Jedro

Odstranitev pomožnega objekta, zgrajenega pred uveljavitvijo zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, je po 73. členu možno, če urb. inšpektor to odredi. Ugotovitev, da je bila po takrat veljavnih predpisih za graditev pomožnega objekta obvezna priglasitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 29.4.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja z dne 17.12.1991, po kateri mora tožnik v roku 30 dni po prejemu odločbe odstraniti z zemljišča leseno lopo tlorisnih dimenzij 4.80 x 2.40 m, betonski plato 6.00 m x 2.40 in podporni zid dolž. 9,00 m in širine 90 cm, kar vse je zgradil brez odločbe o dovolitvi priglašenih del iz 51. in 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 50., 62. in 73. člena navedenega zakona in ugotavlja, da iz spisnih podatkov organa prve stopnje izhaja, da za gradnjo na zemljišču s ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja oziroma priglasitvene odločbe, ker obravnavano zemljišče leži znotraj območja komasacije vinogradniškega kompleksa pod dvorcem Zemono - I. območje kmetijskih zemljišč in znotraj zavarovanega območja kulturnega spomenika dvorca Zemono, vrednega posebne zaščite - I. varstveni režim. Pritožbene ugovore zavrača in navaja, da ni pomembno, če je po tožnikovem mnenju objekt glede na okolico sprejemljiv in če se tudi zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine z videzom objekta strinja, kot trdi tožnik.

V tožbi tožnik uveljavlja nepravilno uporabo zakona in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da se izpodbijana odločba sklicuje na zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki pa zanj ne morejo veljati, ker je že prej obstoječo vinogradniško lopo le renoviral na istem mestu in to v obsegu, kot je stala dotlej. Na tej lokaciji je stal objekt gotovo 200 let, le renoviral ga je v letu 1979. Meni, da je pravica uvesti inšpekcijski postopek zastarana, saj je od dejanja do prve odločbe minilo 12 let. Navaja, da v času renoviranja občina ni zahtevala nobenih dovoljenj, objekt pa potrebuje za kmetijske potrebe vinograda (spravilo orodja, škropiv, gnojila i.p.), kar bi moralo biti upoštevano. Predlaga naj sodišče po opravljeni ustni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je objekt zakonito postavljen.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Odločba prve stopnje z dne 17.12.1991 je izdana na podlagi 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. list RS št. 26/90 - ZUN). Na tej pravni podlagi je urbanistični inšpektor odredil odstranitev pomožnega objekta glede katerega tožba trdi, da ima izključno kmetijski značaj in da, tak kot je, stoji na zemljišču že od leta 1979. Glede tega v odločbi prve stopnje ni nobenih ugotovitev. Dejansko stanje, na podlagi katerega ugotavlja odločba prve stopnje nezakonitost gradnje, je ugotovljeno tako, kot da bi bil objekt zgrajen leta 1990, saj navaja, da je tožnik objekt zgradil brez odločbe o dovolitvi priglašenih del; od novele zakona v letu 1990 (14.7.1990) mora namreč za zgraditev pomožnega objekta investitor imeti tako odločbo. Pred tem je zadoščala priglasitev in potrdilo pristojnega občinskega upravnega organa (62. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor), še prej, pred uveljavitvijo navedenega zakona (22.6.1984) pa je režim gradenj pomožnih objektov urejal zakon o urbanističnem planiranju (Ur. list SRS št. 16/67, 27/72 in 8/78) v 19. in 32. členu tako, da je bilo od občinskega predpisa odvisno, ali je bila za gradnjo pomožnega objekta obvezna priglasitev in s tem gradnja vezana na izdajo potrdila. Če je bila priglasitev graditve pomožnega objekta predpisana, investitor pa potrdila o priglasitvi ni imel, gre za situacijo, ki je enaka gradnji brez odločbe o priglasitvi del. V postopku mora biti tako dejansko stanje ugotovljeno; to ni več skrajšani postopek, po 76. členu navedenega zakona, na katerega se odločba prve stopnje sklicuje.

Določba sedanjega 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor izhaja seveda iz režima gradenj pomožnih objektov, kot ga ureja navedeni zakon, ker se predpostavlja, da urbanistični inšpektor ukrepa takoj, ko ugotovi, da investitor gradi brez predpisanega dovoljenja. Toda tudi v primeru, da inšpektor ne ukrepa takoj, sam potek časa in okoliščina, da je objekt že zgrajen, nima takega pomena, kot meni tožnik. Nezakonita gradnja zgolj s potekom časa ne postane zakonita, zato je urbanistični inšpektor vsak čas pristojen in dolžan ukrepati. Seveda pa mora, če ukrepa, ugotoviti dejansko in pravno stanje tudi glede na čas gradnje pomožnega objekta.

Po določbi 73. člena navedenega zakona odredi urbanistični inšpektor odstranitev pomožnega objekta, ki se gradi brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da take odločbe za graditev na tistem zemljišču ni mogoče izdati. Tudi glede tega pogoja je v odločbi prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je v obrazložitvi odločbe navedeno le, da se lokacija nahaja v območju komasacije vinogradniškega kompleksa in tudi v območju neposredno vizualnega prostora ob dvorcu Zemono, ki je razglašen za okolje kulturnega spomenika s posebno zaščito, varovano s I. varstvenim režimom (tip AA),gradnja na tem območju pa se ureja z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih občine Ajdovščina (Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin št. 1/88). Toda kadar urbanistični inšpektor v svojem postopku ugotavlja, da za zgrajeni pomožni objekt ni mogoče izdati odločbe o dovolitvi priglašenih del, mora ugotoviti in v svoji odločbi določno navesti, na podlagi katerih določb prostorsko ureditvenih pogojev in odlokov o razglasitvi kulturnih spomenikov na katere se pavšalno sklicuje, tako ugotavlja; navesti mora torej pravno in dejansko stanje, kot bi ga moral navesti občinski upravni organ, če bi zavrnil izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ko tožena stranka zavrača pritožbo, glede dejanskega stanja dodatno navaja le, da tožnikovo zemljišče leži v I. območju kmetijskih zemljišč, ne da bi ugotovila in navedla, zakaj pomožnega objekta, ki je po tožbenih navedbah namenjen kmetijski proizvodnji, na tožnikovem zemljišču ni mogoče zgraditi. S tem ni odpravila pomanjkljivosti v odločbi prve stopnje, kot bi morala po določbi 1. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Ker so bile torej v upravnem inšpekcijskem postopku dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe obeh navedenih zveznih zakonov je sodišče uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I).