali zastopanje le-te na naroku, ni samostojno opravilo v smislu prve alineje 1. točke tar. št. 39 OT, saj je storitev posveta zajeta v drugih tarifnih številkah in sicer v: tar. št. 11/2 OT, v tar. št. 11/3 OT, v tar. št. 9/1 OT in v tar. št. 8/13 OT. Glede na navedeno toženka ni priznala priglašenih posvetov s tožnikom pred in po zaslišanjih, ker so le-ti že zajeti v tar. št. 9/1 OT. Toženka tudi ni priznala priglašene odsotnosti iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT in izdatka iz naslova kilometrine po 10. členu OT, saj se pisarna tožnika nahaja v neposredni bližini Okrožnega sodišča v Ljubljani in sicer znaša najkrajša razdalja med tema dvema točkama 1,4 km. Toženka ni priznala priglašene nagrade za sestavo in vložitev predloga za izvedbo preiskovalnih dejanj z dne 26.11. 2020, ker iz elektronskega vpisnika Okrožnega sodišča III Kpr 61646/2020 ne izhaja, da bi bil vložen. Toženka ni priznala tožniku tudi priglašene nagrade za ostale obrazložene vloge (stroškovnik upravičenca), saj navedena storitev ni sestavni del izvajanja BPP za upravičenca.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in pojasnjuje, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo in mu posledično priznala nagrado in potrebne izdatke v nižjem znesku. Upravičenec do BPP je obdolžen za štiri kazniva dejanja, med drugim tudi za kaznivo dejanje posilstva po drugem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero je predvidena kazen zapora do petnajst let, ki se izreka pred petčlanskim sodnim senatom. Posledično bi se morala upoštevati 4. točka tarifne številke 10 OT in priznati nagrada v višini 1.000 točk. Zaradi predpisane višine kazni za predmetno kaznivo dejanje je potrebno pri priznanju nagrade in potrebnih izdatkov za zagovor in zastopanje v predhodnem postopku ter udeležbo na preiskovalnih in drugih uradnih dejanjih izven glavne obravnave slediti določbi četrte alineje 1. točke tarifne številke 9 OT, ki priznava nagrado v višini 200 točk. Tožnik zatrjuje tudi napačno interpretacijo določbe drugega odstavka 7. člena OT v zvezi z zvišanjem skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 %, saj ni bistveno koliko kaznivih dejanj je očitanih obdolžencu, pač pa je bistveno, da gre za večje število dejanj (in ne nujno kaznivih dejanj). Tožnikovo interpretacijo potrjuje tudi pojasnilo Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije. Tožnik v primeru neupoštevanja takšne interpretacije poudarja, da je upravičenec za BPP obdolžen štirih kaznivih dejanj, kar pomeni, da je potrebno vrednost storitev v predmetnem postopku povišati za 75 odstotkov. Tožniku je bila za posvete z obdolžencem v prostorih ZPKZ Ljubljana glede na prvo alinejo 1. točke tarifne številke 39 OT priznana nagrada v višini 100 točk, s čimer pa sam ne soglaša, saj gre za izredno zahtevno in kompleksno zadevo, zato bi ji moralo priznati več priglašenih posvetov. V konkretnem primeru gre tudi za zelo mladega fanta, kije komaj polnoleten in se je „čez noč“ znašel v zanj popolnoma neznani okolici, med neznanimi ljudmi, poleg tega pa si je upravičenec do BPP želel pogostejših sestankov s tožnikom. Posledično so utemeljene tudi nagrade in potrebni izdatki, povezani z izvajanjem sestankov z obdolžencem glede odsotnosti iz pisarne in kilometrine. Teža kaznivih dejanj, osebnost in starost upravičenca do BPP utemeljujejo, da so vsi v stroškovniku priglašeni stroški nujno potrebno in utemeljeni. Tožnik navaja, da mu je bila napačno odmerjena nagrada za zaslišanja pred preiskovalno sodnico v skladu s tretjo alinejo 1. točke tarifne številke 9 OT, kajti v predmetni kazenski zadevi je upravičencu do BPP očitano kaznivo dejanje nad deset let zapora in bi morala toženka nagrado odmeriti v skladu s četrto alinejo 1. točke