Jedro

Tožeča stranka je postavila trditve v dopolnitvi tožbe. Tožena stranka ni vložila nobene pripravljalne vloge. Njen pooblaščenec je nato na naroku za glavno obravnavo sicer prerekal tožničine trditve, vendar razlogov za prerekanje ni navedel. Brez navedbe razlogov pa prerekane trditve veljajo za priznane (prvi stavek drugega odstavka 214. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ravnalo, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta namreč kljub pravilnemu vabljenju (drugi odstavek 261. člena ZPP) na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil, zato je zadoščalo zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke (drugi odstavek 258. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v odstavku I izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 8.400,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo izvršilnih stroškov v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odstavku II izreka ji je naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

2. Obrazložilo je, da sta stranki sklenili pogodbo glede dobave programske opreme, pri čemer je bila tožeča stranka njen dobavitelj. Tožeča stranka je izpolnila naročilo tožene stranke. Ker tožena stranka svojega dolga ni plačala v celoti, je tožeča stranka upravičena do še neplačanih zneskov, ki skupaj znašajo 8.400,56 EUR in do zakonskih zamudnih obresti.

3. V dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče vpogledalo listine in zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke J. L., ne pa tudi zakonitega zastopnika tožene stranke D. Š. Njega ni zaslišalo zato, ker se na vabilo ni odzval, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. 4. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da bi moral biti zakoniti zastopnik vabljen osebno in bi se morala v spisu nahajati povratnica D. Š. Vabilo na zaslišanje naj bi bilo poslano pooblaščencu tožene stranke. Ta naj bi mu ga preposlal. D. Š. naj bi ga ne prejel, sodišče pa ne bi smelo izdati sodbe. Poleg tega naj bi pooblaščenec tožene stranke na samem naroku izjavil, da mora obstajati razlog, zaradi katerega zakonitega zastopnika tožene stranke ni bilo na naroku. Sodišče je prosil, naj določi 3 dni, da sodišču sporoči razlog za odsotnost D. Š. Sodišče pa naj bi predlogu ne ugodilo. Nepravilno naj bi bilo tudi mnenje, da tožena stranka ni prerekala dejstev. To naj bi tožena stranka storila.

5. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka navedla razloge za neutemeljenost pritožbe. Zahtevala je povrnitev stroškov.

6. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

7. Tožeča stranka je postavila trditve v dopolnitvi tožbe (z dne 23. 11. 2018, l. št. 19). Tožena stranka ni vložila nobene pripravljalne vloge. Njen pooblaščenec pa je na naroku za glavno obravnavo zgolj prerekal trditve. Razlogov za prerekanje ni navedel. Brez navedbe razlogov prerekane trditve veljajo za priznane (1. stavek 2. odstavka 214. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je nedvomno pravilno presodilo, da tožena stranka na podrobne trditve tožeče stranke iz dopolnitve tožbe ni ugovarjala substancirano (prvostopenjska sodba, r. št. 10).

8. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ravnalo, ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta se namreč ni odzval vabilu, zato je zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke zadoščalo (2. odstavek 258. člena ZPP).

9. Zakoniti zastopnik tožene stranke je bil vabljen tako, kot je predvideno z 2. odstavkom 261. člena ZPP. V vabilu je bil poučen o posledicah izostanka. Ker je tožena stranka imela pooblaščenca, je sodišče lahko vabilo zakonitega zastopnika tudi po pooblaščencu tožene stranke (2. odstavek 261. člena ZPP). Takšno vročanje vabila se šteje za osebno vročanje (2. odstavek 261. člena ZPP). Tožena stranka niti ne zanika, da je pooblaščenec tožene stranke prejel vabilo za zakonitega zastopnika tožene stranke (povratnica je pripeta k r. št. 22; prvostopenjska sodba, r. št. 9). Pravilno pa je bil zakoniti zastopnik tožene stranke vabljen tudi preko tožene stranke same. Prvostopenjskemu sodišču ni mogoče glede vročanja očitati nobene napake. Če zakoniti zastopnik potem ni pristopil na narok, bo morala tožena stranka nositi posledice takšne opustitve sama.

10. Neutemeljen je očitek, da sodišče ne bi smelo izdati sodbe. Prvostopenjsko sodišče ni nasprotovalo predložitvi potrdila o upravičeni odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke. Razlog za izdajo sodbe pa je bil, da pooblaščenec tožene stranke ni niti naknadno, po edinem naroku za glavno obravnavo, predložil potrdila o upravičeni zadržanosti zakonitega zastopnika tožene stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 9). Tega ni storil niti v pritožbi.

11. Glede ugotovljenih dejstev se pritožbeno sodišče sklicuje na odločitev prvostopenjskega sodišča, saj jih pritožba ne izpodbija.

12. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus po uradni dolžnosti v obsegu, ki ga predvideva 2. odstavek 350. člena ZPP. Prvostopenjska sodba je prestala tudi ta preizkus.

13. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Glede na vrednost spornega predmeta je upravičena do povrnitve nagrade za delo pooblaščenca (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT) v višini 500 OT, do povrnitve materialnih stroškov v višini 10 OT in do DDV. Skupaj je upravičena do povrnitve 373,32 EUR. Ta znesek bo morala tožena stranka plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala tožena stranka plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).