Jedro

Presoja, ali je v izpodbijani sodbi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno prvostopenjsko sodbo je bil obsojeni A.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ RS), za katero mu je bila izrečena kazen 1 leto zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, specialistka A.M. in predlagala, naj vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker se razlogi, navedeni v zahtevi, ne nanašajo na odločilna dejstva, temveč zgolj na indična dejstva, ki posredno dokazujejo obstoj odločilnih dejstev obravnavanega kaznivega dejanja, to je grožnje z neposrednim napadom za življenje in telo z uporabo noža. Zahteva navaja malenkostne "razlike ali razhajanja v posameznih izpovedbah" in s tem polemizira z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, konkretno, precejšnje nasprotje glede odločilnih dejstev med razlogi sodbe in podatki spisa. Kršitev vidi v precejšnjem nasprotju med razlogi prvostopenjske sodbe, ko sodišče ugotavlja, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano "na podlagi izpovedbe oškodovanke H.K.", v nadaljevanju obrazložitve sodbe pa ugotavlja, da je oškodovanka utrpela možgansko kap in da se kritičnega dogodka več ne spominja.

Na opisan način zatrjevana protispisnost je zgolj navidezna, saj sodišču prve stopnje ob upoštevanju celotne obrazložitve sodbe ni mogoče očitati, da v razlogih sodbe napačno povzema izpovedbo oškodovanke. Zaključek o obstoju kaznivega dejanja sodišče prve stopnje res sicer opira tudi na izpovedbo oškodovanke H.K., pa tudi prič A.D., Z.K. in A.T. Vendar v razlogih sodbe nikjer ne trdi, da je oškodovanka opisala potek dejanja tako, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe. Nasprotno, na podlagi njenega pričevanja ugotavlja, da se oškodovanka dogodka ne spominja, da pa je še pred boleznijo o dogodku pripovedovala drugim, ki so kasneje kot posredne priče v kazenskem postopku to potrdile. Pričevanje oškodovanke pa je upoštevalo, kolikor je opisovala druge pomembne okoliščine, ki se jih je spominjala. Zato sodišču prve stopnje zagovornica neutemeljeno očita navedeno kršitev postopka.

Kršitev postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila po navedbah zagovornice podana tudi zato, ker sodišče "določenih izpovedb prič, ki so si v nasprotju, sploh ni ocenilo," saj bi takšna ocena, kot navaja zagovornica, pokazala, da ni dovolj dokazov za obsodbo, vse to pa naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V tej zvezi zagovornica predvsem izpostavlja "protislovja" med izpovedbami obsojenčevega sina P.K., oškodovanke H.K. ter njene sestre A.D. glede okoliščin, kdo je oškodovanko vozil v J., ko je živela v M., glede obsojenčeve agresivnosti do otrok, kdo je zamenjal ključavnico na vratih oškodovanke itd. Pri tem zagovornica še navaja, da je izpovedbo oškodovankine sestre, ki je nasprotovala njeni zvezi z obsojencem, ovrgel oškodovankin sin in da je resničnost zagovora obsojenca o oškdovankinem prekomernem pitju potrjena z dejstvom, da je bil sin P. tedaj še mladoleten otrok, dodeljen v varstvo in vzgojo obsojencu.

Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedlo, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, zakaj ne verjame obsojencu, ki dejanje zanika in zakaj sprejema izpovedbe že omenjenih obremenilnih prič. Že sodišče druge stopnje je enake pritožbene ugovore zagovornice obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene in med drugim pravilno poudarilo, da s takšnimi navedbami zagovornica ne uveljavlja procesnih kršitev, na katere se sklicuje, pač pa izraža nestrinjanje z dokazno presojo in zaključki prvostopenjske sodbe.

Vendar je pritožbo tudi v tem delu obrazloženo zavrnilo kot neutemeljeno in pojasnilo, zakaj razlike v izpovedbah prič, na katere se sklicuje zagovornica, ne morejo vplivati na drugačno dokazno oceno.

Ponavljanje enakih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi zagovornica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, je neupoštevno, ker iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP. Iz podatkov spisa izhaja, da obsojenec, ki je brez preživninskih obveznosti, prejema pokojnino in da ima določeno premoženje, zato s plačilom povprečnine, ki ni visoka, ne bo ogroženo njegovo preživljanje.