tarifne številke 9 OT, v višini 100 točk za posamezno zaslišanje. Tožnik nasprotuje tudi obrazložitvi izpodbijane odločbe, da udeležba zagovornika na več zaporednih zaslišanjih prič in obdolžencev na isti dan v isti kazenski zadevi predstavlja en narok. Navedeno pomeni, da v primeru, da je isti dan opravljenih več zaporednih zaslišanj, gre glede na četrto alinejo 1. točke tarifne številke 9 OT 100 točk za vsako posamezno zaslišanje priče in ne zgolj 100 točk za vsa zaslišanja v istem dnevu. Poleg tega ni pravilno, da se je uporabila tretja alineja 1. točke tarifne številke 9 OT. Tožnik opozarja na napačno odmerjeno nagrado v zvezi s sklepom o uvedbi preiskavi in s sklepom o podaljšanju pripora, saj oba sklepa predstavljata meritorno (vsebinsko) odločitev in ne gre za sklep procesne narave. Poleg te napake pa zatrjuje še, da bi moral biti ovrednoten po 4. točki tarifne številke in ne po 3. točki, saj gre za zagovor in zastopanje upravičenca pred petčlanskim sodnim senatom, kjer je kot osnovna nagrada določena nagrada v višini 1.000 točk. Tudi za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti z dne 27. 11. 2020 bi morala biti nagrada odmerjena po 3. točki tarifne številke 11 OT v povezavi s 4. točko tarifne številke 10 OT in ne v povezavi s 3. točko tarifne številke 10 OT, kot je to storila toženka. Po napačni tarifni številki je bila odmerjena tudi sestava in vložitev odgovora na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora in izjava na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva, saj sta bili obe zadevi šteti kot „Ostale obrazložene vloge“ in ne po 2. točki tarifne številke 11 OT, saj gre za pritožbi zoper procesno odločbo. Tožniku je bila za sestavo in vložitev obrazloženega dokaznega predloga priznana in odmerjena nagrada skladno s 6. točko tarifne številke 8 OT, kar prereka in meni, da mu pripada nagrada za vsak posamezen podan obrazložen dokazni predlog, torej za vsakega od šestih dokaznih predlogov po 25 točk. Toženka je sestavo in vložitev sporočila sodišču z dne 14. 12. 2020 neupravičeno uvrstila pod kategorijo „Druge vloge“ in mu tako priznala nagrado v nižji višini. Ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in sicer četrta alineja 1. točke tarifne številke 9 OT, pripada tožniku višja nagrada za udeležbo na posameznem zaslišanju, temu pa je potrebno primerno uskladiti tudi višino nagrade iz naslova pripadajoče urnine, skladno z določbo prvega odstavka 6. člena OT. Tožniku ni bila priznana priglašena odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT) in izdatki iz naslova kilometrine (10. člen OT) z razlago, da je lokacija tožnika v neposredni bližini lokacije Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tožnik se s takšno razlago, da mu povračilo stroškov ne pripada zaradi prekratke razdalje, ne more strinjati. Dodatno tožniku ni bila priznana nagrada za sestavo in vložitev predloga za izvedbo preiskovalnih dejanj, kajti iz elektronskega kazenskega vpisnika Okrožnega sodišča v Ljubljani ne izhaja, da bi bil vložen, zato predlaga naslovnemu sodišču, da to preveri in odloči po stroškovniku. Tožnik zatrjuje, da bi mu morala toženka priznati priglašene nagrade tudi za ostale obrazložene vloge (npr. stroškovnik obdolženca), saj te vloge pomenijo izvajanje BPP. Tožnik sodišču predlaga, da mu prizna nagrado in potrebne izdatke za izvajanje BPP v skupni višini 9.956,42 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV, pri čemer naj mu zaradi priznanih stroškov v višini 2.348,70 EUR, prizna še razliko v višini 7.607,72 EUR, oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki. V obeh primerih zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Stranka z interesom (upravičenec) A. A. na tožbo ni odgovoril. **K I. točki izreka**

