Jedro

Izvršilni stroški so potrebni, če je bil sklep o izvršbi izdan prej ali pa istočasno, kot so prispela dolžnikova sredstva. Izvršilni stroški pa niso potrebni, če je bil sklep o izvršbi izdan potem, ko so dolžnikova sredstva že prispela.

Odmera stroškov (ko sodišče odloči o tem, ali so posamezne stroškovne postavke utemeljene po temelju in po višini) je konkretna, zato jo je mogoče izpodbijati samo z določnimi ugovori. Pavšalnemu ugovoru sodišče ne more slediti.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba v odločbi o podrejenem zahtevku ter v odločbi o stroških postopka po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ukinitev služnostne pravice hoje in vožnje po obstoječi poti po služeči parc. št. 145/16 k.o. S. v korist gospodujočih parcel št. 143/5, 145/1 in 145/14 k.o. S. Zavrnilo je tudi podrejen zahtevek, da se tožencem prepoveduje vožnja po tožničinem služnem zemljišču izven obstoječe trase poti v širini 2,5 m z vozili, ki so širša od 2,30 m in težja od skupne nosilnosti 3 ton ter s hitrostjo, ki presega 20 km/h. Tožnico je zavezalo, da mora tožencem povrniti 46.731,60 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da so toženci sporne služnosti sicer priposestvovali. Do njihove hoje in voženj pa je prišlo v času, ko tožnica ni bila lastnica služnega zemljišča in ko so toženci svoje hiše gradili brez upravnih dovoljenj. Tožničin oče je tedaj toleriral hojo in vožnje tožencev zaradi gradenj, bil pa je prepričan, da si bodo lastniki uredili dostop do javne poti, ki poteka zahodno od njihovih nepremičnin. Do sporov je prišlo kasneje, ko so nekateri graditelji začeli brezobzirno uporabljati tožničino zemljišče. Svojega zahtevka tožnica zato ne utemeljuje s spremenjenimi okoliščinami, marveč s tem, da breme služnosti na njenem zemljišču ni gospodarno, ker imajo lastniki gospodujočih zemljišč možnost ureditve dostopa po javni poti. Razen tega je pot možno speljati tudi mimo tožničine parcele št. 145/16. Parcele, ki so severno in zahodno od tega zemljišča, so namreč v lasti posameznih tožencev. Pot bi bilo tako mogoče utrditi izven tožničinega zemljišča, seveda na škodo in v breme prav tistih zemljišč, ki so v lasti sedanjih služnostnih upravičencev. Pritožnica predlaga dokaz z izvedencem ustrezne stroke.

Kar zadeva odločbo o podrejenem zahtevku pa zatrjuje, da je glede na prometno varnostna načela po služnem zemljišču mogoča le vožnja v obsegu, kot izhaja iz podrejenega zahtevka. Če lastniki gospodujočih zemljišč prekomerno izkoriščajo svojo pravico, so pri tem brezobzirni in tožnico ogrožajo, ima kot lastnica služnega zemljišča vsekakor pravni interes za negatorno tožbo oz. za zahtevek, za manjšo obremenitev služnega zemljiča. Pritožba zoper odločbo o primarnem zahtevku ni utemeljena, del sodbe, s katerim je odločeno o podrejenem zahtevku pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena (2. odst. 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur. l. SFRJ št. 6/80 in 36/90, v nadaljevanju ZTLR). Ukinitev služnosti je torej mogoče zahtevati le, če je prišlo do omenjene spremembe po ustanovitvi služnosti. Tega pa tožnica ne zatrjuje. Zahtevek za ukinitev služnosti utemeljuje namreč z možnostjo dostopa po javni poti, kar pa samo po sebi še ni razlog za ukinitev služnosti (služnosti so konec koncev lahko ustanovljene tudi zaradi ekonomičnejše ali celo udobnejše uporabe gospodujočega zemljšča). Kot rečeno, bi bila taka možnost razlog za ukinitev služnosti le, če bi do nje prišlo šele po ustanovitvi služnosti. Sicer pa se je sodišče prve stopnje z ogledom prepričalo, da gospodujoče nepremičnine nimajo drugega dostopa niti možnosti za ureditev takega dostopa. Tožnica sicer v pritožbi zatrjuje obstoj možnosti, da bi dostopno pot do hiš tožencev speljali po njihovih zemljiščih, ki se nahajajo severno in zahodno od njenega zemljišča. Vendar ker hkrati ne zatrjuje, da bi ta možnost nastala šele po pridobitvi služnosti, s to trditvijo ne more uspeti. Po vsem tem je brez pomena tudi dokaz z izvedencem, pri čemer pa pritožnica niti ne pove, katera dejstva želi z njim dokazati (1. odst. 352. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Za odločanje o zahtevku za varstvo lastninske pravice zaradi razširitve služnosti je pomembno zlasti dvoje: Vsebina služnosti in način njenega sedanjega izvrševanja. Ker izpodbijana sodba o teh odločilnih vprašanjih nima razlogov, je v delu, s katerim je odločeno o podrejenem zahtevku, ni mogoče preizkusiti. Ker je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ta del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP). Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjem odstavku, zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo nerazveljavljen del sodbe prve stopnje (368. člen ZPP). Ker je odločba o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje ugotovi vsebino služnosti in način njenega sedanjega izvrševanja. Kar zadeva prvo, bo odločilno zlasti, v kakšnem obsegu so toženci izvrševali služnost nad trajanjem priposestvovalne dobe. Način izvrševanja posesti služnosti med priposestvovalno dobo (kamor vsekakor spada tudi namen konkretne služnosti) namreč determinira tudi vsebino s priposestvovanjem pridobljene služnosti. In če se ta stvarna pravica nato ne izvršuje v skladu z njeno vsebino (t.j. na način, ki po fizičnem obsegu ali po namenu presega priposestvovano služnost) ter v nasprotju z načelom restrikcije služnosti (po 1. odst. 50. člena ZTLR se služnosti izvršujejo na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, po še vedno veljavnem pravnem pravilu 484. paragrafa Občnega državljanskega zakonika pa se služnosti ne smejo razširjati, ampak se morajo utesnjevati), je podano neutemeljeno vznemirjanje lastnika služne stvari in s tem podlaga za negatorno lastninsko tožbo (42. člen ZTLR). To pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje tudi ugotoviti, na kakšen način toženci izvršujejo služnosti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 166. člena ZPP.