Jedro

Pritožba ne navaja, katere trditve konkretno so bile zatrjevane prepozno in jih je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo, zato je v tem delu pavšalna. Prekluzija iz 286. člena ZPP se namreč nanaša na trditve (navajanje dejstev) in predlaganje dokazov, ne pa na samo vlaganje vlog.

Glede pritožbenega očitka, da bi za posojilo moral obstajati logičen ekonomski interes, pritožbeno sodišče dodaja, da slednje ni element presoje skrbnosti ravnanja tožene stranke.

Glede na pravilne, že pojasnjene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da pri pogodbi ni šlo za škodljiv pravni posel ali posel prikrajšanja tožeče stranke, tožena stranka v skladu z navedeno zakonsko določbo tega posla ni bila dolžna navajati v poročilih o odnosih s povezanimi družbami.

Nekatera procesna dejanja v tem gospodarskem sporu so bila opravljena pred uveljavitvijo navedene spremembe vrednosti točke OT. Vendar ne glede na to je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča o teh stroških, saj šele tedaj nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 5.095,58 EUR pravdnih stroškov.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.010,63 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2010 do plačila in njene pravdne stroške (I. točka izreka sodbe) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 4.377,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo v celoti se je pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

3. Zoper odločitev o stroških (II. točka izreka) se je pritožila tožena stranka, iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in ji prizna pravdne stroške v višini 5.095,58 EUR. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne. Zahtevala je tudi povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

_O pritožbi tožeče stranke_

6. V obravnavani zadevi so kot nesporna ugotovljena sledeča dejstva, ki tudi pritožbeno niso izpodbijana: - tožena stranka je v funkciji predsednika uprave tožeče stranke z družbo A. d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju A.) dne 16. 4. 2010 sklenila Posojilno pogodbo, s katero se je tožeča stranka kot posojilodajalec družbi A. zavezala izročiti kratkoročno posojilo v višini 50.000,00 EUR in ga istega dne tudi izročila (v nadaljevanju Posojilna pogodba); - rok vračila posojila je bil sprva določen na 30. 6. 2010, ker A. posojila do tedaj ni vrnila je bil rok vračila podaljšan do 31. 12. 2010 oziroma iz istega razloga nato z Aneksom št. 1 k Posojilni pogodbi z dne 10. 1. 2011 do 31. 12. 2011, pri čemer posojilo ni bilo vrnjeno niti do tega dne, temveč ga je tožeča stranka v celoti slabila; - tožena stranka je opravljala funkcijo predsednika uprave tožeče stranke v času od 1. 1. 1997 do 23. 9. 2010, od tedaj dalje do 9. 3. 2012 pa je opravljala funkcijo glavnega izvršnega direktorja tožeče stranke, saj je bil na skupščini tožeče stranke 2. 8. 2010 sprejet sklep o spremembi upravljanja družbe iz dvotirnega v enotirni sistem, tako da je od tedaj dalje družbo vodil upravni odbor, ki so ga sestavljali S. V., A. P., Č. V. (tožena stranka), M. K. ter M. P. kot predstavnik delavcev; - v spornem obdobju sklenitve Posojilne pogodbe in aneksa k njej, je bil večinski lastnik tožeče stranke družba B. d. d. (t. i. obvladujoča družba; v nadaljevanju B.), katere predsednik uprave je bil S. V., ki je bil hkrati tudi predsednik nadzornega sveta tožeče stranke oziroma od 23. 9. 2010 dalje predsednik in član upravnega odbora tožeče stranke, poleg tega pa sta bili tako tožeča stranka kot A. del skupine oziroma sistema lastniško in vodstveno tesno povezanih družb, ki jih je obvladovala B., v katero so spadale še družbe C. d. d. , D. d. d., E. d. d., F. d. d., G. d. d., H. d. o. o, I. d. o. o. ( J. d. o. o.), K. d. o. o. in L. d. o. o. 7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke presojalo na podlagi določbe 263. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, ki opredeljuje odškodninsko odgovornost članov organa vodenja pri opravljanju svojih nalog ter je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da se je tožena stranka uspela razbremeniti odškodninske odgovornosti, zaradi česar tudi ni izkazana protipravnost njenega ravnanja pri sklepanju sporne Posojilne pogodbe, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

8. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ker je pri svoji odločitvi v celoti upoštevalo navedbe (pravilno izpovedbe) prič R. M. in S. V. iz razloga, ker njune izpovedbe niso imele podlage v trditvah tožene stranke, zato pritožba očita sodišču prve stopnje prekoračitev trditvene podlage in kršitev razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, slednje pa naj bi privedlo tudi do nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je že ob sklenitvi Posojilne pogodbe verjela, da bo denar vrnjen in da je finančne zadeve v družbi vodil R. M. kot član uprave za finance pri tožeči stranki, ki je bil tudi specialist za finančno področje, z njim je tožena stranka sodelovala in pokazal je superiornost na finančnem področju, oba sta verjela v koristi in dobičkonosnost tega kreditnega posla. Nadalje je navedla tudi, da je R. M. pripravil vse predloge pogodb in aneksov in jih z analizami tveganj posredoval toženi stranki v podpis, tožena stranka pa je vsak posel skrbno načrtovala in nikoli ni odobravala rizičnih poslov. R. M., ki je bil zaslišan kot priča in je v okviru poziva sodišča, da pove _„karkoli se spomni v zvezi s tem posojilom za 50.000,00 EUR“_, pojasnil okoliščine, ki jih je v zvezi s tem poslom vedel. Zato taka konkretizacija priče o poslu, ki ga je glede na trditve tožene stranke dejansko pripravila priča sama, ne more pomeniti prekoračitve tožbenega zahtevka, saj je lahko le priča sama dejansko pojasnila vse podrobnosti glede na poznavanje dejanskih okoliščin. Zato s tem do širjenja trditvene podlage po presoji pritožbenega sodišča ni prišlo. Tožena stranka je namreč podala dovolj konkretno podlago za zaslišanje priče, v okviru dokaznega predloga pojasnila, o katerih dejstvih naj se zasliši R. M. in katera dejstva se bodo z njegovim zaslišanjem lahko potrdila, R. M. pa je v okviru svojega zaslišanja bolj podrobno pojasnil določene okoliščine, ki so mu bile znane. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena. Kot dodaten argument za za njeno neutemeljenost pa je tudi dejstvo, da je tožeča stranka navedeno kršitev uveljavljala prepozno. Ob samem zaslišanju in podajanju izpovedb R. M. na glavni obravnavi, v zvezi s tem, da morda prihaja do širitve trditvene podlage, tožeča stranka namreč ni podala prav nobenega ugovora ali morebitnih drugih pripomb. V skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, česar pa tožeča stranka v pritožbi niti ne trdi.

10. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o upoštevanju vlog, ki jih je tožena stranka navajala in predlagala po koncu prvega naroka za glavno obravnavo (9. 10. 2018), s čimer naj bi sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pritožba je v tem delu namreč povsem pavšalna in ne navaja, katere trditve konkretno so bile zatrjevane prepozno in jih je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo. Prekluzija iz 286. člena ZPP se namreč nanaša na trditve (navajanje dejstev) in predlaganje dokazov, ne pa na samo vlaganje vlog. Edina konkretizacija pritožbe v tem delu se nanaša na presojo sodišča, da je kot pravočasne navedbe tožene stranke upoštevalo rokopise, ki jih je domnevno v preteklosti napisala tožena stranka, v obdobju po koncu prvega naroka za glavno obravnavo pa jih je našla njegova žena in posredovala pooblaščencu tožene stranke, ki jih je predložil sodišču. Gre za dokazno listino „_Zagovor v odškodninski zadevi A. 50.000 EUR opr. št. v Pg 1280/2015“_ (B40), ki jo je tožena stranka v spis vložila na (drugem) naroku za glavno obravnavo dne 24. 9. 2019 v okviru prilog k svoji tretji pripravljalni vlogi (r. 52). Sodišče prve stopnje je ugovor prekluzije v zvezi s to dokazno listino zavrnilo, saj je presodilo, da tega dokaza tožena stranka brez svoje krivde ni mogla navesti prej (tretji odstavek 286. člen ZPP). Okoliščine, ki jih je v zvezi s tem upoštevalo, je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo (18. točka obrazložitve), zato pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ni pojasnilo nobene okoliščine, iz katere bi izhajal opravičljiv razlog za pravočasno podano vlogo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo zakaj v zvezi s to dokazno listino ni izvajalo dokaza z grafologom. Zaključilo je namreč, da je upoštevaje datum na listini (rokopisu), njegovo vsebinsko podobnost z Zapisnikom o zaslišanju tožene stranke kot osumljenca pri Sektorju kriminalistične policije PU Koper z dne 9. 3. 2017 (B47) ter izpovedbo priče E. V. (žene tožene stranke), listino napisal Č. V. na datum, kot je na njem naveden. Teh ugotovitev (prav tako pa tudi ne ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo te dokazne listine) pritožba ne izpodbija, temveč le trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati grafologa. Zgolj s takim pritožbenim vztrajanjem na dokaznem predlogu, brez hkratnega konkretnega pritožbenega grajanja razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo, pritožba ne more uspeti. Nenazadnje pa tudi iz obrazložitve sodbe nikjer ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi na vsebino te dokazne listine (rokopisa) sploh oprlo, zato okoliščine v zvezi s to dokazno listino, ki jih pritožba graja, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve že iz tega razloga nimajo vpliva. Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje o pavšalni obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki da je brez razlogov o odločilnih dejstvih, da je sodišče prve stopnje le povzemalo posamezne izjave prič, ki niso izkazane, razlogi pa naj bi bili po stališču pritožbe nasprotujoči in nejasni, pri čemer je se to nanaša na edini zaključek, da naj bi bil namen posojila predčasno plačilo deleža v družbi H. d. o. o. in da tožena stranka ni imela razlogov, da bi dvomila, da bo posojilo vrnjeno, ker ni bilo okoliščin, ki izkazujejo slabo finančno stanje posojilojemalca.