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Bpp 3144/2020 z dne 27. 11. 2020 določen za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 61646/2020, od dne 26.11. 2020 dalje. Prav tako ni sporno, da je tožnik odobrene storitve BPP opravil in stroškovnik pravočasno vložil, toženka pa je delno sledila predloženemu stroškovniku in tožniku odmerila in priznala nagrado ob sklicevanju na 17. člen ZOdv in določbe OT.

8. Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, ter v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek). Nadalje peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični. Toženka je pravilno presodila, da povečanje nagrade po drugem odstavku 7. člena OT velja samo za odvetniške storitve iz posebnega dela.

9. Tožbene navedbe glede uporabe drugega odstavka 7. člena OT so sicer pravilne, vendar pa je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila, da iz stroškovnika izhaja, da je tožnik uveljavljal zvišanje skupne vrednost storitve za štiri kazniva dejanja in se sam ni skliceval na večje število dejanj. Zato je toženka pravilno preizkušala stroškovnik znotraj postavljenega zahtevka in skladno s sodno prakso, po kateri se skladno s 7. členom OT povišujejo samo storitve iz tarifnega dela OT1. Pravilna je odločitev toženke glede zagovora in zastopanja obdolženca na zaslišanjih pred preiskovalno sodnico, kjer je tožniku priznana nagrado po tretji alineji 1. točke tarifne številke 9 OT za zagovor in zastopanje upravičenca na šestkratnih zasedanjih pred preiskovalno sodnico z dne 7. 12. 2020, 8. 12. 2020, 14. 12. 2020,17. 12. 2020, 28. 12. 2020 in 29. 12. 2020. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da se zaradi kaznivega dejanja, za katerega se sme po zakonu izreči zapor nad deset let, uporablja četrta alineja 1. točke tarifne številke 9 OT. Ker pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v stroškovniku tožnik zahteval povrnitev teh stroškov skladno s tretjo alinejo 1. točke tarifne številke 9 OT, kar je toženka pravilno tudi upoštevala.

10. Pravilni so tudi razlogi, kot jih toženka navaja v svoji obrazložitvi glede nagrade za zagovor in zastopanje upravičenca na preiskovalnih zaslišanjih dne 7. 12. 2020, 8. 12. 2020, 14. 12. 2020,17.12. 2020, 28. 12. 2020 in 29. 12. 2020, ki jih je priglasil večkrat, pri čemer se toženka pravilno sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS.2 Sklicevanje tožnika na sodbo tega sodišča I U 1016/2017-8 z dne 8. 11. 2017 ni pravilno, saj ne gre za primerljivi zadevi, ker je bilo v tem primeru toženki očitano, da ni utemeljila, zakaj šteje, da več narokov, opravljenih na isti dan, šteje za en narok, v obravnavani zadevi pa je toženka svoje stališče v zvezi s tem ustrezno utemeljila in se sodišče z njenimi razlogi strinja.

11. Sodišče se strinja tudi z razlogi toženke glede sestave in vložitev odgovora na predlog tožilstva za podaljšanje pripora z dne 11. 12. 2020 in izjave na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva z dne 14. 12. 2020, za kateri je toženka priznala nagrado v višini 100 točk (2 x 50 točk za vsako vlogo) po 13. točki tarifne številke 8 OT kot ostale obrazložene vloge in ne po 2. točki tarifne številke 11 OT z utemeljitvijo, da ne gre za procesni odločitvi v postopku in prav tako ne za pritožbo zoper meritorno odločbo ali mnenje državnega tožilca, saj tudi po presoji sodišča navedeni vlogi ne predstavljata pritožbo zoper procesno odločitev v postopku po 2. točki tarifne številke 11 OT, saj je bila tožniku predhodno že priznana nagrada za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora iz tega naslova, pri čemer ti vlogi ne predstavljata druge pritožbe, pač pa gre za nadaljevanje identičnega postopka.

12. Pravilni so tudi razlogi toženke glede sestave in vložitve sporočila sodišču z dne 14. 12. 2020 po 14. točki tarifne številke 8 OT oziroma za „Druge vloge“ v višini 25 točk. Tožbene navedbe v tem delu pa sodišče kot povsem pavšalne zavrača, pri čemer tožnik niti ne navaja pod katero kategorijo oziroma točko tarifne številke OT naj bi navedeno bilo uvrščeno. Pravilni so tudi razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa glede nepriznanja nagrade za ostale obrazložene vloge (npr. stroškovnik obdolženca), saj tudi po presoji sodišča navedena storitev ni sestavni del izvajanja BPP, za katero bi lahko priznala nagrado.

13. Očitek tožbe glede nepriznanja nagrade za sestavo in vložitev predloga za izvedbo preiskovalnih dejanj z dne 26. 11. 2020, iz razloga ker je toženka ugotovila, da iz elektronskega kazenskega vpisnika Okrožnega sodišča izhaja, da le-ta ni bil vložen, ni utemeljen. Po presoji sodišča je namreč tožnik tisti, ki mora predložiti vse potrebne dokaze, s katerimi upravičuje stroškovnik oziroma priznanje stroškov in nagrad, zato po presoji sodišča organ za BPP ni dolžan tega preiskovati, kot to predlaga tožnik. Prav tako je tožnik dolžan ob stroškovniku predložiti dokaze, zato toženki po povedanem ni utemeljeno očitati, da bi morala preiskovati v registru ali je bil predlog za izvedbo preiskovalnih dejanj sestavljen in vložen ali ne, zato sodišče te tožbene ugovore zavrača. 14. Sodišče tožbene navedbe iz razlogov, kot so navedeni v zgornjih točkah te sodbe, kot neutemeljene zavrača. 15. V ostalem pa sodišče ocenjuje, da so tožbene navedbe utemeljene, iz razlogov, kot bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

