Jedro

Pritožbi je za pritrditi, da Direktiva ni neposredno uporabljiva, vendar pa to ne pomeni (kot zmotno zaključuje pritožba), da sodišče pri odločanju določb direktive in sodne prakse SEU, ki tolmači določbe direktive, ne sme upoštevati (kot zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sta materijo potrošniških kreditnih pogodb v času sklepanja sporne kreditne pogodbe (oktobra 2007) v prvi vrsti urejala ZPotK in ZVPot. Z njima je bila v slovenski pravni red prenesena (implementirana) Direktiva, ki je od vstopa Slovenije v EU maja 2004 zavezovala tudi našo državo. Res je sicer, da direktive (za razliko od uredb ali primarnega prava EU - pogodb) nimajo neposrednih horizontalnih učinkov. Kajti tretji odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) določa, da je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča (le) glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod (nacionalna procesna avtonomija). To pomeni, da so naslovniki direktiv države članice, ne pa posamezniki (za razliko od uredb, ki se uporabljajo neposredno in imajo horizontalen neposredni učinek), zaradi česar imajo direktive v prvi vrsti neposredni zavezujoč učinek le za države članice, ki so dolžne v predpisanem roku direktivo ustrezno implementirati v nacionalni pravni red. V nobenem primeru pa nima direktiva neposrednih horizontalnih učinkov, kar pomeni, da ni neposredno uporabljiva v razmerjih med posamezniki. Glede na to, da direktive, za razliko od uredb, niso neposredno uporabljive (nimajo horizontalnih neposrednih učinkov), zanje načelo primarnosti prava EU (prednost prava EU v primerjavi z nacionalnim pravom) ne velja (izjema velja za vertikalna razmerja posameznika z državo, kjer lahko imajo direktive izjemoma, izjeme pa se razlagajo ozko, neposreden učinek), temveč je treba uporabiti določila nacionalne zakonodaje, s katerimi je bila direktiva implementirana v nacionalni pravni red.

To pa ne pomeni, da nacionalno sodišče določb direktive in sodne praske SE, ki podaja razlago direktive, ne sme upoštevati. V horizontalnih razmerjih (tj. v zasebnopravnih razmerjih) je treba pri razlagi nacionalnih določb, s katerimi je direktiva implementirana v nacionalni pravni red, uporabiti načelo skladne (oziroma lojalne) razlage (angl. consistent interpretation), kar pomeni, da je treba narediti vse, da se zagotovi polni učinek direktive in se dosežejo rešitve, ki so v skladu z njenim ciljem (t.i. posredni učinek direktiv kot sopomenka načela skladne razlage), pri čemer mora nacionalno sodišče v okviru metode skladne razlage (ne pa "mehanicistično" neposredno) upoštevati tudi tolmačenje direktiv, ki ga v postopku predhodnega odločanja poda SEU. Zlasti je nacionalno sodišče pri razlagi nacionalne zakonodaje (ZVPot), s katero je bila direktiva implementirana v nacionalni pravni red, dolžno slediti razlagi avtonomnih pravnih pojmov pravnega reda EU (npr. pojem potrošnika, pojem pojasnilne dolžnosti), katerih razlago v postopkih predhodnega odločanja poda SEU, pri čemer je treba te pojme razlagati enotno, in sicer ne glede na to, ali je država članica v skladu z 8. členom Direktive zagotovila višji nivo varstva potrošnikov ali ne. Pri razlagi nacionalnih določb je treba zasledovati cilj direktive, to je visok nivo varstva potrošnikov.

V skladu z načelom skladne (lojalne) razlage je nacionalno sodišče za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, kar vključuje tudi morebitno spremembo ustaljene sodne prakse. Če torej predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU, da se zagotovi polni učinek direktive. Vendar ima metoda skladne razlage (t.i. posredni učinek direktiv) tudi svoje meje. In sicer, prvič, skladna razlaga ne sme biti v nasprotju z razlagalnimi metodami nacionalnega prava, drugič, sodišče nacionalnega prava ne sme razlagati contra legem, in tretjič, mejo skladni razlagi postavljajo tudi splošna pravna načela EU (načelo pravne varnosti, načelo legitimnih pričakovanj, načelo prepovedi retroaktivnosti, načelo zakonitosti v kazenskem pravu in načelo pravnomočnosti).

Izrek

I.Pritožba se delno zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Postopek se glede odločitve pod II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2025.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo ničnost Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu št. 615-153-73 z dne 12. 10. 2007 8 ( nadaljevanju kreditna pogodba) in notarskega zapisa št. SV 512/2007 z dne 18. 10. 2007 (I. točka izreka), naložilo toženi stranki, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 118.467,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2023 dalje do plačila (II. točka izreka) ter v celoti povrne pravdne stroške (IV. točka izreka), v presežku glede zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila posameznih plačanih mesečnih obrokov pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2.Zoper citirano sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Sodbo izpodbija v ugodilnem in stroškovnem delu (I., II. in IV. točka izreka), pri tem pa uveljavljala vse pritožbene razloge v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Uveljavljala je več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in v tej zvezi podano kršitev pravice do izjave. Predvsem je opozorila, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih argumentov in predlaganih dokazov tožene stranke ter glede znanj in vedenj prve tožeče stranke, iz katerih izhaja, da slednja ni običajen potrošnik. Poleg tega je sodišču prve stopnje očitala pomanjkanje dokazne ocene v zvezi z vsemi dokazi predlaganimi s strani tožene stranke in izpostavila izobraževanja kreditnih svetovalcev, prepise zvočnih posnetkov zaslišanj svetovalcev A. A. B. B., C. C. in D. D. izjave in izpovedbe prič predlaganih s strani tožene stranke, ki so bile zaslišane v obravnavani zadevi ter sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. II K 14559/2020 z dne 4. 12. 2020. Tako ravnanje sodišča prve stopnje poleg že opisane absolutne bistvene kršitve določb postopka predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

