Jedro

V Republiki Sloveniji zakonodaja opredeljuje plačo v bruto znesku. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo ZPIZ-2, ZPSV in ZDoh-2. Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila (352. člen ZDavP-2). To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), sodba pravilno vsebuje po višini določene bruto zneske.

Sodišče prve stopnje je nepravilno prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 (obračunanega od bruto zneska 783,66 EUR) že od 2. 7. 2012 dalje. Po določbi drugega odstavka 131. člena ZDR-1 tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od navedenega zneska šele od 2. 7. 2013 dalje do plačila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2013, ki v bruto znesku znaša 783,66 EUR, od 2. 7. 2013, v preostanku pa se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe in sklepa.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 obračunati 373,06 EUR, od tega zneska odvesti davke ter mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila (II. točka izreka). Naložilo ji je še, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 obračunati 783,66 EUR, od tega odvesti davke ter mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila (III. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (plačilo razlike v višini davkov od prisojenega regresa za letni dopust za 2012 in 2013 tožniku neposredno, plačilo davkov na prisojene zneske, plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od razlike v višini davkov od prisojenih zneskov regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013 in plačilo regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 54,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila ter plačilo davkov na ta znesek - IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 436,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sklep in sodbo (njen ugodilni del) zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga njuno spremembo tako, da se sprememba tožbe ne dovoli, tožbeni zahtevek tožnika pa v celoti zavrne, temu ustrezno pa spremeni stroškovni izrek ter se tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. Sklep o dopustitvi spremembe tožbe izpodbija kot nezakonit zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke glede nesklepčnosti zahtevka. Navaja, da je tožnik s tožbo zahteval izplačilo preostanka regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 373,06 EUR ter regres za letni dopust za leto 2013 v višini 783,66 EUR s pripadajočimi obrestmi, ta pa ni sklepčen, saj govori o minimalni plači in o regresu za letni dopust, nato pa navaja zneske, ki bi jih še moral prejeti, pri čemer ni navedeno, ali gre za neto ali bruto zneske ter ali gre za plačilo razlike v plači ali regresa. Navaja, da se do takega ugovora sodišče prve stopnje ni določno opredelilo, tožnik pa je s pripravljalno vlogo dopolnil tožbeni zahtevek, ki je bil pred tem povsem nesklepčen. Zatrjuje, da je sodišče z izrekom sodbe tožbeni zahtevek prekoračilo in s tem kršilo prvi odstavek 2. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Pove, da je tožnik s spremenjenim zahtevkom zahteval, naj tožena stranka pristojnim organom poravna vse pripadajoče prispevke in dajatve, ki izhajajo iz delovnega razmerja tožeče stranke za leto 2012, 2013 in 2014, takšen zahtevek pa je nedoločen, nedoločljiv, neizvršljiv in nesklepčen. Navaja, da tožnik ni konkretizirano pojasnil, na kaj se ti prispevki in dajatve nanašajo, tako da bi ga bilo že zaradi tega treba zavrniti. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo najmanj zavrniti spremenjeni tožbeni zahtevek pod točko I, prav tako pa tudi izplačilo celih bruto zneskov premalo plačanega oziroma neplačanega regresa. Trdi, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ker nesklepčnega tožbenega zahtevka ni v celoti zavrnilo oziroma ga zavrnilo najmanj za znesek, ki presega pripadajoči neto znesek premalo plačanega oziroma neplačanega regresa. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka tožnika, ki je zahteval izplačilo omenjenih zneskov, sodišče pa je odločilo, da mu jih je tožena stranka dolžna obračunati ter od njih odvesti davke in tožniku izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dalje navaja, da sodišče prve stopnje ni argumentirano pojasnilo, zakaj je na izrecen ugovor tožene stranke dopustilo takšno spremembo tožbe. Meni, da pavšalno sklicevanje na prvi odstavek 185. člena ZPP skladno z ustaljeno sodno prakso ne zadošča, pač pa bi moralo sodišče navesti konkretne in argumentirane razloge za takšno odločitev, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo v delu III. točke izreka, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, saj je tožniku glede letnega dopusta za leto 2013 prisodilo zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 2. 7. 2012 do plačila. Zatrjuje, da je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek in zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločilna dejstva in nasprotuje dokazni oceni kot nepopolni in nekritični, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo v zvezi z obveznostjo plačila regresa za letni dopust. S sklicevanjem na to, da je tožnik v kritičnem obdobju razpolagal s kartico tožene stranke, ponavlja, da si je tožnik regres za letni dopust samovoljno izplačal, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Navaja, da glede teh odločilnih dejstev izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba in sklep nimata, saj so odločilna dejstva ustrezno pojasnjena in ju je bilo mogoče preizkusiti. Ta kršitev ni podana glede obrazložitve v zvezi z dopustitvijo spremembe tožbe (zadošča, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je to smotrno) niti glede ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka svoje obveznosti do tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013 ni izpolnila. Če pa pritožnik to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, pa gre za pritožbena razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava in ne za zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka.