16. Glede posvetov z obdolžencem v prostorih ZPKZ Ljubljana iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka za posvete z upravičencem v prostorih ZPKZ Ljubljana priznala nagrado v višini 100 točk (4 x 25 točk za vsake začete pol ure posveta), glede na prvo alinejo 1. točke tarifne številke 39 OT, kar je ocenila kot primerno glede na zahtevnost in dosedanji potek postopka. Ostale priglašene stroške v tej povezavi je kot nepotrebne zavrnila, in sicer glede na število vloženih vlog, pravnih sredstev in glede na število zaslišanj, obenem pa naj bi bili nekateri od nepriznanih posvetov zajeti že v drugih tarifnih številkah. Toženka je opravila poizvedbe o sestankih tožnika z upravičencem v prostorih ZPKZ Ljubljana in dodatno obrazložila (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da nepriznani posveti stranke niso bila samostojna opravila v smislu prve alineje 1. točke tarifne št. 39 OT, kar je skladno tudi s sodno prakso3. Tudi po presoji sodišča starost upravičenca in zahtevnost obsežnega kazenskega postopka ne utemeljujeta drugačne uporabe določb OT, ali odstopa od sodne prakse. Glede potrebnih izdatkov glede odsotnosti iz pisarne in kilometrine je toženka v zvezi s tremi posveti priznala plačilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja, skladno z določbo četrtega odstavka 6. člena OT (zaradi trikratne vožnje iz naslova ..., Ljubljana do ZPKZ Ljubljana in nazaj v skupni višini 60 točk), ne pa tudi ostalih priglašenih stroškov v zvezi s sestanki, ker da so nepotrebni oziroma pretirani, kar pa ni pojasnila na način, da bi jih bilo mogoče razloge preizkusiti, glede na dejstvo, da je do stroškov zaradi sestankov nedvomno prišlo, ne glede na to, da to niso samostojna opravila v smislu prve alineje 1. točke tarifne št. 39 OT.

