Jedro

V obravnavanem primeru gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, saj je z izpodbijanima sklepoma odločeno o uvrstitvi tožnika v plačilni razred, pravica do plače pa je pravica iz delovnega razmerja. Za presojo zakonitosti tega sklepa pa je pristojno delovno sodišče.

Izrek

1. Upravno sodišče Republike Slovenije se izreka za stvarno nepristojno za odločanje o tej zadevi.

2. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tožniku določil na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS št. 108/09 – upb in nadaljnji, ZSPJS) 46. prevedbeni plačilni razred, določil mu je prevedbo osnovne plače v znesku 2.757,26 EUR, dodatek za znanstveni magisterij v višini 70,00 EUR bruto, položajni dodatek v višini 9%, nadalje je odločil, da mu pripada plačni razred in plača skladno s 1. točko izreka tega sklepa od 1. 8. 2008 dalje ter da se plačna nesorazmerja v osnovnih plačah odpravijo skladno z določbo 50. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Uradni list RS št. 57/08 in nadaljnji).

Tožnik se je zoper navedeni sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da med strankama že teče upravni spor, ki se nanaša na vprašanje pravilne prevedbe v naziv. Ker je pri tej prevedbi po njegovem mnenju tožena stranka napačno uporabila pravno podlago, je posledično pri vseh kasnejših odločbah tudi izhajala iz napačne za tožnika slabše osnove. Nadalje podrobneje pojasnjuje spor v zvezi s prevedbo v naziv. Navaja tudi, da je tožena stranka v vmesnem času tožniku že izdala sklep, v katerem je odločila, da se tožnik uvrsti v 49. plačni razred. Tožnik je tudi zoper ta sklep vložil pritožbo iz razloga, ker bi morala tožena stranka že pri prvi prevedbi leta 2006 odločiti tako kot v tem sklepu. V tem primeru bi že takrat imel boljše osnovno izhodišče in bi ga to uvrstilo v višji plačni razred. Tožnik meni, da dejstvo, da je sklep, po katerem je imel tožnik naziv naziv podsekretarja, izvršljiv, še ne pomeni, da drugostopenjski organ zgolj zaradi izvršljivosti sklepa ni dolžan presojati pritožbenih navedb tožnika v smeri pravilne uporabe predpisov. Nadalje navaja, da je bil v letu 2006 preveden v uradniški naziv podsekretar, da ga je tožena stranka nepravilno prevedla, da je ves čas oporekal tej prevedbi, ker je šlo za degradacijo in poslabšanje njegovega položaja. V letu 2006 je imel tožnik količnik glede na funkcijo, ki jo je opravljal po Uredbi o plačah direktorjev in bi morala tožena stranka upoštevati koeficient, ki ga je tožnik dosegel po Uredbi o plačah direktorjev. Tožena stranka ga je v letu 2006 prevedla za nazaj v leto 2003 zgolj zato, da je po določbah Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS št. 63/07 – upb in nadaljnji, ZJU) lahko opravila prevedbo. Šlo je za retroaktivno ravnanje, ki je dopuščeno samo v izjemnih primerih. Iz Uredbe o plačah direktorjev izhaja, da ima tožnik uradniški naziv druge stopnje, to pa je sekretar oziroma višji sekretar. To pa pomeni količnik 6,80 oziroma 8,00. Ob smiselni uporabi 194. člena ZJU bi morala tožena stranka naziv tožnika že prej pravilno prevesti v uradniški naziv sekretar in ne v naziv podsekretar. Če bi bil v letu 2006 preveden v naziv sekretarja, bi bil kasneje uvrščen ne v 46. plačilni razred, pač pa bi napredoval do 49. plačilnega razreda in nato upoštevajoč napredovanja z odločbo z dne 17. 5. 2010 v 51. plačni razred namesto v 49. Razen tega se drugostopenjski organ do navedb tožnika v pritožbi sploh ni opredelil. Tožnik predlaga odpravo drugostopenjskega akta ter spremembo prvostopenjskega akta tako, da se imenuje v uradniški naziv sekretar in se uvrsti v ustrezen plačni razred, predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka stvarni pristojnosti upravnega sodišča in predlaga, da se to izreče za stvarno nepristojno in odstopi zadevo pristojnemu sodišču. Z izpodbijanima sklepoma je bilo odločeno o prevedbi tožnika v nov plačni sistem v skladu s prehodnimi določbami ZSPJS. V tem postopku se torej ni odločalo o imenovanju tožnika v uradniški naziv, še manj pa o prevedbi naziva. Glede tega je bilo na upravnem sodišču že odločeno s sodbo opr. št. I U 747/2010-13 z dne 7. 10. 2010, s katero je bila tožba tožnika v zvezi s prevedbo naziva zavrnjena. Določitev plače oziroma prevedba plače v nov plačni sistem in imenovanje oziroma preimenovanje v uradniške nazive sta dva ločena postopka, za katera sta v sodnem sporu pristojni različni sodišči. Odločanje o plači ima naravo spora iz delovnega razmerja po b točki 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 2/04). Za presojo te zadeve je zato pristojno delovno sodišče, kar je bilo navedeno tudi v pravnem pouku sklepa tožene stranke. Podrejeno pa tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Za presojo v tem postopku je namreč bistveno to, da je tožnik ob izdaji izpodbijanega sklepa zasedal delovno mesto v nazivu podsekretar.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je sodišče sicer res tožbo v upravnem sporu zavrnilo, vendar pa je tožnik zoper sodbo sodišča vložil revizijo. Držijo navedbe tožene stranke, da so izpodbijani sklepi urejali prevedbo plače tožnika glede na nov plačni sistem, vendar je moral tožnik vlagati pravna sredstva, saj je podlago za prevedbo plače predstavljala prav prevedba v naziv podsekretar, glede katere pa tožnik ves čas trdi, da je z retroaktivnostjo posegla v že dosežene in zaslužene pravice iz naslova delovnega razmerja.

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi.

V točki b 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je določeno, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. V obravnavanem primeru pa gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, saj je z izpodbijanima sklepoma odločeno o uvrstitvi tožnika v plačni razred, pravica do plače pa je pravica iz delovnega razmerja. V obravnavanem primeru je torej predmet spora sklep o določitvi plače, za presojo zakonitosti tega sklepa pa ni pristojno upravno sodišče, ampak delovno sodišče. Prav tako pa tudi 5. odstavek 24. člena ZJU določa, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Pri tem sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik v drugostopenjskem aktu pravilno poučen, da lahko v tridesetih dneh od prejema sklepa začne postopek pred sodiščem, pristojnim za delovne spore. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 19. člena in 1. odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list SR št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.