Jedro

Iz Poročevalca DZ izhaja, da se podpoglavje 4.8 Tarife ZOdvT uporablja za vse vrste zadev v postopkih s pravnimi sredstvi po ZVPSBNO. Tarifa v tem delu torej ne določa nagrade za postopek v primeru, ko stranka vloži tožbo na povrnitev škode, nastale zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak se nanaša na postopek pred Državnim pravobranilstvom.

Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni ne zatrjeval ne izkazal zavezanosti za plačilo DDV, upoštevajoč, da tudi sama pooblaščenka v stroškovniku pri tožbi DDV-ja ni priglasila, je pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 5. 2015 v zvezi s popravnim sklepom z dne 1. 7. 2015. II. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 7. 2015. III. Pritožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu z dne 15. 5. 2015 (v zvezi s popravnim sklepom) odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 4.000,00 EUR pravdni postopek v tem obsegu ustavi (I. točka izreka). Dopustilo je razširitev tožbe, podane na naroku za glavno obravnavo z dne 17. 3. 2015 (II. točka izreka). Prvi toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 75,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2012 dalje, vse v roku 8 dni (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 15,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 90,04 EUR od 3. 3. 2010 do 20. 2. 2012 in od zneska 15,00 EUR od 21. 2. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je druga tožena stranka solidarno s prvo toženo stranko dolžna plačati tožeči stranki znesek 90,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2012 dalje (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Republika Slovenija in Mestna občina ... sta dolžni tožniku nerazdelno plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje do plačila“ (VI. točka izreka). O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (VII. točka izreka).

