Jedro

Glede obveznosti plačila kupnine pri kupni pogodbi velja (če ni drugačnega dogovora), da jo mora kupec plačati ob izročitvi blaga (2. odst. 516. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. Ig ... z dne ... v 1. in 3. tč. izreka. Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi smiselno zatrjevane zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90) so uporabljene na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Pritožbene trditve (in dokazi) o neizpolnitvi "ponudbe" tožeče stranke, s katerimi tožena stranka očita tožeči, češ da ji je povzročila škodo, so nedovoljene pritožbene novote (496. a čl. ZPP). Tožena stranka v pritožbi namreč ne navaja, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave. Že zato pritožbeno sodišče uvodoma povzetih trditev v pritožbenem postopku ne more upoštevati. Prav ima pritožnik, da bi v konkretnem primeru enako kot pisni veljal tudi ustni dogovor. A v smeri ugotavljanja resničnosti trditev o ustnem dogovoru o daljšem roku za plačilo bi moral predlagati ustrezne dokaze v postopku pred sodiščem prve stopnje (npr. zaslišanje oseb, ki so pri dogovoru sodelovale). Ker tega ni storil, sodišče prve stopnje omenjenih trditev ni moglo upoštevati. Te trditve so, kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje, ostale nedokazane. Sodišče prve stopnje je tako lahko izvedlo le dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka. Ti so v dejanskem pogledu zadostovali, saj nastanek terjatve do tožene stranke v vtoževani višini ni bil sporen. In ker tožena stranka ni navajala, da morda tožeča stranka svoje obveznosti še ni izpolnila (v pritožbi izrecno trdi, da je kupljeno blago prevzela), glede obveznosti plačila kupnine pa pri kupni pogodbi velja (če ni drugačnega dogovora), da jo mora kupec plačati ob izročitvi blaga (2. odst. 516. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je glede zapadlosti sledilo navedbam tožeče stranke. Dokazno breme o dogovoru o drugačnem roku za plačilo je bilo, kot je že bilo obrazloženo, na toženi stranki. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podane postopkovne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP/77).