Jedro

Drugostopna odločba je postala pravnomočna dne 13. aprila 1994, torej pred začetkom veljavnosti ZDSS. Iz določbe 1. odstavka 73. člena ZDSS izhaja ne le omejena možnost zahtevati revizijo glede predmeta spora, temveč tudi glede osebe, ki lahko zahteva revizijo. Ker pogoji za revizijo po ZDSS niso podani (72. in 73. člen), jo je bilo treba zavreči (392. člen ZPP).

V roku, ki je določen v 1. odst. 382. člena ZPP, mora stranka vložiti vlogo in vse njene morebitne dopolnitve. Vlog, ki so prispele na sodišče po izteku tridesetdnevnega roka, ni mogoče upoštevati. Do izteka roka, ki je določen v 2. odstavku 73. člena ZDSS, je dopustno popraviti ali dopolniti revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo delu tožnikovega zahtevka in razveljavilo sklep tožene stranke o razrešitvi z delovnega mesta direktorja in razporeditvi na delovno mesto komercialista, razveljavilo pa je tudi sklep o ugotovitvi trajnega presežka delavca. Tožniku je prisodilo razliko plače, zavrnilo pa je zahtevek tožnika na plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Zastopniku tožene stranke je bila drugostopna odločba vročena dne 13. aprila 1994. Tožena stranka je vložila revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje in predlagala, da sodišče reviziji ugodi in obe odločbi spremeni, podrejeno pa, da reviziji ugodi in obe odločbi razveljavi. Tožnik je bil razrešen z delovnega mesta direktorja zato, ker mu je mandat potekel. Zato je bil tudi razporejen na drugo delovno mesto. V zvezi z ugotavljanjem presežkov delavcev tožena stranka ni kršila določb postopka. Izrek v točki II. prvostopne odločbe je nerazumljiv, ker ni jasno, od kdaj do kdaj ima tožnik pravico do razlike plače. Tožena stranka je dne 4.11.1994 vložila dopolnitev revizije. V njej je navajala, da v izreku prvostopne odločbe ni jasno navedeno, da je tožena stranka dolžna sprejeti tožnika nazaj na delovno mesto vodje komercialno-tehničnega sektorja, nerazumljiv pa je izrek v zvezi s plačilom razlike plače. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis).

V odgovoru na revizijo je tožnik navajal, da naj sodišče prve stopnje dopolnitve revizije ne odstopi revizijskemu sodišču. Revizija ni dovoljena.

Na podlagi določb zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS, 21., 25., 37., 1. odstavek 60. člena, 72. in 73. člen) je revizija kot izredno pravno sredstvo dovoljena šele od začetka veljavnosti tega zakona, to je od 13. maja 1994 dalje (77. člen). Nasproti strankam ima sodna odločba učinek od dneva, ko jim je bila vročena (2. odstavek 334. člena ZPP), kar pomeni, da je drugostopna odločba postala pravnomočna dne 13. aprila 1994, ko je bila vročena zastopniku tožene stranke. Sodna odločba je torej postala pravnomočna pred začetkom veljavnosti ZDSS. V 1. odstavku 72. člena navedenega zakona je določeno, da so v zadevah, ki so pravnomočno končane do uveljavitve tega zakona, dovoljena samo pravna sredstva, ki so bila dovoljena do uveljavitve tega zakona, kolikor ta zakon ne določa drugače. Drugače je določeno v 1. odstavku 73. člena ZDSS, ki pravi, da je zaradi razlogov, ki jih določa zakon, dovoljena revizija zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto. Po tem členu zakona je lahko predmet odločanja pred revizijskim sodiščem le odločba, s katero je bila zavrnjena zahteva (zahtevek) delavca kot predlagatelja (tožnika) in v kateri je bila predmet spora (sporno razmerje) katera od njegovih kršenih pravic, ki so v tej določbi izčrpno naštete. Iz vsebine določbe 1. odstavka 73. člena ZDSS izhaja ne le omejena možnost zahtevati revizijo glede predmeta spora, temveč tudi glede osebe, ki lahko zahteva revizijo. Vsebina te določbe pomeni, da je vložnik revizije lahko le delavec, ki v pravnomočno končanem postopku ni uspel z zahtevo (zahtevkom), ne pa tudi organizacija oziroma delodajalec, ki je odločil o pravici oziroma obveznosti delavca. Revizijo tožene stranke je bilo zato treba zavreči, ker ni dovoljena.

V 1. odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe sodišča druge stopnje. Ta določba pomeni, da mora stranka, ki je vložila revizijo, v navedenem roku vložiti vlogo in tudi vse morebitne dopolnitve, ker vlog, ki so prispele na sodišče po izteku navedenega roka, ni mogoče upoštevati. V 2. odstavku 73. člena ZDSS je določeno, da se revizija (zaradi rezlogov, ki so v prvem odstavku tega člena izčrpno navedeni) lahko vloži v dvanajstih mesecih od uveljavitve tega zakona, to je do 13. maja 1995. To pomeni, da lahko vložnik revizije dopolnjuje revizijo do izteka tega roka oziroma do takrat, ko je odpravljena odločba revizijskega sodišča (1. odstavek 334. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne soglaša z odgovorom na revizijo, da sodišče prve stopnje naj dopolnitve ne bi poslalo revizijskemu sodišču. Po 392. členu ZPP revizijsko sodišče zavrže nedovoljeno revizijo, če ni storilo tega v mejah svojih pravic (389. člen ZPP) že sodišče prve stopnje. Ker glede na obrazloženo revizija tožene stranke ni dovoljena, je sodišče odločilo kot v izreku.