2. V stroškovnem sklepu z dne 21. 7. 2015 je sklenilo, da znašajo pravdni stroški tožnika 509,00 EUR, pravdni stroški prve toženke znašajo 567,50 EUR, pravdni stroški druge toženke pa 371,73 EUR (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan prvi toženki v roku 15 dni od vročitve sklepa povrniti stroške pravdnega postopka v višini 551,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan drugi toženki v 15 dneh od vročitve sklepa povrniti stroške pravdnega postopka v višini 371,73 EUR (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo (v zavrnilnem delu) in sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 5. 2015 se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je tožnik na naroku 17. 3. 2015 umaknil tožbo za znesek 4.000,00 EUR in hkrati podal razširitev tožbe za isti znesek. Šlo je za situacijo po tretjem odstavku 184. člena ZPP. Sodišče je odločalo brez ustreznega predloga strank. Odločitev sodišča o umiku tožbe je v nasprotju z listinami, dokazi in zapisniki v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 338. člena ZPP. Zakonski rok 8 dni za odgovor na tožbo po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) v povezavi s prvim odstavkom 452. člena ZPP je bil prekoračen, zato bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Tožnik pojasnjuje, da je odvetnici preklical pooblastilo 18. 3. 2014, odvetnica pa je sodišče o preklicu obvestila 8. 4. 2014 in pojasnila, da ji je tožnik preklical pooblastilo (dokaz v spisu). Po 99. členu ZPP obstaja razlika med preklicem in odpovedjo pooblastila. Sodišče tožnika ni opozorilo na pomanjkljivosti predmetne tožbe, čeprav je bil brez pooblaščenca dejansko od 18. 3. 2014. Sodišče ni sledilo 12. členu ZPP. S tem, ko sodišče v skladu z domnevo določeno v 227. členu ZPP ni upoštevalo kot dokazanih vseh dejstev, ki jih je tožnik dokazoval z vpogledom v spis, je kršilo določbo 227. člena ZPP. Sodba je nezakonita. Podana je kršitev pravil postopka glede neizvedbe dokazov A 29 – A 44. Tožnik v celoti izpolnjuje predpostavko po prvem odstavku 15. člena ZVPSBNO. Ker nadzorstvena pritožba ni bila zavrnjena, tudi ni bilo potrebe za vložitev rokovnega predloga. Glede na to, da je tožnik že razložil, katere domneve se štejejo za dokazane, bi sodišče moralo zapisati, da je bila sodba odposlana tožniku s strani Mestnega redarstva 16. 3. 2009. Za predmetni postopek je eno izmed odločilnih dejstev, ki bi jih sodišče moralo ugotoviti, dejstvo, kdaj je sodba ZSV 4903/2008 postala pravnomočna. Glede pravnomočnosti sodišče ugotavlja dva različna datuma. ZVPSBNO ne ločuje postopka z izrednim pravnim sredstvom od postopka z rednim pravnim sredstvom. Zakon ne predvideva učinkovitega pravnega sredstva za pospešitev zadeve v primeru, da sodišče nadaljuje postopke po absolutnem zastaranju, če je že bila spisana sodba (vendar ne odpravljena znotraj absolutnega zastaranja). Ker predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani izrecno navaja, da se odloča o istem prekršku in istem storilcu, bi moralo celo veljati, da se o zadevi odloča ponovno, za kar je rok za rešitev zadev skladno s 50. členom Sodnega reda skrajšan za polovico. To pomeni, da bi morala biti zadeva ZSV 1220/2011 rešena v 3-h mesecih, in ne v 6-h, bila pa je rešena v nekaj manj kot osmih. Sodba je pristranska. Ker nadzorstvena pritožba ni bila zavrnjena, tudi ni bilo potrebe za vložitev rokovnega predloga. ZVPSBNO ne določa, da mora biti nadzorstvena pritožba vložena na vsaki stopnji sojenja, ampak je dovolj, da je le enkrat. Tožnik izpolnjuje vse pogoje po ZVPSBNO za vložitev predmetne tožbe. Tožnik višjemu sodišču predlaga, da ustavi postopek in vloži predlog ustavnemu sodišču za ustavno presojo v delu ZVPSBNO, ki ne ureja pravic oseb, čigar postopki so se začeli pri prekrškovnih organih, katerim je država ali zakon podelil pravico izvajanja javnih pooblastil, in končali na sodiščih, saj po trenutni ureditvi ZVPSBNO posameznik ne more vložiti niti nadzorstvene pritožbe pri prekrškovnem organu (o njej odloča predsednik sodišča), ko gre za nerazumno dolg postopek, niti tožbe zaradi molka organa (skladno s sodno prakso, saj ima prekrškovni postopek sodno varstvo). Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I UP 513/2008. Za ugotovitev protipravnega ravnanja toženih strank ni pomembna pravnomočnost odločbe o prekršku, kot napačno ugotavlja sodišče, ampak kdaj je nastopilo absolutno zastaranje v povezavi s pravnomočnostjo sodbe. Pravnomočnost je nastopila po absolutnem zastaranju. Tožnik ne more in ni dolžan trpeti posledic nezakonite sodne prakse Vrhovnega sodišča do leta 2010. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča Up-3871/07; U-I-80/09-26; U-I-762/03. Ni res, da ni bilo zakonske norme glede pravnomočnosti in zastaranja pred 13. 3. 2011. Ravnanje tožilca dr. F. je bilo protipravno in pristransko do tožnika, prenehalo je šele z vložitvijo nadzorstvene pritožbe nad njegovim delom. V zvezi z navedbo sodišča, da tožnik trdi, da je dal pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper ZSV 4902/2008, vendar ni predložil dokazil v zvezi s temi trditvami, tožnik pojasnjuje, da je bila trditev navedena v tožbi, in ker je ni nihče prerekal, se mora to dejstvo šteti za dokazano, skladno z 213. členom ZPP. Zmoten je zaključek sodišča, da v predmetnih postopkih tožniku ni bilo kršeno osebno dostojanstvo in da je bila spoštovana njegova osebnost. Sodišče zmotno navaja, da tožnik ni pravočasno predložil dokazil o brezposelnosti, da je bil v relevantnem času brezposeln in brez dohodkov. Če sodišče tožniku glede strahu ni verjelo, bi moralo predlagati zaslišanje izvedenca medicinske stroke, ki bi ocenil strah tožnika v spornem obdobju. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago glede tožnikovega stanja na računu in prihrankov. Tožnik nasprotuje zaključku sodišča, saj je v predmetni tožbi zahteval še 15,00 EUR za stroške kopiranja in pisanja v spornem obdobju. Ker pa te trditve ni prerekala nobena izmed toženk niti pavšalno, mora sodišče to trditev šteti za dokazano skladno z ZPP. Sodišče je zmotno priznalo obresti šele od 21. 2. 2012 in ne od 3. 3. 2010. Tožnik temu nasprotuje in zahteva zamudne obresti od 3. 3 2010, ko mu je bila povzročena premoženjska škoda v višini 75,04 EUR. Toženki sta vedeli, da je kršena ustavna odločba Up-762/03 z dne 7. 4. 2005, pa sta kljub temu ravnali protipravno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper stroškovni sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijano sodbo in sklep treba obravnavati kot eno odločbo, zato se zanjo plača samo ena taksa (VSL II Cp 1108/2014). ZPP v 310. členu določa, da mora sodišče s sodbo odločiti tako glede glavne stvari kot tudi glede stranskih terjatev. Tako tudi 163. člen ZPP. Sodišče bi moralo o stroških odločiti s sodbo. Tožnik se je v trenutku priglasitve stroškov zastopal sam. Če odvetnik opravlja storitve v sodnem postopku, zapadejo stroški njegove storitve v plačilo, ko je izdan sklep o stroških postopka. Tožnik je pravilno priglasil tudi strošek DDV, ki pa ga sodišče ni priznalo. Sodišče bi moralo tožnika kot prava neuko stranko najmanj opozoriti, da mora dokazati dejstvo, da je pooblaščenka zavezanka za DDV oziroma ga upoštevati kot splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati, saj je razvidno iz vpogleda v AJPES. Tožnik je priglasil tudi potne stroške, ki jih je imel zaradi dveh vpogledov v spis. Sodišče se do teh stroškov ni opredelilo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo nagrado za zastopanje odmeriti v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), podpoglavje 4.8, tarifna številka 3481, ki posebej določa nagrado za zastopanje v postopkih po določbah ZVPSBNO. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi sta bili vročeni toženkama, ki pa nanju nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 15. 5. 2015