4.Nadalje je tožena stranka navedla, da zaključek sodišča prve stopnje o tem, da naj ne bi opravila pojasnilne dolžnosti, temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču, da v obravnavani zadevi ni pomembno ali je bil konkretni potrošnik v konkretnem primeru sposoben oceniti potencialno znatne posledice sklenjene pogodbe brez upoštevanja okoliščin konkretnega primera - stopnje izobrazbe ter delovnega mesta prve tožeče stranke, ki je pri toženi stranki delovala ravno na področju potrošniškega kreditiranja. V tej zvezi je podrobno razdelala elemente pojasnilne dolžnosti ter izpostavila zadevo C-227/18, kjer je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) odločilo, da je pojasnilna dolžnost ob izpolnjevanju drugih pogojev izpolnjena tudi, če potrošnik ni izrecno obveščen, da nihanje menjalnega tečaja ni omejeno. Prav tako je sodišče prve stopnje pri presoji pojasnilne dolžnosti napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je povsem nekritično sledilo navedbam in izpovedbi prve tožeče stranke, ki je v nasprotju s pisnima izjavama prič E. E. in F. F., povzetima v obrazložitvi sodbe, pri čemer je izpustilo pomembna dejstva glede poslovne prakse svetovanja potrošnikov ter izobraževanj zaposlenih pri toženi stranki, medtem ko se sodišče prve stopnje do ostalih s strani tožene stranke predlaganih in izvedenih dokazov sploh ni opredelilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je praktično neobstoječa, zato je po stališču tožene stranke kršitev 8. člena ZPP prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5.Sodišče prve stopnje je po stališču tožene stranke tudi napačno uporabilo materialno pravo - v času sklenitve pogodbe veljavni 4. in 1. alinejo prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). V tej zvezi je napačno zaključilo, da bi naj tožena stranka kršila načelo vestnosti in poštenja, ker naj bi kršila pojasnilno dolžnost, ter da sta tožeči stranki kot potrošnika v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, tožena stranka oziroma banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar naj bi vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenimi strankami. Iz obsežnih pritožbenih navedb v tem delu predvsem izhaja, da prva tožeča stranka zaradi svoje izobrazbe in zaposlitve nikakor ni bila pomanjkljivo informirana, pa tudi sicer neopravljena pojasnilna dolžnost s strani tožene stranke avtomatično ne pomeni tudi njene slabe vere. Ravno tožeči stranki bi morali zatrjevati in dokazati domnevani informacijski razkorak med strankama, sodišče prve stopnje pa bi moralo presoditi, ali podane informacije izvirajo iz slabe vere in se hkrati odražajo v znatnem neravnotežju med pogodbenima strankama. Pri presoji slabe vere tudi ni mogoče spregledati, da je šlo za zgodovinsko unikaten primer gibanja tečaja, ki ni bil pričakovan z nobeno mero verjetnosti, prav tako je treba slabo vero presojati glede na okoliščine, ki so obstajale v trenutku sklepanja Kreditne pogodbe. V tem kontekstu je pavšalen ter v nasprotju z dejstvi zapis sodišča prve stopnje, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na neobičajno, nepredvidljivo veliko valutno tveganje. Sodišče prve stopnje je tudi povsem zanemarilo dejstvo, da je prva tožeča stranka po Kreditni pogodbi imela možnost konverzije in s tem možnost, da nevtralizira prevzeto tveganje. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do argumentov tožene stranke glede delne ničnosti Kreditne pogodbe, saj ničnost pogodbenega pogoja ne more vplivati na dogovor o vračilu kredita in ustanovitvi zavarovanj.

6.Tožena stranka je v pritožbi obširno grajala še odločitev sodišča prve stopnje o višini kondikcijskega zahtevka, saj je sodišče glede izvedenih plačilo zgolj sledilo navedbam tožečih strank in tožbi priloženemu seznamu plačil (priloga A7), ki lahko predstavlja zgolj trditveno podlago in ne dokaz, glede na vsebino pa očitno vsebuje tudi stroške po sklepu o izvršbi. Vztrajala je, da bi bili tudi v primeru ničnosti kreditne pogodbe tožeči stranki dolžni vrniti koristi od uporabe denarja. V tej zvezi se je sklicevala na nacionalno zakonodajo in sodno prakso ter poudarila, da sodba SEU C-520/21 na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v konkretni zadevi ni uporabljiva, ker Direktiva 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva) pravic oziroma razmerij, o katerih odloča sodišče v okviru kondikcijskega zahtevka (o posledicah ničnosti kreditne pogodbe) sploh ne ureja, poleg tega pa gre v obravnavani zadevi za drugačno dejansko stanje. Posledično je po mnenju pritožbe zmotna tudi stroškovna odločitev.

3.Tožeči stranki sta se v odgovoru na pritožbo zavzemali za njeno zavrnitev in priglasili stroške.

4.Pritožba je delno neutemeljena, delno pa se postopek prekine.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da pa je sodišče prve stopnje zagrešilo nekatere pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, ki pa niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeči stranki v obravnavani zadevi uveljavljata ničnost potrošniške kreditne pogodbe za kredit v tuji valuti (CHF oziroma švicarskem franku), ki sta jo dne 12. 10. 2007 z banko (toženo stranko) sklenila prva tožeča stranka kot kreditojemalka in druga tožeča stranka kot solidarni porok in plačnik (glede na to, da pojasnilna dolžnost tožene stranke glede valutnega tveganja velja le v razmerju do kreditojemalke - prve tožeče stranke, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve za obe tožeči stranki uporabljalo pojem tožeča stranka). Tožeča stranka zatrjuje, da je pogodba nična zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke glede valutnega tveganja, posledično pa uveljavlja tudi vrnitveni zahtevek v višini 118.467,49 EUR, kar predstavlja znesek, ki presega glavnico izplačanega kredita. Pritožbeno sporno je, ali je tudi v predmetni zadevi glede na položaj in znanja tožeče stranke treba izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ali je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost ter ali je pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF nepošten, prav tako je pritožbeno sporna višina kondikcijskega zahtevka ter neizvedba nekaterih dokazov.

Materialnopravna izhodišča

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti ničnostnega zahtevka pravilno uporabilo določbe 23. in 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov1 (v nadaljevanju ZVPot), ki je veljal v času sklenitve sporne potrošniške kreditne pogodbe oktobra 2007, in določbe takrat veljavnega Zakona o potrošniških kreditih2 (v nadaljevanju ZPotK). Pri tem je pravilno štelo, da je sankcija nepoštenosti pogodbenega pogoja njegova ničnost (23. člen ZVPot) in da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklepanje o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno,3 kot je razvidno iz 9. do 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je tudi pojasnilo, da je z navedenimi določbami zakonodajalec v nacionalni red prenesel Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah4

(v nadaljevanju Direktiva), da velja v pravu EU visoka raven varstva potrošnikov, da v obravnavani zadevi določbe direktive niso neposredno uporabljive, temveč se uporabijo določbe ZVPot, in da je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, zato je nacionalno sodišče vezano na razlago, ki jo je glede jasnosti pogodbenega pogoja podalo SEU, kot je moč razbrati iz 12. do 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je:

-tožeča stranka je kot potrošnica s toženo stranko kot banko sklenila kreditno pogodbo št. 615-153-73 z dne 12. 10. 2007, katere predmet je bil kredit v višini 220.000,00 CHF (takrat 130.517,26 EUR) z dobo vračanja 25 let (3000 mesečnih anuitet), pri čemer je bil kredit namenjen za poplačilo dveh obstoječih kreditov v višini 120.291,62 EUR in 4.224,00 EUR, preostanek v višini 6.001,65 EUR pa za adaptacijo nepremičnine tožeče stranke,

-višina anuitete na dan sklenitve pogodbe znašala 1.184,55 CHF ()oziroma , obrestna mera pa je takrat znašala 4,19083% na letni ravni in je bila sestavljena iz 12-mesečnega LIBOR-ja, in fiksnega pribitka v višini 1,20 odstotne točke na letni ravni, efektivna obrestna mera je na dan sklenitve kreditne pogodbe znašala 4,28 % letno,

-bila kot sestavni del kreditne pogodbe sklenjena tudi pogodba o zastavi nepremičnin z dne 18. 10. 2007, in sicer v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 512/2007 z dne 18. 10. 2007, posledično pa je bila za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na nepremičninah v solasti toženih strank vsake do 1/2,

-tožeča stranka (po poklicu mag. ekonomskih in poslovnih ved) bila pri toženi stranki zaposlena od 5. 12. 2005 do 31. 10. 2007, pri čemer je že pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe začela kot referentka banke strankam prodajati kredite (in sicer leta 2006), med drugim tudi v CHF, kakega izobraževanja s tega področja, razen uvajanja s strani sodelavcev, pa ni bila deležna. Za kredit v CHF se je odločila zaradi ugodnejših pogojev, pri čemer tožena stranka v fazi sklepanja sporne kreditne pogodbe posebnega svetovanja (informiranja) tožeče stranke glede kredita v CHF ni izvedla, s kolegi v službi se je tožeča stranka o tem zgolj neformalno pogovarjala, tudi notar je zgolj prebral notarski zapis brez podrobnih pojasnil. Tožeča stranka je vedela, da tečaj dnevno niha, vendar se ni zavedala, da se bo tekom celotnega obdobja kreditiranja spremenila glavnica kredita oziroma cela kreditna obveznost. Ko je sama kot bančna referentka svetovala bodočim kreditojemalcem, je na hitro šla čez člene vnaprej natisnjene pogodbe, posebne pozornosti valuti CHF pa ni posvečala, ker so jo na banki smatrali kot varno (18. in 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe),

-tožeča stranka bila v 17. členu Kreditne pogodbe seznanjena z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v EUR, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oziroma znižanja 12 mesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute CHF, to tveganje je prevzela, pri čemer je imela možnost banki podati vlogo za refinanciranje kredita, v kolikor ni več pripravljena prevzemati teh rizikov,

-tožeča stranka prejela 220.000,00 CHF oziroma 130.517,26 EUR, odplačala pa 248.861,05 EUR.

10.Na navedeni dejanski podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da je določba 17. člena sporne kreditne pogodbe, ki opozarja na valutno tveganje in ponuja možnost omejitve tega tveganja z refinanciranjem kredita, presplošna in nezadostna, da bi lahko tožeča stranka ocenila tudi potencialno znatne ekonomske posledice najema kredita v tuji valuti, ki lahko nastopijo v daljšem časovnem obdobju (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Štelo je, da tožena stranka tudi sicer ni opravila dovolj intenzivne pojasnilne dolžnosti, ker v fazi sklepanja pogodbe tožeče stranke ni opozorila, da prevzema neomejeno valutno tveganje, zaradi česar se tožeča stranka ni zavedala morebitnih znatnih ekonomskih posledic, ki bi jo lahko zadele zaradi velikega povišanja tečaja CHF napram domači valuti (EUR). Zaključilo je, da je tožeča stranka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni imela zadostnih informacij in je ostala v informacijsko podrejenem položaju ter ni mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditnih pogodb, vezanih na tujo valuto CHF (24. in 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Štelo je, da je neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost tožene stranke predstavljala ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po četrti alineji 24. člena ZVPot (26. točka obrazložitve) ter povzročila znatno neravnotežje med pogodbenima strankama po prvi alineiji 24. člena ZVPot (29. točka obrazložitve), možnost konverzije pa ni nudila ustrezne zaščite ped valutnim tveganjem (31. točka obrazložitve), zaradi česar je pogodbeni pogoj o valutni klavzuli ničen (23. člen ZVPot), posledično pa je nična celotne kreditne pogodbe (32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Presoja posameznih pritožbenih navedb

Glede graje o neobstoječi dokazni oceni

11.Ne drži pritožbeni očitek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje neobstoječa, zaradi česar bi bil podan pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.6 Naveden kršitev je podana, če sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva.7 Izpodbijana sodbe razloge o odločilnih dejstvih ima, le-ti pa niso protislovni. Sodišče prve stopnje ni le povzelo izpovedi prič, temveč je tudi, kot izhaja iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, za pravno odločilno štelo dejstvo, ali je bila pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja s strani banke dovolj intenzivna, in pojasnilo, da je dokazno breme za dokazovanje tega dejstva na toženi stranki, le-ta pa ga ni zmogla, pri čemer je izrecno pojasnilo, da je do tega zaključka prišlo na podlagi prepričljive izpovedbe prvo tožeče stranke (24. točka obrazložitve), pri čemer je upoštevalo tudi izpovedbo drugo tožeče stranke in zaslišanih prič (25. točka obrazložitve), pri čemer je, kot izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, neposredno zaslišalo dve priči, in sicer F. F. in G. G., obenem pa je ustrezno pojasnilo, da višji nivo strokovnega znanja tožeče stranke ni pravno relevanten, saj je pojem potrošnika objektiven (24. točka obrazložitve). Pritožbene trditve o neobstoječi dokazni oceni so torej neutemeljene.