6. V zvezi s pritožbo zoper sklep o dopustitvi spremembe tožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi postavil tožbeni zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leta 2012-2014, iz nje pa povsem jasno izhaja, da zahteva vtoževane zneske iz naslova regresa za letni dopust za navedena leta in ne iz naslova minimalne plače. Zgolj v pojasnilo toženi stranki pritožbeno sodišče dodaja, da je v prvem odstavku 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) določeno, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Glede na to je sklicevanje tožnika na višino minimalne plače povsem ustrezno in logično. Res je sicer, da je tožnik v tožbi zahteval plačilo pripadajočega zneska regresa za letni dopust za leta 2012-2014 v neto znesku na njegov račun, ter da je naknadno razširil svoj tožbeni zahtevek še na plačilo pripadajočih prispevkov in davkov iz sklenjenega delovnega razmerja tožnika za leta 2012-2014 (pripravljalna vloga z dne 24. 2. 2016). Glede na to, da je na prvem naroku za glavno obravnavo 19. 12. 2016 pooblaščenec tožnika na poziv sodnice navedel, da se 1. točka tožbenega zahtevka nanaša na "davke, ki se plačajo v regresu za letni dopust", se tožbeni zahtevek tožnika, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo, nanaša na v neto znesku zahtevani razliki v regresu za letni dopust za leti 2012 in 2014 ter na celotni znesek regresa za letni dopust za leto 2013 in na obveznost tožene stranke, da na te zneske obračuna pripadajoče davke. Sodišče prve stopnje je tako tožniku prisodilo manj, kot je zahteval, nižja neto zneska od zahtevanih, plačilo davka v višini razlike med zahtevanima in prisojenima neto zneskoma ter zakonske zamudne obresti od prisojenih neto zneskov. Tožnik je za leti 2012 in 2013 zahteval izplačilo neto zneskov 373,06 EUR in 783,66 EUR in plačilo davkov na ta zneska. Sodišče prve stopnje mu je pravilno prisodilo navedeno kot bruto zneska, to pomeni, da mora tožena stranka obračunati regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013 v višini 373,06 EUR oziroma 783,66 EUR, del teh zneskov v višini davka plačati na ustrezni račun za plačilo davka, preostanek pa plačati tožniku kot neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, ker naj bi odločilo mimo zahtevka oziroma naj bi tožniku prisodilo več, kot je zahteval, je neutemeljena. Ob tem je treba opozoriti na to, da v Republiki Sloveniji zakonodaja opredeljuje plačo v bruto znesku. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl. - ZPIZ-2), Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 56/96 in nasl. - ZPSV) in Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl. - ZDoh-2). Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila (352. člen Zakona o davčnem postopku, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. - ZDavP-2). To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), sodba pravilno vsebuje po višini določene bruto zneske.

7. Glede na navedeno se izkaže za neutemeljeno tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno dopustilo spremembo tožbe. Glede na način obračunavanja plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja v Republiki Sloveniji (bruto plača) je odločitev sodišča prve stopnje, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP), saj gre za zahtevka, ki sta med seboj neločljivo povezana in temeljita na istem relevantnem dejanskem stanju. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je glede na zakonsko obveznost plačevanja davkov (in prispevkov) od prejemkov iz delovnega razmerja mogoče šteti celo, da do spremembe tožbe ni prišlo, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava delodajalec zakonsko obvezan plačevati davke (in prispevke) od prisojenih zneskov prejemkov iz delovnega razmerja. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo zahtevka za neto plačilo zneska, saj je to storilo v IV. točki izreka.

8. Pritožnica izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali zaslišani izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samo zase in v povezavi z drugimi dokazi, svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika, izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke pa ni verjelo. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Ob tem dodaja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tudi če bi držala trditev tožene stranke, da je tožnik neupravičeno razpolagal z bančno kartico tožene stranke, to ne bi vplivalo na ugotovitev, da mu regres za letni dopust v prisojenem znesku ni bil izplačan. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno.

9. Pravilno pa pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 (obračunanega od bruto zneska 783,66 EUR) že od 2. 7. 2012 dalje. Po določbi drugega odstavka 131. člena ZDR-1 tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od navedenega zneska šele od 2. 7. 2013 dalje do plačila. Glede na to je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu II. točke izreka spremenilo kot izhaja iz izreka (5. in 6. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Tožena stranka je uspela le v delu, ki se nanaša na datum začetek teka zakonskih zamudnih obresti od enega izmed prisojenih zneskov regresov za letni dopust, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da skladno z določbo 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.