7. Tožniku je Mestno redarstvo ... 18. 2. 2005 izdalo plačilni nalog št. 20018162 v višini 20.000,00 SIT (priloga A2). Plačilni nalog je vseboval tudi pouk, da če se globa plača v osmih dneh, se plača zgolj polovica globe. Plačilni nalog je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje izdan iz razloga napačnega parkiranja, izrečena globa ni bila nikoli izterjana.

8. Tožnik je med drugim zatrjeval, da mu je bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je izčrpno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (14. - 17. stran sodbe sodišča prve stopnje). Posebej velja izpostaviti: - Mestno redarstvo ... je 28. 11. 2008 Okrajnemu sodišču v Ljubljani v reševanje predložilo zahtevo vlagatelja A. A. (tožnika) za sodno varstvo z dne 18. 11. 2008, vloženo zoper odločbo o prekršku Mestnega redarstva ... z dne 23. 10. 2008; - Okrajno sodišče je s sodbo opr. št. ZSV 4903/2008 z dne 6. 1. 2009 razsodilo, da je vlagateljeva zahteva za sodno varstvo neutemeljena in jo je zavrnilo (šlo je za odločbo, zoper katero pritožba ni dovoljena); - 23. 4. 2009 je sodišče s strani Mestnega redarstva ... prejelo vlogo A. A., prejeto 8. 4. 2009, ki jo je po vsebini štelo kot pritožbo zoper sodbo v danem primeru; - Okrajno sodišče v Ljubljani je pritožbo vlagatelja A. A. s sklepom, opr. št. ZSV 4903/2008 z dne 18. 5. 2009, zavrglo kot nedovoljeno; - vlagatelj je zoper sklep vložil pritožbo in zadeva je bila 24. 6. 2009 posredovana v odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani, ki je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno; - tožnikovo zadevo so v nadaljevanju obravnavali Ustavno sodišče, Mestna občina in Državno pravobranilstvo; - s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 1220/2011-2403 z dne 21. 2. 2012 (priloga A 4) je bilo predlogu prekrškovnega organa Mestnega redarstva ... ugodeno; izpodbijana pravnomočna odločba mestnega redarstva z dne 23. 10. 2008 je bila spremenjena tako, da se je postopek o prekršku ustavil. Sodišče je ugotovilo, da je pregon za prekršek absolutno zastaral. 9. Višje sodišče pritrjuje zaključku, da z odločanjem o izrednem pravnem sredstvu pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. ZSV 1220/2011, ki je odločilo v roku osmih mesecev, tožniku ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Pravilno je ocenilo, da sodišče sicer ni odločilo v instrukcijskem roku 6 mesecev, vendar pa zaradi tega konkretno ni mogoče zaključiti, da navedena prekoračitev roka predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Sodišče je ugotovilo tudi, da je sodišče v postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. ZSV 4903/2008, odločilo znotraj devetmesečnega roka. Zavedati se je treba, da tudi v primerih, ko domače pravo izrecno določa rok za opravo določenega procesnega dejanja sodišča, prekoračitev tega roka sama po sebi še ne izkazuje kršitve zahtev 6. člena EKČP.(1) Višje sodišče pritrjuje, da tožniku v konkretnem primeru ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj prekoračitev roka v konkretnem primeru ni bila prekomerna oziroma take narave, da bi tožnika nesorazmerno prizadela. Tudi višje sodišče, tako kot že sodišče prve stopnje, verjame, da je bil s prekrškom povezan postopek za tožnika pomemben, vendar pa rahlo prekoračenje roka, upoštevajoč vse okoliščine primera, ni bilo nerazumno (upoštevajoč “what is at stake“)(2). Pritožnik v pritožbi poudarja tudi (po njegovem mnenju) vsebinske nepravilnosti odločb sodišča pri odločitvah glede prekrška, ki pa niso predmet presoje v tem okviru (varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja). ZVPSBNO v 4. členu določa merila za presojo, med drugim izrecno navaja, da se upošteva tudi trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah reševana zadeva, kar predstavlja tudi odgovor na pritožbeni očitek, da ni podlage za ocenjevanje okoliščine poteka postopka na posamezni stopnji odločanja. Pritožnikov očitek, da je šlo pri reševanju ZSV 1220/2011 za ponovno odločanje, nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju.