Glede graje dokazne ocene sodišča prve stopnje

12.Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni v celoti opravilo dokazne ocene, ker ni dokazno ocenilo nekaterih dokazov, ki jih je izvedlo, in sicer se ni opredelilo glede dokazil tožene stranke o izobraževanju kreditnih svetovalcev (priloga B9), prepisov zaslišanj A. A., B. B., C. C. in D. D. (zaposlenih tožene stranke, priloge B17-B23) in do pravnomočne kazenske obsodilne sodbe zoper tožečo stranko Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah II K 14559/2020 z dne 4. 12. 2020 (priloga B25), pa ne predstavlja pritožbenega razloga po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki ga bo pritožbeno sodišče obravnavalo v nadaljevanju.8

13.Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti tudi dokazno oceno teh dokazov (predlaganih z njene strani) z ozirom na to, da je dokazno ocenilo pisane izjave kreditojemalcev, ki jih je predložila nasprotna stranka,9 zato gre za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je navedeno relativno bistveno kršitev določb postopka (iz prvega odstavka 339. člena ZPP) odpravilo samo (347. člen ZPP), in sicer na pritožbeni seji, saj se pritožbena graja nanaša zgolj na listinske dokaze, zato je pritožbeno sodišče glede teh dokazov v istem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje in je odprava navedene kršitve na pritožbeni obravnavi nepotrebna.10

14.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s pisnimi izjavami prič E. E., F. F. in G. G., in z zvočnimi prepisi zaslišanj A. A., B. B., C. C. in D. D. (zaposlenih tožene stranke), ki jih je sodišče prve stopnje zgolj povzelo v dokaznem sklepu, želela dokazovati dvoje: prvič, da so svetovalci pri toženi stranki vsako stranko, ustrezno poučili o valutnem tveganju pri najemu kredita v CHF, in drugič, da so zaposleni pri toženi stranki v okviru usposabljanj in delovnih obvez prejeli celovite informacije glede valutnega tveganja pri kreditih v CHF.

15.Glede oprave pojasnilne dolžnosti v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pisnih izjav prič F. F. in E. E. z dne 5. 3. 2024 sploh ne izhajajo nobene okoliščine sklepanja sporne kreditne pogodbe. Še več, pri njenem sklepanju F. F. sploh ni sodeloval, kot izhaja iz njegovega zaslišanja na zadnjem naroku za glavno obravnavo 9. 5. 2024, kar pomeni, da ne more izpovedati o pravno odločilnem dejstvu oprave pojasnilne dolžnosti v obravnavanem primeru. Prav nasprotno iz pisne izjave priče G. G. (z dne 19. 2. 2024), nekdanjega sodelavca tožene stranke, katero je tudi povzel, ko je kot priča izpovedoval na naroku 9. 5. 2024, izhaja, da je pri sklepanju sporne kreditne pogodbe sodeloval, da se samega svetovanja tožeči strani sploh ne spomni in da ocenjuje, da sploh ni bilo izvedeno, saj je tožeča stranka kot izkušena svetovalka sama preračunala svojo kreditno sposobnost in anuiteto, sodelavci v enoti pa so pripravili celotno dokumentacijo za odločanje na kreditnem odboru. Glede na to, da indici izgubijo moč proti neposrednim dokazom, s katerimi je sodišče razpolagalo,11 kar pomeni, da je mogoče za ugotavljanje odločilnih dejstev dati prednost neposrednim dokazom v primerjavi z indici, je pravilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi zaslišanja tožečih strank in prič G. G., ki je sodeloval pri sklepanju sporne kreditne pogodbe, zaključilo, da pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja v obravnavani zadevi ni bila ustrezno izvedena (24. in 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tega zaključka ne morejo omajati niti zvočni prepisi zaslišanj A. A., B. B., C. C. in D. D., zaposlenih pri toženi stranki (priloga B7-B19), saj le ti pri sklepanju sporne kreditne pogodbe niso sodelovali.

16.Glede pritožbenih trditev tožene stranke, da se je tožeča stranka kot bančna uslužbenka in kreditna svetovalka, ki je tudi sama tržila kredite v CHF, v okviru svojih delovnih nalog usposobila glede valutnega tveganja, zaradi česar je lahko sprejela poučeno odločitev o najemu kredita v CHF, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da bi to sicer lahko predstavljalo pravno relevantno okoliščino. Vendar iz pisnih izjav prič F. F., E. E. in G. G. z dne 5. 3. 2024 sploh ne izhaja, da se je tožeča stranka kot uslužbenka banke udeležila kateregakoli izobraževanja na temo kreditov v CHF in s tem povezanega valutnega tveganja. Prav nasprotno, tožeča stranka je dokazala, da se edinega s strani tožene stranke konkretizirano zatrjevanega seminarja na temo kreditov v CHF, in sicer seminarja 10. 9. 2005, sploh ni udeležila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazilo tožene stranke o izobraževanju kreditnih svetovalcev dne 10. 9. 2005 (priloga B9) ne dokazuje, da se je tožeča stranka navedenega izobraževanja udeležila, saj po eni strani ni bila med naslovniki vabila na omenjeno izobraževanje, po drugi strani pa je ostala neprerekana trditev tožeče stranke, da se je pri pravnem predniku tožene stranke zaposlila šele okoli tri mesece kasneje (in sicer 5. 12. 2005), kot je tudi sicer razvidno iz izpisa ZPIZ v prilogi A33 sodnega spisa. Zgolj dejstvo, da so se sodelavci na banki o valutnem tveganju pri kreditih v CHF pogovarjali, pa ne zadošča za zaključek, da bi lahko tožeča stranka sprejela poučeno (informirano) odločitev o najemu kredita v CHF in da se je tožeča stranka zavedala možnosti znatne spremembe tečaja CHF nasproti EUR ter možnosti znatnega povečanja anuitete, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

17.Res je sicer, da je bila tožeča stranka s pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah II K 14559/2020 z dne 4. 12. 2020 obsojena kaznivega dejanja ponarejanja listin v zvezi s poravnavanjem kreditnih obveznosti, vendar navedeni dokaz sam po sebi ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje, da je dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, na toženi stranki, le-ta pa ga ni zmogla (24. točka obrazložitve). Tudi dopolnitev dokaznega postopka pred sodiščem druge stopnje ni pokazala, da bi toženka pojasnilno dolžnost opravila v skladu z visokimi standardi, ki so bili uveljavljeni v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS.12

Glede delne ničnosti in posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja

18.Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave v zvezi s trditvami o delni ničnosti in o tem, da je šlo pri valutni klavzuli za posamično dogovorjen pogoj. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se zgolj do tistih, ki so za odločitev bistvenega (tj. pravno odločilnega) pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.13 To pomeni, da se sodišču ni treba opredeliti do vsake navedbe stranke, temveč le do tiste, ki lahko vpliva na odločitev v sporu. Iz ustavne pravice do izjave v postopku pa ne izhaja "pravica do pravnega pogovora" strank s sodiščem, pač pa le, da je sodišče dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub njihovi zadostni skrbnosti stranke presenetila.14

19.Upoštevajoč zgornja izhodišča pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje se res ni izrecno opredelilo do stališč tožene stranke glede delne ničnosti kreditne pogodbe, vendar te navedbe niso pravno odločilne. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je v primerih, kot je obravnavani, delna ničnost izključena.15