12. Standard ustrezne obrazloženosti sodne odločbe predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Tako mora biti iz obrazložitve sodne odločbe razvidno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.1 Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno ugotoviti, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve (32. do 36. točka obrazložitve), pred tem je bila pravilno in podrobno pojasnjena pravna podlaga (23. do 30. točka obrazložitve), ki je kot zgornja premisa določila okvir za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje tudi ni le povzemalo izjav prič, kot trdi pritožba, temveč jih je ustrezno dokazno ocenilo. Tako je tudi ugotovilo, da sta izpovedbi prič R. M. in S. V. skladni in da se ujemata z listinskimi dokazi v spisu, pri čemer sta priči izpovedovali iz lastnih zaznav. Sodišče prve stopnje je iz izjav teh dveh prič sklepalo predvsem na ozadje in razlog (namen) danega posojila in zaključilo, da je tožeča stranka posojilo A. dala z namenom, da bo ta nanjo prenesla 10% delež, ki ga je imela v družbi H. d. o. o. (igralnica), saj je bila tožeča stranka tedaj lastnik 80% navedene igralnice, za katero je tekel postopek prodaje. A. je svoj del denarja od prodaje deleža hotela dobiti vnaprej zaradi svojih potreb po obratnih sredstvih, na osnovi analiz pa so ocenili vrednost 10% deleža A. na 50.000 EUR, kolikor je nato znašalo posojilo, tedaj pa je bilo nameravano, da bi tožeča stranka ob prodaji igralnice istočasno od A. kupila ta 10% delež in bil bil izvršen pobot kupnine z danim posojilom. Na ta način bi se s posojilom avansiral nakup deleža A. od prodaje igralnice. Razlog za sklenitev Aneksa pa je bil v podaljšanju roka vračila, ker so se zavlekla pogajanja s prodajo igralnice, v letu 2011 pa je potencialni kupec od pogajanj odstopil. Pritožba navaja, da iz izpodbijane sodbe ni jasno zakaj bi v takem primeru sploh bila sklenjena pogodba z obveznostjo vračila, vendar tak pritožbeni očitek ne drži. Če obveznost vračila v pogodbi ne bi bila določena, bi šlo za darilno pogodbo in ne za posojilo. Ugotovitev o namenu posojila pa tudi ni v nasprotju z ugotovitvijo iz izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni imela razlogov, da bi dvomila, da posojilo ne bo vrnjeno, ker ni bilo okoliščin, ki izkazujejo slabo finančno stanje posojilojemalca. Res je sicer, da je kot namen posojila sodišče prve stopnje ugotovilo, da se avansira prenos 10% deleža A. v igralnici na tožečo stranko. Ne glede na to pa je finančno stanje pogodbene stranke, ki prejme posojilo, vedno pomembno, saj navedeno ne vpliva le na možnost vračila danih denarnih sredstev, temveč na celotno poslovanje in prihodnje možnosti vračila posojila ob morebitnih spremenjenih okoliščinah. Zato razlogi, ki jih navaja izpodbijana sodba niso sami s seboj v nasprotju. Očitana absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča zato ni podana.