10. Glede na sprejeto ugotovitev, da tožniku ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, dodatno obravnavanje tožnikovih navedb, ki se nanašajo na postopkovna določila (glede vložitve nadzorstvenih pritožb, rokovnih predlogov in postopka pred Državnim pravobranilstvom), ni potrebno.

11. Tožnik je v 3. točki tožbe sam zapisal, da ZVPSBNO v 2. členu opredeljuje postopke, za katere se navedeni zakon uporablja, pri čemer je postopek pred redarstvom izvzet iz ZVPSBNO, kar pa ne pomeni, da Mestno redarstvo ni odgovorno za povzročeno škodo, pravna podlaga za odškodninsko odgovornost sta 23. in 26. člen URS, v povezavi z določbami OZ (konec citiranja tožnikove navedbe). Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložilo, da ZVPSBNO ureja le varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v sodnem postopku ne pa tudi pred organi lokalne samouprave. Tožnik šele v pritožbi sodišču predlaga, da naj ustavi postopek in predlaga Ustavnemu sodišču ustavno presojo dela ZVPSBNO, ki ne ureja pravic oseb, čigar postopki so se začeli pri prekrškovnih organih, ki jim je država ali zakon podelil pravico izvajanja javnih pooblastil. Primarno velja odgovoriti, da trditve v tej smeri predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto(3). Poleg tega pa višje sodišče ne ocenjuje, da je v predmetnem delu ZVPSBNO protiustaven. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja stranki v sodnem postopku zagotavlja, da bo lahko v razumnem roku s sodnim varstvom uveljavila svoje pravice in je sestavni del pravice do sodnega varstva(4). Postopek pred mestnim redarstvom ni sodni postopek in zato ni in ne more biti zaobsežen s predmetnim zakonom.