20.Gre torej za vprašanje, ki v času odločanja sodišča prve stopnje ni bilo bistveno za odločitev in zato izostanek posebne obrazložitve (ob sicer izredno obsežnih navedbah tožene stranke) ne pomeni kršitve pravice do izjave v smislu absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Enako velja za vprašanje, ali gre za splošni (formularni) pogodbeni pogoj ali pa za posamično dogovorjenega. Glede na to, da lahko države članice določijo višji nivo pravnega varstva potrošnikov, kot ga terja direktiva (8. člen Direktive),16 in pri tem varstvo potrošnikov, ki ga Direktiva predvideva zgolj za formularne pogodbene pogoje (ki niso bili posamično dogovorjeni), razširijo tudi na posamično dogovorjene pogodbene pogoje, in glede na to, da je v sodni praksi sprejeto stališče, da določba 24. člen ZVPot predstavlja tovrsten višji nivo pravnega varstva potrošnikov,17 je povsem pravno nepomembno, ali je bil pogodbeni pogoj, ki se nanaša na valutno klavzulo, posamično dogovorjen ali ne. Kajti določba 24. člena ZVPot velja za vse pogodbene pogoje, tako za tiste, ki niso bili posamično dogovorjeni, kakor tudi za tiste, ki so bili.18 Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati glede navedb tožeče stranke, da je šlo za posamično dogovorjen pogodbeni pogoj.19

Glede graje o izključitvi uporabe Direktive

21.Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stališč tožene stranke v zvezi z izključitvijo uporabe Direktive. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 9. do 15. točki obrazložitve pravilno pojasnilo materialnopravno podlago za svojo odločitev, pri čemer je glede razmerja med ZPotK, ZVPot in Direktivo sledilo smernicam, ki jih je Vrhovno sodišče RS podrobno razdelalo v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, pri tem pa posebej pojasnilo, da direktiva ni neposredno uporabljiva in da je pri razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, ki so z ZVPot preneseni v nacionalni pravni red (npr. pojem potrošnika), sledilo razlagam, ki jih je podalo SEU (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).20

22.Pritožbi je sicer za pritrditi, da Direktiva ni neposredno uporabljiva, vendar pa to ne pomeni (kot zmotno zaključuje pritožba), da sodišče pri odločanju določb direktive in sodne prakse SEU, ki tolmači določbe direktive, ne sme upoštevati (kot zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sta materijo potrošniških kreditnih pogodb v času sklepanja sporne kreditne pogodbe (oktobra 2007) v prvi vrsti urejala ZPotK in ZVPot. Z njima je bila v slovenski pravni red prenesena (implementirana) Direktiva, ki je od vstopa Slovenije v EU maja 2004 zavezovala tudi našo državo.

23.Res je sicer, da direktive (za razliko od uredb ali primarnega prava EU - pogodb) nimajo neposrednih horizontalnih učinkov. Kajti tretji odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) določa, da je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča (le) glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod (nacionalna procesna avtonomija). To pomeni, da so naslovniki direktiv države članice, ne pa posamezniki (za razliko od uredb, ki se uporabljajo neposredno in imajo horizontalen neposredni učinek), zaradi česar imajo direktive v prvi vrsti neposredni zavezujoč učinek le za države članice, ki so dolžne v predpisanem roku direktivo ustrezno implementirati v nacionalni pravni red.21 V nobenem primeru pa nima direktiva neposrednih horizontalnih učinkov, kar pomeni, da ni neposredno uporabljiva v razmerjih med posamezniki.22 Glede na to, da direktive, za razliko od uredb, niso neposredno uporabljive (nimajo horizontalnih neposrednih učinkov), zanje načelo primarnosti prava EU (prednost prava EU v primerjavi z nacionalnim pravom) ne velja (izjema velja za vertikalna razmerja posameznika z državo, kjer lahko imajo direktive izjemoma, izjeme pa se razlagajo ozko, neposreden učinek),23 temveč je treba uporabiti določila nacionalne zakonodaje, s katerimi je bila direktiva implementirana v nacionalni pravni red.

24.Vendar pa to ne pomeni, da nacionalno sodišče določb direktive in sodne praske SE, ki podaja razlago direktive, ne sme upoštevati. V horizontalnih razmerjih (tj. v zasebnopravnih razmerjih) je treba pri razlagi nacionalnih določb, s katerimi je direktiva implementirana v nacionalni pravni red, uporabiti načelo skladne (oziroma lojalne) razlage (angl. consistent interpretation), kar pomeni, da je treba narediti vse, da se zagotovi polni učinek direktive in se dosežejo rešitve, ki so v skladu z njenim ciljem24 (t.i. posredni učinek direktiv kot sopomenka načela skladne razlage),25 pri čemer mora nacionalno sodišče v okviru metode skladne razlage (ne pa "mehanicistično" neposredno) upoštevati tudi tolmačenje direktiv, ki ga v postopku predhodnega odločanja poda SEU.26 Zlasti je nacionalno sodišče pri razlagi nacionalne zakonodaje (ZVPot), s katero je bila direktiva implementirana v nacionalni pravni red, dolžno slediti razlagi avtonomnih pravnih pojmov pravnega reda EU (npr. pojem potrošnika, pojem pojasnilne dolžnosti), katerih razlago v postopkih predhodnega odločanja poda SEU, pri čemer je treba te pojme razlagati enotno,27 in sicer ne glede na to, ali je država članica v skladu z 8. členom Direktive zagotovila višji nivo varstva potrošnikov ali ne. Pri razlagi nacionalnih določb je treba zasledovati cilj direktive, to je visok nivo varstva potrošnikov.28

25.V skladu z načelom skladne (lojalne) razlage je nacionalno sodišče za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, kar vključuje tudi morebitno spremembo ustaljene sodne prakse.29 Če torej predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU, da se zagotovi polni učinek direktive.30 Vendar ima metoda skladne razlage (t.i. posredni učinek direktiv) tudi svoje meje. In sicer, prvič, skladna razlaga ne sme biti v nasprotju z razlagalnimi metodami nacionalnega prava,31 drugič, sodišče nacionalnega prava ne sme razlagati contra legem,32 in tretjič, mejo skladni razlagi postavljajo tudi splošna pravna načela EU (načelo pravne varnosti, načelo legitimnih pričakovanj, načelo prepovedi retroaktivnosti, načelo zakonitosti v kazenskem pravu33 in načelo pravnomočnosti34).

26.V obravnavani zadevi je sodišče svojo odločitev utemeljilo na namenski razlagi 24. člena ZVPot in pri tem sledilo stališčem novejši sodni praksi VS RS, ki je podala razlagalo navedene določbe,35 zato ni mogoče pritrdit pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje določbe Direktive neposredno uporabilo.

