Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, da se obsojeni na dopis oziroma poziv sodišča z dne 19. 2. 2018 v zvezi z navedbami izvajalske organizacije sploh ni odzval, da se v zvezi z nadaljevanjem izvrševanja sodbe tudi ni zglasil pri Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD), čeprav ga je sodišče v citiranem dopisu opozorilo na posledice opustitve takega ravnanja, posledično sprejelo pravilno odločitev, da se obsojencu izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Utemeljeno in pravilno je poudarilo, da vzrok neizpolnitve nalog ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale opravljanje tega dela, temveč je vzrok neizpolnitve v njegovem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Kljub dani možnosti s strani sodišča, da se s CSD dogovori glede možnosti nadaljnjega opravljanja dela v splošno korist pri drugi izvajalski organizaciji, obsojenec te ni izkoristil, za kar tudi ni navedel nobenega razloga, kot še utemeljeno poudarja sodišče prve stopnje. Neodzivnost in ignorantski odnos obsojenega do privilegija, ki mu ga je z izrečeno sodbo omogočilo sodišče prve stopnje, da se torej izrečena kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, zato po oceni pritožbenega sodišča ne omogočata in ne dopuščata nobenega podaljševanja izvršitve kazni na ta način.

Izrek

I. Pritožba obsojenega D.R. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kazen štiri mesece zapora, izrečena obsojenemu D.R. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 26177/2017 z dne 17. 10. 2017, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v obsegu 197 ur, kar predstavlja tri mesece in devet dni zapora.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojeni, brez navedbe pritožbenih razlogov, le z zatrjevanjem, da bo določeno število ur dela v splošno korist opravil, zato prosi, da se njegova pritožba upošteva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojeni v laični pritožbi razlogom izpodbijanega sklepa ne nasprotuje, temveč navaja le, da celotnega obsega določenih ur dela ni opravil, ker se z lastnikom izvajalske organizacije ni ujel najbolje, da mu je zato ostalo še približno 200 ur, ki jih bo oddelal najverjetneje v B. v Mariboru. Vendar obsojencu ni mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, da se obsojeni na dopis oziroma poziv sodišča z dne 19. 2. 2018 v zvezi z navedbami izvajalske organizacije sploh ni odzval, da se v zvezi z nadaljevanjem izvrševanja sodbe tudi ni zglasil pri Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD), čeprav ga je sodišče v citiranem dopisu opozorilo na posledice opustitve takega ravnanja, posledično sprejelo pravilno odločitev, da se obsojencu izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Utemeljeno in pravilno je poudarilo, da vzrok neizpolnitve nalog ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale opravljanje tega dela, temveč je vzrok neizpolnitve v njegovem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Kljub dani možnosti s strani sodišča, da se s CSD dogovori glede možnosti nadaljnjega opravljanja dela v splošno korist pri drugi izvajalski organizaciji, obsojenec te ni izkoristil, za kar tudi ni navedel nobenega razloga, kot še utemeljeno poudarja sodišče prve stopnje.

5. Obsojeni torej potem, ko mu je bila dana ta možnost, ni več pokazal prav nobene volje za opravljanje dela v splošno korist. Takšno ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja obsojenega, pa je povsem nespoštljivo tako do sodišča, kot družbeno sprejetih in veljavnih norm in kaže na obsojenčev nesprejemljiv in nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Neodzivnost in ignorantski odnos obsojenega do privilegija, ki mu ga je z izrečeno sodbo omogočilo sodišče prve stopnje, da se torej izrečena kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, zato po oceni pritožbenega sodišča ne omogočata in ne dopuščata nobenega podaljševanja izvršitve kazni na ta način. Zgolj obsojenčevo zatrjevanje v pritožbi, da bo preostanek določenih ur dela v splošno korist sedaj pa najverjetneje opravil, ko je hkrati očitno, da sam v tej smeri po pozivu sodišča ni storil prav ničesar, namreč na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin ni nobena garancija, da bi obsojenec svoje obveznosti tudi dejansko izpolnil. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da je njegova pritožba povsem brez vsebine, tudi glede razlogov, ki bi mu morda onemogočali opravljanje dela v splošno korist. 6. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

7. Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in tarifni številki 74013 Taksne tarife.