12. Sodišče prve stopnje je v 34. in naslednjih točkah izčrpno obravnavalo očitke glede odškodninske odgovornosti. Obrazložitvi višje sodišče pritrjuje. Pritrjuje tudi 39. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki jo tožnik posebej izpostavlja. Pritožnik očita, da za drugačno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS od stališč Ustavnega sodišča ni opravičila in da tožnik ni dolžan trpeti posledic nezakonite sodne prakse Vrhovnega sodišča. Višje sodišče odgovarja, da je zakonska ureditev, ki je bila kasneje spremenjena, dopuščala različne interpretacije, na kar je nakazalo že sodišče prve stopnje v 38. točki obrazložitve.(5) Izčrpno in pravilno je sodišče prve stopnje v 40. in 41. točki obrazložitve obravnavalo tudi očitke o protipravnosti ravnanja tožilca F., na katero se v izogib ponavljanju v odgovor pritožbeno ponovljenim navedbam višje sodišče sklicuje. Z navedbami o pristranskosti pritožnik ni prepričljiv, poleg tega pa niso vpete v pravni kontekst. Prav tako se v odgovor pritožbenim navedbam glede protipravnosti ravnanja sodišča sklicuje na 42. in 43. točko obrazložitve. Pritožbena navedba v zadnjem odstavku na 14. strani pritožbe nima bistvenega pomena. Višje sodišče pritrjuje tudi obrazložitvi sodišča prve stopnje v 45. točki, in sicer, da tožniku ni bilo kršeno osebno dostojanstvo in da je bila spoštovana njegova osebnost. 13. V zadevi VSL II Cp 2635/2012, na katero se sklicuje pritožnik, je bil tožnik neupravičeno obsojen, tožbenega zahtevka po ZVPSBNO pa (celo) ni opredelil po višini. Odločba VSC Cp 811/2003 tudi ni primerljiva s konkretno obravnavanim primerom, saj obravnava tožnika, ki je bil petkrat po nedolžnem obsojen, da je storil prekrške (pravi storilec je operiral z lažnimi podatki, policija postopka identifikacije ni opravila ustrezno).

14. Ne drži, da je „podana kršitev pravil postopka glede neizvedbe dokazov A 29 do A 44“. Na naroku 17. 3. 2015 je sodišče tožnika opozorilo, da lahko v svojem odgovoru (na pripravljalne vloge) predlaga nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če bi bilo v vlogah, ki jih bo prejel, navedeno kaj novega ali predlagan kakšen nov dokaz (list. št. 77). Svojo odločitev o zavrnitvi predmetnih dokazov je sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno obrazložilo v 18. točki obrazložitve, višje sodišče pa jim v odgovor pritožbenim navedbam, vsebovanih v 4. točki pritožbe, pritrjuje.

15. Višje sodišče nima pomislekov o presoji sodišča prve stopnje (46. točka obrazložitve), ki ni verjelo, da je tožnik dejansko utrpel tako močan strah zaradi izdanih sklepov za prisilno izterjavo, ker je bil v tistem času brezposeln in brez dohodkov, da bi bil upravičen do denarne odškodnine. Sodišče je poudarilo, da je tožnik na vprašanje, od kod je v navedenem obdobju pridobil sredstva za preživljanje, odgovoril, da pri starših in na vprašanje, ali so ga oni ves čas preživljali, odgovoril „Tako ja. Vendar kljub temu pač razen to da plačajo položnice pa to.“ Tudi v pritožbi tožnik potrjuje, da je imel na voljo brezplačno bivanje v skupnem gospodinjstvu. Pritožnik navaja še, da je dokazila o brezposelnosti predložil 21. 4. 2015. Gre za pripravljalno vlogo, kateri so bili priloženi dokazi od A 29 do A 44 (primerjaj 14. točko obrazložitve), torej že iz tega razloga torej morebitno priložen dokaz ne more biti upošteven. Pritožnik graja še, da mu ni bila „dana možnost poslušati lastno pričanje 8. 5. 2015“. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil tožnik na naroku 21. 4. 2015 zaslišan, prepis zvočnega posnetka pa mu je bil vročen 11. 5. 2015 skupaj z dopisom, datiranim 8. 5. 2015, v katerem je bilo navedeno, da se lahko v skladu s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP poda pripombe. Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi tožnik to storil. Glede na to, da ni podana protipravnost očitanih ravnanj, nadaljnje obravnavanje pritožbenih navedb, ki uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in prekoračitev trditvene podlage v zvezi z zatrjevanim strahom, ni potrebno.

16. Sodišče prve stopnje je v 48. točki obrazložitve natančno obravnavalo premoženjsko škodo tožnika (zaradi neplačane sodne takse je bila zoper tožnika začeta davčna izvršba) predvsem ob upoštevanju 30. člena Ustave RS, sklicevalo pa se je tudi na 193. člen Zakona o prekrških(6). V 49. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nastanka večje materialne škode tožnik ni uspel dokazati. Ne drži, da tožnikove trditve, v pritožbi izpostavlja še 15,00 EUR za stroške kopiranja in pisanja, niso bile prerekane (slednje izhaja iz list. št. 41 in list. št. 45).

17. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti od premoženjske škode prisodilo od 21. 2. 2012 dalje (dan izdaje sklepa okrajnega sodišča, primerjaj 8. točko te obrazložitve). Štelo je, da je bila toženka od tega dne v slabi veri glede vračila prisilno izterjane sodne takse.(7) Pritožbeni očitki, ki zahtevajo tek zakonskih zamudnih obresti že od 3. 3. 2010, niso utemeljeni.

18. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 15. 4. 2014 navedel (list. št. 52), da v spisu pri prekrškovnem organu ni nobenega dokaza, da je bil prekršek res storjen (ne obstaja fotografija o prekršku mirujočega vozila). Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da je bil spis prekrškovnega organa uničen, zato je sodišče prve stopnje štelo trditev, da je organ druge toženke izdal plačilni nalog, ne da bi za to obstajala fotografija mirujočega vozila, za dokazano (227. člen ZPP). Pritožnik neutemeljeno očita, da bi moralo sodišče šteti za dokazano v tem okviru tudi, „da je bil plačilni nalog mestnega redarstva izdan nezakonito“, da so dokazane njegove trditve glede datuma izdaje odločbe Mestnega redarstva, da je mestno redarstvo odločbo izdalo protipravno, da je Mestna občina ... po absolutnem roku vodila postopke še naprej, da je mestno redarstvo večkrat kršilo instrukcijske roke, da je Mestna občina ... ravnala protipravno in da tožnik predmetnega avtomobila 18. 2. 2005 ni uporabljal, ker je bil na pregledu na očesni kliniki, pri čemer poudari, da je pri slednjem šlo za tožnikovo trditev na zaslišanju 8. 5. 2015. Sodišče prve stopnje se je do pravno relevantnih očitkov opredelilo, uničenje spisa prekrškovnega organa pa nima za posledico avtomatične pravilnosti pravnih posledic, kot jih zatrjuje tožnik. Zaslišanje stranke sodi v sfero dokazovanja in ne v sfero zagotavljanja trditvene podlage (7. in 212. člen ZPP).

19. Odgovora na tožbo sta bila vročena v odgovor pooblaščenki tožnika 7. 4. 2014. Sodišče prve stopnje je 9. 4. 2014 prejelo obvestilo tožnikove pooblaščenke, da ji je tožnik preklical pooblastilo za zastopanje v predmetni zadevi, da je bil spis izročen tožniku in da je bil tožnik opozorjen na časovni rok za vložitev pripravljalne vloge. Pripravljalno vlogo je nato vložil tožnik osebno. Tožnik neutemeljeno očita, da bi ga sodišče moralo kot prava neuko stranko opozoriti na pomanjkljivosti tožbe. Da bi bila tožba popolna, ni treba opisati vseh dejstev, celotnega historičnega dogodka ali življenjskega dogodka, ampak le dejstva, ki zahtevek nedvoumno individualizirajo in omogočajo, da se natančno loči od vseh drugih.(8) Navedeni zahtevi je po presoji višjega sodišča tožnikova, po pooblaščenki vložena tožba ustrezala. Že sami toženki sta v odgovoru na tožbo opozarjali na nasprotja in na pomanjkljivo substanciranje, kar pa je stvar utemeljitve in tako sklepčnosti tožbe(9). Tožnik (sam sebe definira kot prava neuko stranko, nato pa na 19 straneh pritožbe natančno poda svoja podrobna pravna naziranja tako glede procesne kot tudi materialnopravne vsebine primera), ki je pooblaščenki preklical pooblastilo (o tem pa je bilo sodišče seznanjeno šele po opravljeni vročitvi pooblaščenki), se je z opozorjenimi pomanjkljivosti iz odgovorov na tožbo seznanil in na njih odgovoril, kar izhaja iz njegovih eksplicitnih navedb, podanih v pripravljalni vlogi. V konkretnem primeru ni nastala dodatna dolžnost sodišča opozarjati tožnika, morebitno dodatno opozarjanje bi lahko pripeljalo celo do neuravnoteženega položaja strank v postopku. Tožnikovi očitki bi, glede na pravilnost vročitve pooblaščenki, bili lahko kvečjemu vpeti v okvir primopredaje s strani pooblaščenke, torej v okvir njunega mandatnega razmerja, za katerega pa se je tožnik prostovoljno odločil, da ga bo prekinil. 20. Sodišče prve stopnje je obravnavalo zahtevka (19. in 20. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), kot jih je tožnik postavil oziroma spremenil na naroku 17. 3. 2015, in sicer je zahteval 1.000,00 EUR po določilih ZVPSBNO in razliko do 5.090,04 EUR po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Ustave RS (v nadaljevanju URS), kar je tožniku izključno v korist in zato ne terja dodatnega obravnavanja pritožnikovih pravnih naziranj s tem v zvezi, očitek protispisnosti pa je povsem pavšalen. Glede pritožbenega očitka o preteku rokov za vložitev odgovorov na tožbo je odgovoriti, da je svoje postopanje sodišče prve stopnje strankama obrazložilo že na naroku 17. 3. 2015 (list. št. 73), svojo odločitev, glede katere višje sodišče nima pomislekov, pa je podrobno pojasnilo tudi v 15. točki obrazložitve presojane odločitve. Pritožbeni očitek, da so bili izdani pogoji za izdajo zamudne sodbe, ni utemeljen.