Glede načela denarnega nominalizma

27.Tožena stranka prav tako ne more uspeti s pritožbenimi sklicevanji na sodbo SEU v zadevi C-81/19 z dne 9. 7. 2020 (Banca Transilvania), kjer je SEU obravnavalo vprašanje izključitve pogodbenega pogoja kreditne pogodbe, izražene v CHF, vezanega na dispozitivno zakonsko določbo, ki ureja načelo monetarnega nominalizma; presodilo je, da navedeni pogodbeni pogoj ne spada na področje uporabe Direktive. Res je načelo denarnega nominalizma določeno tudi v naši zakonodaji, in sicer v 371. členu OZ,36 in omogoča, da se stranki dogovorita za izjemo od načela denarnega nominalizma na ta način, da se v skladu s 372. členom OZ sporazumeta za valorizacijo denarnih obveznosti z indeksno ali z valutno klavzulo. Vendar je Vrhovno sodišče37 že sprejelo stališče, ki se mu pritožbeno sodišče pridružuje, da je presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja po drugem odstavku 1. člena Direktive izključena le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji: a) da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo; b) da je navedena zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava; c) da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Vrhovno sodišče je nadalje štelo, da določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti, ne določata pa (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe, zato to (po sodni praksi SEU) ni ovira za nacionalno sodišče, da presodi, ali je pogodbeni pogoj nepošten.38 To pomeni, da posredna uporaba Direktive (posredni učinek direktive) ob sklicevanju na načelo monetarnega nominalizma v obravnavanem primeru ni izključena.

Glede graje o izključitvi uporabe ZVPot

28.Prav tako ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je v času sklepanja sporne kreditne pogodbe vprašanje predpogodbenega informiranja (tj. pojasnilno dolžnost) urejal zgolj ZPotK, zaradi česar je uporaba določb ZVPot izključena. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da je ZPotK je kot posebni zakon (lex specialis) v prvem odstavku 7. člena določal, da mora biti kreditna potrošniška pogodba v pisni obliki in mora v enostavnem in razumljivem besedilu določati ključne sestavine pogodbe, na podlagi katerih se potrošnik odloča za najem kredita, med drugim pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti (9. točka prvega odstavka navedenega člena). V 7.a členu ZVPotK je bilo nadalje določeno, da mora biti potrošniška hipotekarna kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in da je notar dolžan izpolniti pojasnilno dolžnost.39 V 21. členu ZVPotK je bila določena kogentnost določb navedenega zakona (prvi odstavek). Vendar je bilo v tretjem odstavku 21. člena ZPotK izrecno določeno, da se ne glede na določbe ZVPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika (načelo in favorem consumatoris). Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da se glede presoje pojasnilne dolžnosti uporabijo zgolj določbe ZVPotK.

Glede graje, da tožeča stranka ni običajna potrošnica

29.Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, da pri tožeči stranki ne gre za običajno potrošnico. Kajti o tem se je sodišče prve stopnje opredelilo v 15. in 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je ob sklicevanju na VS RS sklep 137/2018 z dne 25. 10. 2018 pravilno pojasnilo, da je pojem potrošnika objektiven, zato je pojasnilna dolžnost banke vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi potrošnik imel višji nivo strokovnega znanja.

30.Sodišče druge stopnje temu pritrjuje in še dodaja, da so merila pojasnilne dolžnosti avtonomen pravni standard evropskega potrošniškega prava (14. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je treba v okviru metode skladne (oziroma lojalne) razlage (angl. consistent interpretation) pri razlagi nacionalnih določb, s katerimi je direktiva implementirana v nacionalni pravni red, upoštevati tolmačenje direktiv, ki ga je podalo SEU.40 Le-to pa je poudarilo, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati zadostna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.41 Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.42 Navedeno velja tudi v primeru, če je potrošnik zaposlen pri banki in ima ustrezno znanje s področja kreditne pogodbe v tuji valuti CHF, ki jo sklepa,43 saj je pojem potrošnika objektiven (standard normalno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega povprečnega potrošnika), temu pojmu pa ne ustrezata niti potrošnik, ki je manj poučen od povprečnega potrošnika, niti potrošnik, ki je bolj poučen od povprečnega potrošnika.44 Skrbnost tožene stranke pri podajanju pojasnilne dolžnosti treba presojati kot profesionalno skrbnost.45

31.V obravnavani zadevi je bila tožeča stranka na valutno tveganje opozorjena zgolj v 17. členu sporne kreditne pogodbe,46 tožena stranka pa ji ni dala nobenih ustnih pojasnil glede delovanja mehanizma valutne klavzule niti ni dokazano, da bi se tožeča stranka kot takratna uslužbenka tožene stranke (banke) udeležila izobraževanj na temo najema kreditov v tuji valuti CHF. Po oceni pritožbenega sodišča so zato pravilni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da je bila pojasnilna dolžnost tožene stranke v obravnavani zadevi pomanjkljivo opravljena, ker tožena stranka ni bila dovolj intenzivno in zadostno opozorjena, da prevzema neomejeno valutno tveganje in na možnost znatnega zvišanja mesečnih anuitet vsled apreciacije tečaja CHF (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zaradi česar se normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren povprečen potrošnik ne bi mogel zavedati znatnih finančnih posledic, ki bi jih povzročila apreciacija tečaja CHF. Pritožbene navedbe o pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti so torej neutemeljene.

32.Res je sicer, kot zatrjuje pritožba, da je SEU v sklepu C-227/18 z dne 8. 11. 2018 zavzelo stališče, da je člen 4(2) in člen 5 Direktive Sveta 93/13/EGS treba razlagati tako, da kreditna pogodba, izražena v tuji valuti, ki vsebuje klavzulo, ki potrošniku nalaga tečajno tveganje, ne da bi ga izrecno opozorila, da za nihanje menjalnega tečaja ne velja nobena zgornja meja, in ki omenja znesek posojila, denominiranega v tuji valuti in zneske odplačilnih rokov v domači valuti le informativno, zadosti zahtevi po jasnem in razumljivem pogodbenem pogoju (zahteva po preglednosti), kadar: (a) po eni strani potrošnik ni le obveščen o možnostih zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je najeto posojilo, temveč lahko oceni tudi morebitne pomembne ekonomske posledice tečajnega tveganja na njegove finančne obveznosti, in (b) je po drugi strani mogoče jasno določiti skupni znesek zneska, ki je na razpolago kreditojemalcu, in višino odplačilnih rokov. V obsegu, v katerem so ti odvisni od veljavnega menjalnega tečaja oziroma na datum sprostitve sredstev in datume zapadlosti odplačil, zahteva po jasni in razumljivi sestavi zahteva, da se mehanizem za izračun teh zneskov in veljavni menjalni tečaj pojasnita na pregleden način. Vendar pritožbeno sodišče na to odgovarja, da se v obravnavani zadevi uporabi določba nacionalnega prava, in sicer 24. člen ZVPot, ki v skladu z 8. členom Direktive omogoča višji nivo varstva potrošnikov, in da je Vrhovno sodišče podalo razlago navedene določbe, ko je štelo, da pri kreditih v tuji valuti ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.47 Glede na okoliščine obravnavane zadeve pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi lahko povprečen potrošnik glede na vsebino podanih pojasnil o valutnem tveganju (17. člen sporne kreditne pogodbe) lahko ocenil morebitne pomembne ekonomske posledice tečajnega nihanja na njegove finančne obveznosti, zato sklicevanje sklep SEU C-227/18 z dne 8. 11. 2018 v obravnavani zadevi ni na mestu, saj predpostavke iz navedenega sklepa v obravnavani zadevi niso podane.