13. Pritožba tudi neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da predstavlja znesek 50.000 EUR zanemarljivo vrednost glede na to, da je imela tožeča stranka v letu 2009 495.935 EUR bilančnega dobička. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da „_po vrednosti ni šlo za pravni posel, ki bi terjal neke poglobljene analize in specifično skrb ... saj je šlo v primerjavi s siceršnjim obsegom poslovanja za zanemarljiva oziroma nedvomno nizka tveganja oziroma so bila ta obvladljiva“_. Ne gre torej za splošno oceno sodišča o višini oziroma vrednosti samega posojila in da je na splošno šlo za zanemarljiv znesek posojila (ki za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke niti ni bistven), temveč je sodišče s tem le pojasnilo, da višina zneska posojila ni terjala neke (še) bolj poglobljene (in dodatne) analize in skrbi, kot tiste, ki so že bile narejene ob sklenitvi Posojilne pogodbe. Ne gre namreč spregledati, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe hkrati izhaja, da je R. M. izpovedal, da je bila pred sklenitvijo Posojilne pogodbe v aprilu 2010 narejena finančna analiza družbe A., ki je pokazala, da družba ni nelikvidna ali finančno ogrožena, preverjene so bile tudi njene bonitete.

14. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da se popolna pasivnost tožene stranke (s tem pa tudi njena odškodninska odgovornost) kaže v tem, da je zaupala svojim sodelavcem (slepo verjela besedam oseb, za katere je sama trdila, da jih je tja postavil nekdo tretji) in da ni imela razloga, da jim ne bi zaupala in verjela, da so posojila potrebna za dobrobit skupine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ustrezno pojasnilo, da pri sklenitvi Posojilne pogodbe ni šlo za slepo sledenje volji večinskega lastnika, saj se je tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe v zadostni meri in z zahtevano skrbnostjo prepričala v koristnost posla za tožečo stranko tako na podlagi lastnega vedenja kot potrebnih informacij, ki jih je prejela od R. M., ki je bil pri tožeči stranki odgovoren za finance, pred sklenitvijo pogodbe so bile narejene ustrezne finančne analize, zavarovanje le z eno bianco menico je bilo ob dejstvu, da je bila družba A. lastnica 17,27% deleža v družbi C. d. d., po presoji sodišča prve stopnje (ki ga pritožba ne izpodbija) zadostno, sklepanje takih pogodb pa za tožečo stranko ni bilo neobičajno, kljub temu, da se je tožeča stranka ukvarjala s hotelirsko dejavnostjo. Iz Posojilne pogodbe tudi izhaja, da je bilo posojilo obrestovano po nominalni letni obrestmi meri 5,7%. Kakšne dodatne ekonomske analize in ekonomske razloge, da je posel koristen in dobičkonosen, bi tožena stranka sama, osebno, še morala narediti, pa tožeča stranka v pritožbi ne pojasni. Glede na obrazloženo je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje, da bi tožena stranka vsekakor vsaj morala vedeti za razlog posojila, preveriti finančno stanje družbe A. ter pri svojih strokovnih službah naročiti analizo tveganja posla, saj je priča R. M. pojasnil, da je bilo vse navedeno tudi izvedeno, s čemer je bila seznanjena tudi tožena stranka.

15. Glede na navedeno je zato neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da je bilo ravnanje tožene stranke skladno s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika v smislu 263. člena ZGD-1. Kot že pojasnjeno, pri sklenitvi Posojilne pogodbe ni šlo za vplivanje tretjih oseb, kaj takega tudi ne izhaja iz izpodbijane sodbe. Glede pritožbenega očitka, da bi za posojilo moral obstajati logičen ekonomski interes, pa pritožbeno sodišče dodaja, da slednje niti ni element presoje skrbnosti ravnanja tožene stranke. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje se od članov uprave pričakuje predvsem, da pravilno in dovolj skrbno pripravijo odločitveno podlago ter nato sprejmejo odločitev v dobro družbe.

16. Iz prvega odstavka 548. člena ZGD-1 izhaja, da so člani uprave poslovodstva odvisne družbe odgovorni kot solidarni dolžniki, če niso navedli škodljivega pravnega posla ali škodljivega dejanja v poročilu o odnosih družbe s povezanimi družbami ali če niso navedli, da je bila družba prikrajšana s pravnim poslom ali dejanjem in da prikrajšanje ni bilo nadomeščeno. Glede na pravilne, že pojasnjene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da pri Posojilni pogodbi ni šlo za škodljiv pravni posel ali posel prikrajšanja tožeče stranke, tožena stranka v skladu z navedeno zakonsko določbo tega posla ni bila dolžna navajati v poročilih o odnosih s povezanimi družbami. Zato prvostopenjsko sodišče s tem, ko pri svojem odločanju navedenega zakonskega določila ni upoštevalo, ni storilo pritožbeno očitane napačne uporabe materialnega prava, prav tako pa tudi dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno. Pritožba tožeče stranke se zato izkaže za neutemeljeno tudi v tem delu.

