Jedro

Toženka se je v 4. členu Pogodbe o izobraževanju res zavezala, da bo v primeru, če ne bo dokončala izobraževanja, kot tudi v primeru, če bi prej kot v enem letu po končanem izobraževanju po svoji volji oziroma krivdi prekinila delovno razmerje pri tožnici, le-tej povrnila vtoževani pavšalni znesek 1.500,00 EUR kot del stroškov izobraževanja. Vendar pa je to pogodbeno določilo, ker je bilo navedeno izobraževanje izvedeno za potrebe delovnega procesa tožnice, v nasprotju s prisilnimi predpisi (z določili četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 29. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo) in je torej nično (prvi odstavek 86. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2019 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se razveljavi Pogodba o izobraževanju – izobraževalni program A. z dne 15. 4. 2019, sklenjena med pravdnima strankama (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti toženki stroške v znesku 934,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in plačati sodno takso za postopek po tožbi (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I., III. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je toženka pogodbo o izobraževanju podpisala prostovoljno. Določil pogodbe in njenih posledic se je nedvomno zavedala. Pogodba nima nobenih nejasnih določil. Za njeno sklenitev je obstajal obojestranski interes, kar izhaja tudi iz njenih določil. S pogodbo o izobraževanju sta stranki določili pogodbeno kazen. Tudi iz tožbe izhaja, da tožnica zahteva plačilo pogodbene kazni. Do prenehanja delovnega razmerja toženke je prišlo iz razlogov na njeni strani, zato je pogodbena kazen zapadla v plačilo. Meni, da v tem primeru ne gre za izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1. Uporaba računalniškega programa namreč ni vezana le na tožnico. Toženka lahko pridobljeno znanje uporabi povsod. Gre za splošno znano dejstvo. Toženka ni trdila, da programa ne bi mogla uporabljati kje drugje. Nadalje navaja, da določila pogodbe o zavezi za dveletno delo pri tožnici niso nična, tosmerno razlogovanje sodišča pa za odločitev niti ni pomembno. Sklenjene pogodbe je namreč treba spoštovati. Toženka je tako dolžna sprejeti pogodbene obveznosti in plačati pogodbeno kazen. Posledično se pritožuje še zoper odločitev o stroških, saj bi morali biti ti naloženi v plačilo toženki.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izobraževanje za program A. predstavljalo izobraževanje za potrebe delovnega procesa tožnice v smislu drugega odstavka 170. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), zato je bila skladno s četrtim odstavkom tega člena in tudi tretjim odstavkom 29. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo (Ur. l. RS, št. 58/2017 in nasl., ki zavezuje tožnico) dolžna stroške tega izobraževanja nositi tožnica kot delodajalec. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo dela stroškov tega izobraževanja (ki jih tožnica zahteva, ker toženka ni zaključila izobraževanja oziroma ker ji je po njeni volji delovno razmerje prenehalo še pred zaključkom izobraževanja).

7. Glede na navedena določila ZDR-1 in kolektivne pogodbe niso bistvene pritožbene navedbe, da je toženka prostovoljno podpisala Pogodbo o izobraževanju za program A., da so pogodbena določila jasna in da je treba sklenjene pogodbe spoštovati. Toženka se je v 4. členu Pogodbe o izobraževanju za program A. res zavezala, da bo v primeru, če ne bo dokončala izobraževanja, kot tudi v primeru, če bi prej kot v enem letu po končanem izobraževanju po svoji volji oziroma krivdi prekinila delovno razmerje pri tožnici, le-tej povrnila vtoževani pavšalni znesek 1.500,00 EUR kot del stroškov izobraževanja. Vendar pa je to pogodbeno določilo, ker je bilo navedeno izobraževanje izvedeno za potrebe delovnega procesa tožnice, v nasprotju s prisilnimi predpisi (z že omenjenimi določili četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 29. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo) in je torej nično (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

8. Ni utemeljena (glede na gornjo obrazložitev pa tudi ni bistvena) pritožbena navedba, da sta pravdni stranki s pogodbo o izobraževanju določili pogodbeno kazen (247. člen OZ). Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je v 4. členu te pogodbe jasno določena zaveza povrnitve dela vloženega stroška izobraževanja, pri čemer se pogodba že v uvodu izrecno sklicuje na določila 170. člena ZDR-1 in 29. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo. Da zahteva tožnica od toženke vračilo stroškov izobraževanja, pa nenazadnje izhaja tudi iz tožbenih navedb.

9. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je bilo izobraževanje za program A. v interesu obeh strank in da zato ni šlo za izobraževanje v smislu določila drugega odstavka 170. člena ZDR-1, katerega stroške skladno s četrtim odstavkom tega člena nosi delodajalec. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da iz tožbenih navedb in izvedenih dokazov izhaja, da znanje programa A. predstavlja posebno znanje, brez katerega toženka ne bi mogla opravljati del delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je zgolj posplošeno zatrjevala, da je bilo to izobraževanje tudi v interesu toženke. Teh navedb ni konkretizirala in tako ni pojasnila, kakšno korist bi od tega izobraževanja imela toženka, sploh glede na trditve toženke v odgovoru na tožbo, da je ta program izven delovnega procesa tožnice neuporaben in da toženka z morebitnim zaključkom tega izobraževanja ne bi pridobila znanj, ki bi ji kakorkoli koristila na trgu dela, ter da je bilo to izobraževanje izključno v interesu tožnice. V pritožbi izpostavljena izpovedba tožničinega direktorja ne more nadomestiti manjkajočih tožničinih trditev (7. in 212. člen ZPP). Uporabnost programa A. pa tudi ne predstavlja v pritožbi zatrjevanega splošno znanega dejstva. Znanje tega programa je bilo v interesu toženke zgolj v tem, da bi lahko opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenila s tožnico. Šlo je torej za izobraževanje zaradi potreb delovnega procesa, katerega stroške nosi tožnica kot delodajalec (drugi in četrti odstavek 170. člena ZDR-1).

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, je posledično pravilno odločilo tudi o stroških postopka, da je torej tožnica dolžna toženki povrniti vse potrebne stroške postopka v zvezi z zahtevkom po tožbi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2% za materialne stroške in 22% DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 186,66 EUR, ki ji jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo priglašenega stroška za poročilo stranki, saj je ta vsebovan v že priznanih stroških odgovora na pritožbo.