O pritožbi zoper sklep z dne 21. 7. 2015

21. Utemeljeno pritožba izpostavlja, da za postopanje sodišča prve stopnje, ki je stroškovni sklep izdalo posebej, ni pravne podlage v ZPP. Vendar pa v konkretnem primeru tožniku niso v zvezi s tem nastale škodljive posledice (tožniku ni bilo treba plačati dvojne takse), zato dodatno opredeljevanje v tej smeri ni potrebno.

22. Tožnik je na naroku 15. 5. 2015 priglasil tudi DDV za odvetniške storitve. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni ne zatrjeval ne izkazal zavezanosti za plačilo DDV, upoštevajoč še, da sama pooblaščenka v stroškovniku pri tožbi (list. št. 6) DDV-ja ni priglasila, je pravilno, pritožbeni očitki pa neutemeljeni.(10)

23. Iz stroškovnika na list. št. 111 res izhaja, da je tožnik priglasil 75,00 EUR za potne stroške. Sodišče je v 9. točki obrazložitve izračunalo potrebne stroške. Tožnik v stroškovniku (torej pravočasno) ni substanciral, da zahteva tudi stroške morebitnih vpogledov v spis. Očitki o pomanjkljivosti obrazložitve posledično niso utemeljeni.

24. Ne drži, da bi moralo sodišče pri odmeri nagrade toženkama upoštevati izključno podpoglavje 4.8 Tarife Zakona o odvetniški tarifi, natančneje tarifno številko 3481. Odločitev sodišča, ki je nagrado za postopek odmerilo po tarifni številki 3100, je pravilna. Iz Poročevalca DZ(11), ki je obravnaval predlog predmetnega zakona (stran 85), izhaja, da se to podpoglavje uporablja za vse vrste zadev v postopkih s pravnimi sredstvi po ZVPSBNO. Tarifa v tem delu torej ne določa nagrade za postopek v primeru, ko stranka vloži tožbo na povrnitev škode, nastale zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak se nanaša na postopek pred Državnim pravobranilstvom (primerjaj 14. točko obrazložitve sodbe VSC Cp 580/2013).

O odločitvi višjega sodišča

25. Višje sodišče, ki tudi ni zaznalo, da bi bile tožniku kršene ustavne pravice, je pritožbo tožnika zoper sodbo in sklep (v izpodbijanem delu) v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno in odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

26. Višje sodišče je pritožbo tožnika zoper stroškovni sklep zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

27. Tožnik s pritožbama ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 342. Op. št. (2): Prav tam, stran 352. Op. št. (3): Smiselno primerjaj tudi 5. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča U-I-165/10, Up-905/10. Op. št. (4): Primerjaj Poročevalec DZ, št. 40/2006, stran 1. Op. št. (5): Več o za obravnavani prekršek relevantnem razvoju sodne prakse Hinko Jenull: O absolutnem zastaranju pregona prekrškov, Pravna praksa, št. 27/2007. Op. št. (6): Pri tem je treba upoštevati tudi Odločbo Ustavnega sodišča U-I-94/13. Op. št. (7): Smiselno primerjaj sodbo VSRS II Ips 165/2010 in sodbo VSL I Cpg 1974/2014. Op. št. (8): Nina Betetto: Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Pravosodni bilten št. 4/2010, str. 57. Op. št. (9): Prav tam, stran 58. Op. št. (10): Primerjaj II Ips 1075/2007 in VSL sklep II Ip 1196/2012. Op. št. (11): Poročevalec DZ, št. 28/2008.