Jedro

Vložitev zasebne tožbe za kaznivo dejanje, ki se preganja na oškodovančev predlog, je po vsebini predlog za pregon, ki pa ne pretrga zastaranja kazenskega pregona.

Ravnanje sodišča, ki je zasebno tožbo kot ovadbo posredovalo državnemu tožilcu, ne pretrga zastaranja kazenskega pregona. Gre za pošiljanje vloge pristojnemu organu, da odloči, ali bo zoper obdolženca zahteval uvedbo kazenskega postopka, ne pa za tako procesno dejanje, ki je naperjeno na pregon storilca.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojene Z.B. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti tudi glede obsojenega F.B. spremeni tako, da se zoper obsojena Z.B. in F.B. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e o b t o ž b a , da sta z grdim ravnanjem prizadela telesno in duševno celovitost R.Š., s tem, da sta dne 17.08.1995 v poslovnih prostorih podjetja D. d.o.o. v C. grdo ravnala z R.Š. na ta način, da je najprej Z.B. z roko opraskala Š. po obrazu, nato pa je F.B. z roko udaril Š. po obrazu, in tako prizadejala telesno in duševno celovitost R.Š., ki je bil fizično in psihično prizadet; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. v zvezi s 25. členom KZ.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice obsojene Z.B. proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z odločbo z dne 11.11.1998 pod točko I/ sodbe obsojena F. in Z.B. spoznalo za kriva, prvega pod točko I/1, drugo pa pod točko I/2 kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in oba pod točko I/3 kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu v zvezi s 25. členom KZ. Obsojencema je po 50. členu KZ izreklo pogojni obsodbi, tako da je obsojenemu F.B. za kaznivo dejanje pod točko I/1, obsojeni Z.B. pa za kaznivo dejanje pod točko I/2, po 1. odstavku 169. člena KZ določilo vsakemu kazen en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/3 pa po 1. odstavku 146. člena KZ po en mesec zapora ter jima nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotni kazni, vsakemu en mesec in petnajst dni zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencema naložilo v plačilo tudi stroške, nastale v zvezi z obsodilnim delom sodbe. Pod točko II sodbe je na podlagi 1. točke 1. odstavka 352. člena ZKP obtožbo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ zoper oba obsojenca zavrglo ter po 3. odstavku 96. člena ZKP v tem delu stroške kazenskega postopka naložilo v plačilo zasebnemu tožilcu.

Višje sodišče v Celju je z odločbo z dne 18.05.1999 pod točko a) pritožbo odvetnice M.N. v delu, v katerem jo je vložila v korist obsojenega F.B., zavrglo kot nedovoljeno. Pod točko b) pa je pritožbi zagovornice obsojene Z.B. deloma ugodilo in glede obsojenega F.B. po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zoper obsojena Z.B. in F.B. zavrnilo obtožbi po zasebnih tožbah R.Š. zaradi kaznivih dejanj razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi v odločbah o kazenskih sankcijah, tako da je obema obsojencema "odpravilo" izreka o določenih enotnih kazni in vsakemu od njiju za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Prav tako je prvostopenjsko sodbo spremenilo odločbi o stroških kazenskega postopka, tako da je odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev, potrebni izdatki in nagrada zagovornice obsojene Z.B., ter izdatki zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca, kolikor se nanašajo na kaznivi dejanji razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, bremenijo proračun. Sicer pa je pritožbo zagovornice obsojene Z.B. zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je zagovornica obsojene Z.B. zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče v pravnomočni sodbi kršilo kazenski zakon v škodo obsojenke glede vprašanja, ali je zoper njo kazenski pregon za kaznivo dejanje po 1. odstavku 146. člena ZKP zastaran. S tem, ko je sodišče pravnomočno zavrglo zasebno tožbo zoper obsojenko zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, je nastal procesni položaj, enak tistemu, ko oškodovanec umakne predlog za pregon. Zato bi po vložničinem mnenju moralo sodišče obtožni predlog državnega tožilca glede kaznivega dejanja grdega ravnanja zavreči. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da kazenski postopek zoper oba obsojenca ustavi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva nima prav, ko trdi, da je kazenski pregon za dejanja, za katera je veljal dveletni zastaralni rok, storjena pa so bila dne 17.08.1995, v postopku do vložitve obtožnega predloga okrožnega državnega tožilca dne 20.01.1998 že relativno zastaral. Poudarja, da je po vložitvi zasebne tožbe okrajni sodnik na naroku dne 11.09.1996 ugotovil, da bi smel obsojenca za kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe preganjati državni tožilec in je temu dne 06.10.1996 poslal zadevo na vpogled, ta pa je v zvezi z istimi dogodki, vendar za kaznivo dejanje grdega ravnanja, proti obsojencema dne 20.01.1998 vložil obtožni predlog. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca do zastaranja ni prišlo, saj so bila ta procesna dejanja opravljena znotraj dveh let, kar je pri presoji zatrjevane kršitve kazenskega zakona odločilnega pomena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, glede na določbo 2. odstavka 424. člena ZKP pa je bilo iz enakih razlogov treba odločiti tudi v korist obsojenega F.B. Za kaznivo dejanje grdega ravnanja je predpisana denarna kazen ali zapor šest mesecev. Glede na določbo 5. točke 1. odstavka 111. člena KZ, veljavno v času odločanja v rednem postopku, kazenski pregon ni bil več dovoljen, če je preteklo dve leti od storitve kaznivega dejanja, za katero se je smel po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Zastaranje kazenskega pregona po 1. odstavku 112. člena KZ začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, po 3. odstavku iste zakonske določbe pa ga pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Med taka procesna dejanja štejemo le tista dejanja sodišča in drugih organov, ki sodelujejo v postopku in so po določbah ZKP ter po drugih predpisih upravičeni, da še pred začetkom postopka ali med njim uporabljajo ustrezne ukrepe kot procesna dejanja zoper določeno osebo kot domnevnega storilca kaznivega dejanja, ki so nujna za začetek in nadaljevanje pregona do izreka obsodilne sodbe kot njegovega cilja.