17. Glede na vse navedeno izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tožeče stranke ne izkazujejo utemeljenosti njene pritožbe, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

_O pritožbi tožene stranke_

18. Tožena stranka v svoji pritožbi nasprotuje odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka), ko je prvostopenjsko sodišče toženi stranki priznalo in odmerilo pravdne stroške na način, da je pri obračunu priznanih stroškov razmejilo odvetniške storitve glede na to, ali so bile opravljene pred ali po 6. 4. 2019, ko je stopila v veljavo nova vrednost točke iz Odvetniške tarife - OT, ter na tej podlagi storitve opravljene pred 6. 4. 2019 obračunalo glede na vrednost točke 0,459 EUR, storitve opravljene po tem datumu pa po novi vrednosti točke 0,60 EUR.

19. Pritožba utemeljeno trdi, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri višine vseh stroškov postopka moralo uporabiti sedaj veljavno OT (Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18 in 22/19), ki v prvem odstavku 13. člena določa, da znaša vrednost točke 0,60 EUR. Navedena vrednost točke velja od 6. 4. 2019, ko je stopil v veljavo Sklep o spremembi vrednosti točke (Ur. l. RS, št. 22/2019). Pred tem je bila vrednost točke 0,459 EUR. V obravnavani zadevi je postopek pričel teči z vložitvijo tožbe 15. 4. 2015, zadnji narok za glavno obravnavo je bil v zadevi izveden 11. 2. 2020. Nekatera procesna dejanja v tem gospodarskem sporu so bila torej opravljena pred uveljavitvijo navedene spremembe vrednosti točke OT. Vendar ne glede na to je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča o teh stroških, saj šele tedaj nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki (drugi odstavek 12. člena OT).2 Sodišče je o stroških odločalo s končno odločbo oziroma izpodbijano sodbo, zato bi pri obračunu stroškov moralo uporabiti OT kot je veljala v času njene izdaje in za vse priznane odvetniške storitve uporabiti vrednost točke 0,60 EUR. Ker je sodišče prve stopnje za nekatera od njih upoštevalo še staro vrednost točke, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

20. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo v II. točki izreka spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP) tako, da je ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR na novo le obračunalo stroške tožene stranke tako, da je število sicer pravilno priznanih točk 4.176 (gre za odvetniške storitve, ki so opravljene pred 6. 4. 2019 in jih je sodišče prve stopnje odmerilo in priznalo v pravilni višini; drugi odstavek 39. točke obrazložitve) pomnožilo z vrednostjo točke 0,60 EUR, kar predstavlja znesek 2.505,60 EUR. Končni seštevek priznanih pravdnih stroškov tožene stranke (ob tem, da so vsi ostali pravdni stroški tožene stranke priznani in odmerjeni pravilno) je tako 5.095,58 EUR, kot to tožena stranka pravilno zatrjuje v svoji pritožbi.

21. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo in izpodbijano odločbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 5.095,58 EUR pravdnih stroškov (prvi odstavek 351. člena ZPP).

_O pritožbenih stroških_

22. Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). O stroških za odgovor na pritožbo je višje sodišče odločilo v skladu z načelom potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP) ter ob upoštevanju OT toženi stranki priznalo za odgovor na pritožbo 1.125 točk (1. tč. tar. št. 21 OT), 2% za materialne stroške in 22% DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 839,97 EUR.

23. Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Višje sodišče je toženi stranki za pritožbo priznalo priglašenih 100 točk (1. tč. tar. št. 21 OT), 2% za materialne stroške in 22% DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR torej 74,66 EUR ter 96,00 EUR za sodno takso za pritožbo, skupaj 170,66 EUR.

24. Glede na navedeno je višje sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti skupaj 1.010,63 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

1 Prim. tudi sklep US RS Up 201/01, sklep VS RS II Ips 295/2003 idr. 2 Prim. tudi sklepe VSL I Cp 1372/2020 z dne 12. 8. 2020, I Cpg 85/2020 z dne 11. 3. 2020, II Cp 2334/2019 z dne 12. 2. 2020, II Cp 1793/2019 z dne 23. 12. 2019 ter sklepa VSM I Cp 1065/2019 z dne 3. 12. 2019 in I Cp 570/2019 z dne 29. 8. 2019 idr.