Glede možnosti konverzije

33.Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da je razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi s konverzijo materialnopravno napačno (31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar to ne pomeni, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, ki je ocenilo da pogodbena določba, ki to vprašanje ureja (17. člen sporne kreditne pogodbe), ne nudi ustrezne varovalke, ki nevtralizira valutno tveganje in ki pomeni učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja.

34.Sodišče prve stopnje je resda pravilno navedlo, da določba 326. člena OZ določa, da je prenovitev obveznosti (novacija) brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila. Ampak to ne pomeni, da v določenih okoliščinah možnost konverzije kredita v CHF v kredit v EUR (ki predstavlja novacijo) ne bi mogla biti pravno upoštevna in da ne bi mogla nuditi učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja (kot je sicer zmotno štelo prvostopenjsko sodišče). Sodišče prve stopnje je pri tem zamenjalo vzrok in posledico, saj je spregledalo, da lahko v določenih primerih pogodbeno predvidena možnost konverzije povzroči, da prvotno sklenjena pogodba ni nična, kar pomeni, da v takih primerih ne more biti nična niti novacija. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS,48 so pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo, pogodbeno dogovorjena možnost konverzije pa je dejstvo, ki lahko nevtralizira valutno tveganje in ki lahko pomeni učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja.

35.Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da iz 17. člena sporne kreditne pogodbe izhaja, da je bila tožeča stranka opozorjena na valutno tveganje (tj. na možnost spremembe višini anuitete kot posledico nihanja tečaja CHF), da je to tveganje prevzela ter da je bila v navedenem pogodbenem določilu predvidena možnost konverzije kredita v CHF v kredit v domači valuti. Iz navedenega pogodbenega določila ni razvidno, po katerem dnevnem menjalnem tečaju se konverzija opravi, kar pomeni, da je treba nejasna pogodbena določila, ki so bila vnaprej pripravljena s strani banke (tožene stranke), razlagati v korist potrošnika (tožeče stranke), kot določata peti odstavek 22. člena ZVPot in 83. člen OZ. Vendar je bila, kot izhaja iz 17. člena sporne kreditne pogodbe, sklenitev aneksa k pogodbi, s katerim bi se kredit v CHF spremenil v kredit v EUR, prepuščena odločitvi tožene stranke. To pomeni, da ni šlo za enostransko oblikovalno upravičenje tožeče stranke (opcijo), ki bi po oceni pritožbenega sodišča nudila učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi pogodbeno predvidena možnost konverzije tožeči stranki ni nudila ustrezne varovalke, ki nevtralizira valutno tveganje in ki pomeni učinkovito obrambo pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja.

O odločitvi ustrezno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega povprečnega potrošnika za najem kredita v tuji valuti

36.Napačno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da noben razumen potrošnik, ki bi bil ustrezno informiran o valutnem tveganju in bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot je Vrhovno sodišče nazorno pojasnilo v zadevi II Ips 8/2022, krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni oziroma škodljivi, prav tako pa ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo, ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Za marsikoga je devizni kredit lahko koristen, zlasti če prejema plačo ali honorar v tuji valuti ali je ob informiranem razmisleku glede obrestnih in valutnih tveganj prišel do zaključka, da morebitne koristi pretehtajo nad riziki in si lahko tudi privošči znatno povišanje mesečnega obroka. Ni cilj niti Direktive niti ZVPot, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik, na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumem posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (informirano soglasje oziroma avtonomijo).49

37.Res je sicer tudi, da valutno tveganje ni bilo zgolj v korist tožene stranke in je bilo v določenem obdobju zaradi ugodnega tečaja CHF tudi v korist tožeče stranke. Zaradi tega dejstvo, da potrošnik v celoti nosi valutno tveganje in to tveganje ni omejeno, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje.50

38.Vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje.51 Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi (15. in 24., 25., 26. , 27. in 29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), saj je dokazni postopek pokazal, da je tožena stranka pomanjkljivo opravila pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja pri najemu kredita v CHF, saj je na to tveganje tožečo stranko pisno opozorila zgolj v 17. členu sporne kreditne pogodbe, zgolj na podlagi teh opozoril pa normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren povprečen potrošnik ne bi mogel oceniti potencialno znatnih ekonomskih posledic najema kredita v tuji valuti, ki lahko nastopijo v daljšem časovnem obdobju. Glede na to, da tožena stranka tožeči stranki ni dala nobenih ustnih pojasnil glede delovanja mehanizma valutne klavzule niti ni dokazano, da bi se tožeča stranka kot takratna uslužbenka tožene stranke (banke) udeležila izobraževanj na temo najema kreditov v tuji valuti CHF, sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je bila v obravnavani zadevi pojasnilna dolžnost pomanjkljivo opravljena in je zaradi tega bilo vzpostavljeno znatno neravnotežje med strankama, kar ima za posledico ničnost sporne kreditne pogodbe na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 23. člena ZVPot (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 29. in 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

39.Glede na to, da so predpostavke za nepoštenost pogodbenega pogoja v prvem odstavku 24. člena ZVPot naštete alternativno,52 in glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana nepoštenost pogodbenega pogoja že po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, je presoja pritožbenih navedb o tem, da ni podana nepoštenost pogodbenega pogoja v smislu četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, brezpredmetna.

Glede vrnitvenega zahtevka

40.Tožena stranka s pritožbo izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero ji je le-to naložilo, da tožeči stranki vrne 118.467,49 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe), kar predstavlja znesek, ki presega glavnico kredita.

41.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 14/2025 na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena PDEU ter na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo postopek in na SEU naslovilo vprašanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Postavljeno vprašanje se glasi: "Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?"

42.Glede na to, da tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi prvostopenjsko odločitev odločitve o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku, je odločitev pritožbenega sodišča odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo SEU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).53

43.Postopek se bo nadaljeval po odločitvi SEU o predlogu za sprejem predhodne odločbe v zadevi II Ips 14/2025.