Zasebni tožilec R.Š. je zoper obsojena Z.B. in F.B. dne 23.08.1995 vložil zasebni tožbi zaradi kaznivih dejanj razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Okrajni sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena v odločanje, je dne 04.04.1996 z odredbo določil glavno obravnavo na dan 17.04.1996, nato pa do dne 11.09.1996 večkrat razpisal glavno obravnavo ter odredil, da se pribavijo izpiski iz kazenske evidence in preverijo podatki o kaznovanosti obeh obsojencev pri sodniku za prekrške. Glede na to, da se kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ preganja na oškodovančev predlog, zasebne tožbe v tem delu ni zavrgel na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 352. člena ZKP, ker ni bilo zahteve upravičenega tožilca, temveč jo je na podlagi 3. odstavka 147. člena ZKP, očitno tudi v zvezi z določbo 3. odstavka 53. člena ZKP, dne 6.10.1996 kot ovadbo poslal državnemu tožilcu. Okrožni državni tožilec je obtožni predlog vložil dne 20.01.1998. Od storitve kaznivega dejanja do vložitve obtožnega predloga je torej preteklo več kot dve leti, ki jih je zakon takrat predpisoval za relativno zastaranje kazenskega pregona.

Vložitev zasebne tožbe za kaznivo dejanje, ki se preganja na oškodovančev predlog, je po vsebini predlog za pregon, ki pa ne pretrga zastaranja kazenskega pregona. V konkretni zadevi je ob preizkusu, opravljenem na podlagi 435. člena ZKP, sodnik očitno prezrl, da gre v delu, v katerem sta bili zasebni tožbi vloženi za kaznivi dejanji po 1. odstavku 133. člena KZ, za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog in je zato sodišče določilo več glavnih obravnav ter pribavilo izpiske iz kazenske evidence za oba obsojenca in preverilo, ali sta bila že kaznovana pri sodniku za prekrške. Ker ni bilo predloga upravičenega tožilca za to kaznivo dejanje, ta procesna dejanja, ki bi sicer pretrgala zastaranje kazenskega pregona, takega učinka niso imela. Prav tako ni pretrgalo zastaranja kazenskega pregona ravnanje sodišča, ki je zasebno tožbo kot ovadbo posredovalo državnemu tožilcu, saj gre za pošiljanje vloge pristojnemu organu, da odloči, ali bo zoper obdolženca zahteval uvedbo kazenskega postopka, ne pa za tako procesno dejanje, ki je naperjeno na pregon storilca. Zato je okrožni državni tožilec, ki je obtožni predlog vložil šele dne 20.01.1998, torej več kot dve leti po storitvi dejanja, medtem pa do pretrganja kazenskega pregona ni prišlo, to storil že po preteku relativnega zastaralnega roka.

Ugovor, da zaradi morebitne neaktivnosti državnega tožilca oškodovanec v takem primeru ne more preprečiti morebitnega zastaranja in da po tej plati nima pravnega varstva, tudi ne more vzdržati. Če namreč oškodovanec poda kazensko ovadbo, pa državni tožilec v enem mesecu po prejemu ovadbe ne vloži obtožnega predloga in tudi ne obvesti oškodovanca, da je zavrgel ovadbo oziroma odložil kazenski pregon, ima oškodovanec po 433. členu ZKP pravico, da kot tožilec začne pregon s tem, da poda sodišču obtožni predlog. Tako pa oškodovani R.Š. ni ravnal. Zato je treba pritrditi zagovornici obsojene Z.B., da je zoper to obsojenko kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 146. člena v zvezi s 1. odstavkom 25. člena KZ relativno zastaral in je zato sodišče, ki je s pravnomočno sodbo obsojenko spoznalo za krivo tega kaznivega dejanja, prekršilo kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP. Zato je zahtevi obsojenkine zagovornice ugodilo in pravnomočno sodbo v napadenem delu po 1. odstavku 426. člena spremenilo tako, da je obtožbo zoper obsojeno Z.B. zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ po 4. točki 358. člena ZKP zavrnilo.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče spoznalo, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obsojene Z.B., podani tudi glede obsojenega F.B., za katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je v skladu z 2. odstavkom 424. člena ZKP ravnalo po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena in tudi zoper tega obtoženca na enaki podlagi zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje grdega ravnanja, ki naj bi ga storil v sostorilstvu z obsojeno Z.B. Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, je izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tudi odločbi o stroških kazenskega postopka, tako da stroški iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice obsojene Z.B., nastali v zvezi s kaznivim dejanjem po 1. odstavku 146. člena v zvezi s 25. členom KZ, bremenijo proračun.