17. Glede sestave sklepa in vložitev pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave z dne 30. 11. 2020 in pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 18. 12. 2020 se sodišče strinja z razlogi tožnika, da pri sklepu o uvedbi preiskave ne gre za procesni sklep, saj mora pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Stališče, da je sklep o uvedbi preiskave meritorna odločba potrjuje tudi sodna praksa4. Toda v navedenem primeru gre za vložitev pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave in pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, kar pa sodna praksa ne obravnava identično kot prej navedena sklepa5. Kot pravilno navaja toženka, tudi omenjena določba določa, da naj bi se po Pojasnilu k 1. točki tarifne številke 11 OT z dne 12. 7. 2016, enako kot pritožbe zoper meritorne odločbe, vrednotile tudi pritožbe zoper sklepe o odreditvi pripora, ker naj bi v slednjih sodišče odločalo vsebinsko tako glede utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja kot tudi glede vprašanja, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibna za varnost ljudi oziroma potek postopka. O utemeljenosti suma ter o neogibnosti in sorazmernosti omejevalnega ukrepa sodišča v kazenskem postopku odločajo v številnih sklepih, ne samo glede osebno omejevalnih, pač pa tudi stvarno omejevalnih ukrepov. Zato ni logično, da bi bila namera OT, da povsem izenači nagrado za sklep o glavni stvari, ko gre za meritorno odločanje v pravem pomenu v besede s sklepi, ki so po svoji dejanski vsebini procesne narave. Nenazadnje takšno stališče potrjuje že sama jezikovna razlaga podzakonskega predpisa, ko 2. točka tarifne številke 11 OT govori o „pritožbi zoper procesno odločbo v postopku". Pravilni so ugovori tožnika, da je bilo v obeh primerih pri pritožbah zoper sklepa napačno uporabljeno materialno pravo, s tem, ko je bilo to ovrednoteno po 3. točki tarifne številke 10 OT. Za kaznivo dejanje, ki je predmet tega postopka, je bila po takrat veljavnem KZ-1 predpisana kazen zapora od treh do petnajstih let. Prva točka prvega odstavka 25. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jasno določa, da na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča o kaznivih dejanjih, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petnajstih ali več let, v senatih, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki, torej petčlanski senat. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi se zoper upravičenca vodil postopek proti mladoletnikom, skladno s XXVII. poglavjem ZKP. Posledično bi po presoji sodišča toženka morala za opravljene storitve po 2. točki tarifne številke 11 OT uporabiti v obeh primerih 4. točko tarifne številke 10 OT. Iz tega naslova je toženka priznala nagrado le v višini 150 točk za vsako vlogo (oziroma skupaj 300 točk), ne pa 250 točk za vsako vlogo. Tudi glede sestave priznanja stroškov sklepa in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti z dne 27. 11. 2020 je materialno pravo napačno uporabljeno, saj bi bilo potrebno odmeriti nagrado, tako kot meni tožnik, po 3. točki tarifne številke 11 OT v povezavi s 4. točko tarifne številke 10 OT, ker gre v obravnavani zadevi za predpisano kazen zapora do 15 let. 18. Napačno uporabo materialnega prava pa sodišče ugotavlja tudi glede sestave in vložitev obrazloženega dokaznega predloga z dne 21. 12. 2020. Toženka je tožniku priznala nagrado po 6. točki tarifne številke 8 OT v višini 25 točk (50 točk x V2), po presoji sodišča pa bi tožniku pripadala nagrada za vsak posamezen podan obrazložen dokazni predlog, torej za vsakega od šestih po 25 točk, kot navaja tožnik, saj iz navedene tarifne številke nikjer ne izhaja, da bi obrazložen dokazni predlog pomenil enotno postavko za vse obrazložene dokazne predloge, kar potrjuje tudi sodna praksa6. Tožniku ima zato prav, da mu tako pripada nagrada za vsakega od šestih dokaznih predlogov oziroma 25 točk za vsak dokazni predlog, torej 150 točk. 19. Sodišče se strinja z razlogi tožbe glede urnine, odsotnosti iz pisarne in kilometrine. Tožniku je toženka po prvem odstavkom 6. člena OT priznala urnino za udeležbo na zaslišanjih, ki so trajala več kot eno uro, v skupni višini 475 točk (19 x 25 točk za vsake prve in nadaljnje začete pol ure trajanja zaslišanj nad eno uro). Tožnik utemeljeno opozarja, da bi zaradi očitanega kaznivega dejanja nad deset let morala nagrado odmeriti v skladu s četrto alinejo 1. točke tarifne številke 9 OT, v višini 100 točk za posamezno zaslišanje.

20. Sodišče ne more preizkusiti odločitve toženke glede nepriznanja priglašene odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT) in izdatkov iz naslova kilometrine (10. člen OT). Toženka kot razlog navaja, da je tožnikov pisarna v neposredni bližini Okrožnega sodišča v Ljubljani in da je razdalja med navedenima lokacijama 1,4 km. Glede na 10. člen OT se kilometrina obračuna kot strošek v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo. Podlago za odmero potnih stroškov tako predstavlja tretji odstavek 10. člena OT, po katerem je stranka odvetniku dolžna plačati kilometrino, če ta uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko. V 3. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je določeno, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča. Tožnik torej izpolnjuje pogoj razdalje, toda toženka bo morala v ponovnem postopku ugotavljati, ali je tožnik skladno s tretjim odstavkom 10. člena OT uporabljal osebni avtomobil in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odločiti glede teh stroškov. Sodišče se tudi strinja s tožnikom, da toženka ni ravnala pravilno, ko ni priznala nagrade za odsotnosti iz pisarne iz razloga razdalje, saj četrti odstavek 6. člena OT določa, da za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk, pri čemer ta nagrada iz OT ni nikjer omejena z razdaljo.

21. Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj ga deloma ni mogoče preizkusiti, nepravilno pa je tudi uporabljeno materialno pravo, ga je sodišče odpravilo na podlagi 4. in 3. točke točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo organu za BPP v ponoven postopek. V ponovnem postopku je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Glede na povedano ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

22. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-l glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo in tožnika je v postopku zastopala odvetnica, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS III U 116/2019-23 z dne 28. 05. 2021. 2 Primerjaj sodbi Upravnega sodišča RS I U 1356/2019-10 z dne 06. 05. 2020 in II U 379/2016 z dne 21. 6. 2017. 3 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2419/2018 z dne 11. 03. 2019 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 278/2017 z dne 9. 11. 2017. 4 Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS IU 1743/2018-12 z dne 17. 12. 2019. 5 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Celju VSC Sklep II Kp 51005/2018 z dne 30. 06. 2020. 6 Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS IU 251/2019-10 z dne 21. 05. 2020.