Odločitev

44.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na ugotovljeno ničnost sporne pogodbe in notarskega zapisa, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP), medtem ko bo o pritožbi zoper kondikcijski del zahtevka (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in o stroških prvostopenjskega postopka (IV. točka izreka izpodbijane sodbe) odločalo po koncu prekinitve postopka.

45.V skladu s četrtim odstavkom 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP se odločitev o stroških postopka s pritožbo pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

Vrhovno sodišče se je o indičnih dokazih glede bankine poslovne politike v času sklepanja spornih kreditnih pogodb že izreklo. V sklepu II Ips 201/2017 je presodilo, da je bila zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje drugih toženkinih kreditojemalcev kršena tožnikova pravica do izjave, ker je bila podana neenakopravna obravnava obeh strank, saj je sodišče ugodilo toženkinemu dokaznemu predlogu za izvedbo indičnega dokaza, zaslišalo je vodjo poslovalnice, ki pri sklepanju pogodbe ni bil prisoten, ni pa izvedlo indičnega dokaza, ki ga je predlagala nasprotna stranka. Za tak primer gre tudi v predmetni zadevi, saj je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo pisne izjave ostalih kreditojemalcev, ni pa dokazno ocenilo pisnih izjav oziroma prepisov zvočnih posnetkov zaslišanj uslužbencev tožene stranke iz drugih postopkov.Vrhovno sodišče je sicer svoje stališče o tovrstnih indičnih dokazih nadgradilo v sodbi II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018, kjer je zavzelo stališče, da indici izgubijo moč proti neposrednim dokazom, s katerimi je sodišče razpolagalo, zato v takih primerih indičnih dokazov ni treba izvesti, kar pomeni, da je mogoče za ugotavljanje odločilnih dejstev dati prednost neposrednim dokazom.

Smisel pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti, kar pomeni, da če so bili dokazi pred sodiščem izvedeni neposredno (npr. z neposrednim zaslišanjem strank, prič oziroma izvedencev), jih je treba v skladu z načelom neposrednosti na pritožbeni obravnavi ponoviti. Če pred sodiščem prve stopnje niso bili izvedeni neposredno (ker je sodišče prve stopnje na primer zgolj prebralo zapisnike zaslišanje iz drugih postopkov), ni nobenega razloga, da bi jih sodišče druge stopnje izvajalo neposredno, zato pritožbena obravnava v takem primeru ni potrebna, temveč je mogoče izvedbo navedenih dokazov ponoviti na pritožbeni seji (glej J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 380, VSM sodba I Cp 620/2024 z dne 14.01.2025).

VSRS sodba II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.

Sodbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023.

VSRS sklep II Ips 59/2024 z dne 7. 2. 2025, VSRS sklep II Ips 122/2016 z dne 1. 9. 2016.

VSRS sklep II Ips 122/2016 z dne 1. 9. 2016.

Glej 18. točko obrazložitve sodbe VS RS II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024. Posledično se tudi pritožbeno sodišče ne bo ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede delne ničnosti na strani 25 do 27 pritožbe.

Le-ta se glasi: "Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov."

Sodba SEU v zadevi Nova KBM d.d. C-405/21 z dne 13. 10. 2022, VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

Glej npr. sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 25. točka obrazložitve, in VSM sodba I Cp 777/2024 z dne 11. 6. 2025, 29. točka obrazložitve.

V preteklosti je bilo v sodni praksi res sporno, ali se določbe ZVPot uporabljajo zgolj za postranske pogodbene pogoje, običajno vsebovane v splošnih pogojih poslovanja, ali tudi za glavni predmet pogodbe, t.j. posamično dogovorjene pogodbene pogoje, in Vrhovno sodišče RS je sprva zavzelo stališče, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (pri kreditih v tuji valuti med glavne predmete pogodbe spada tudi valutni klavzula) dopustna le, če pogodbena določba ni dovolj jasna in razumljiva (pregledna oz. transparentna), pri čemer je pomembno, da banka izpolni pojasnilno dolžnost (VSRS sklep II Ips 201/2017 z dne 07.05.2018, VSRS sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 1. 3. 2018). To vprašanje od odločbe US RS Up-14/21-31 z dne 26. 1. 2022 in sodbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki je spremenila dotedanjo sodno prakso VS RS, ni več pravno odločilno, saj je zavzeto stališče, da se določba 24. člena ZVPot, ki omogoča presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev, nanaša na vse pogodbene pogoje, tudi tiste, ki so posamično dogovorjeni.

Glej tudi VSM sodbo I Cp 516/2024 z dne 3. 12. 2024, 12. do 15. točka obrazložitve.

Sodna praksa SEU je direktivam zgolj izjemoma priznala neposredni učinek, in sicer gre za vertikalni neposredni učinek v razmerju med posameznikom in državo, ki ni (pravočasno ali ustrezno) implementirala direktive, v primerih, če je določba direktive določna, jasna in nepogojna ter ne potrebuje nobenih izvedbenih ukrepov in državam članicam ne prepušča nobene diskrecijske pravice. V takem primeru v skladu z doktrino v zadevi Francovich država posameznikom odškodninsko odgovarja (glej V. Trstenjak, M. Brkan, Pravo EU, GV založba 2019 (tretji, nespremenjen natis izdaje iz leta 2012), Ljubljana 2019, str. 168-188. J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83).

Povzeto po: V. Trstenjak, M. Brkan, Pravo EU, GV založba 2019 (tretji, nespremenjen natis izdaje iz leta 2012), Ljubljana 2019, str. 168-188. J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83, Weingerl, Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa 10/2023, priloga, str. III, M. Avbelj: Odprta vprašanja učinkovanja direktiv v pravnih redih držav članic, Javna uprava 1-2/2024, str. 39 in naslednje, M. Avbelj, Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023; M. Bobek, The Effects of EU Law in the National Legal System, v C. Barnard, S. Peers (ur.), European Union Law, Oxford University Press, Oxford 2014.

J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83., M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023.

Sodba SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank S.A., tč. 56, sodba SEU v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004; J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83., M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023.

M. Bobek, The Effects of EU Law in the National Legal System, v C. Barnard, S. Peers (ur.), European Union Law, Oxford University Press, Oxford 2014.

VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19.04.2023, 36. točka obrazložitve.

Tako je postopalo tudi VSRS v zadevah: sklep X Dor 238/2022-6 z dne 8. 3. 2023, sklep II Ips 14/2025 z dne 21. 5. 2025, sklep II DoR 462/2024 z dne 18. 6. 2025 in sklep II DoR 120/2025 z dne 18. 6. 2025.