Jedro

Pogodba je gospodarska, če jo medsebojno sklenejo gospodarski subjekti. to pa so pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo pridobitno dejavnost (drugi in tretji odstavek 13. člena OZ). Republika Slovenija ni pravna oseba, ki bi opravljala pridobitno dejavnost. Dajanje subvencij je bilo celo izrazito nepridobitna dejavnost. Zaradi tega se uporablja za zastaranje terjatev iz te pogodbe splošni, petletni zastaralni rok (346. člen OZ) in ne krajši triletni za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ). Predpostavke za določitev zastaralnega roka so opredeljene določno in tudi jasno. Ker ni nobene zakonske praznine, analogija s 6. členom OZ ni dopustna. Ali bi bila sploh mogoča, pritožbenemu sodišču ni bilo treba odločiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vrnitev dela zneska, ki ga je plačala toženi stranki kot subvencijo za zaposlitev delavcev. Zahtevala je tudi plačilo zamudnih obresti.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbenima zahtevkom v celoti ugodilo.

3. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je materialnopravno zmotno zahtevek tožeče stranke okvalificirati kot verzijski zahtevek. Za določitev zastaralnega roka bi bilo potrebno uporabiti 349. člen OZ. Prvostopenjska sodba naj bi sprva v r. št. 8 priznavala utemeljenost ugovora delne ničnosti. V nadaljevanju pa meni, da je tožena stranka pravzaprav „to lahko storila in je bila dolžna storiti“. Iz tega pravnega stališča naj bi bilo mogoče zaznati kontradiktornost navedb, ki naj bi izvirala iz nejasnih pogodbenih določil. Te naj bi bilo treba razlagati v korist tožene stranke. Prisilna ohranitev zaposlitve naj bi pomenila kršitev 3. točke 1. odstavka 6. člena Pogodbe. Pritožba pri tem misli na Pogodbo št.: 2611-10-031329 o dodelitvi subvencije za prezaposlitev (v nadaljevanju: Pogodba). Sklenjena Pogodba naj bi v 2. odstavku 8. člena natančno določala, katera poraba denarja naj bi bila nenamenska. Med pravdnima strankama naj ne bi bilo sporno, da nobena od določb 6. člena Pogodbe ni bila kršena.

4. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

5. Nesporno dejansko stanje med strankama je bilo, da sta 21. 6. 2010 sklenili „Pogodbo št. 2611-10-031329 o dodelitvi subvencije za prezaposlitev“. S to pogodbo se je tožeča stranka zavezala plačati toženi stranki subvencijo za prezaposlitev 50 delavcev. Tožena stranka se je s to pogodbo zavezala zaposliti delavce in jih ohraniti zaposlene vsaj 1 leto.

6. Tožeča stranka je plačala 200.000,00 EUR toženi stranki 3. 9. 2010. Za vsakega delavca je prejela tožena stranka 4.000,00 EUR subvencije. Štirje delavci niso ostali zaposleni leto dni. Dva delavca sta se upokojila. En je sam dal odpoved, drugemu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožena stranka ni vrnila sorazmernega dela prejetega plačila, zato ga je tožeča stranka zahtevala s tožbo. Poleg tega je zahtevala zakonske zamudne obresti.

7. Pogodba je v 1. odstavku 8. člena določala naslednje: „Sredstva, izplačana na podlagi te pogodbe, so namenjena prezaposlitvi delavcev, navedenih v projektu javnega razpisa. Namen je dosežen, če je bila zaposlitev ohranjena najmanj eno leto, ob tem pa je delodajalec prevzemnik v celoti upošteval predpise s področja delovno pravne zakonodaje.“

8. Pogodba je v 2. odstavku 7. člena za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi predvidevala tole: „V primeru predčasne prekinitve pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki se je prezaposlil zaradi izredne odpovedi delodajalca prevzemnika iz krivdnih razlogov na strani osebe, ali v primeru predčasne prekinitve pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi, podane s strani prezaposlene osebe, se šteje, da namen pogodbe ni dosežen in ima ministrstvo pravico zahtevati vračilo sorazmernega dela sredstev v skladu s to pogodbo.“

9. Dolžnost vrnitve sorazmernega dela subvencije je veljala veljati tudi, če je delavcu prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi upokojitve. Glede namena pogodbe je bil 2. stavek 1. odstavka 8. člena Pogodbe jasen: „Namen je dosežen, če je bila zaposlitev ohranjena najmanj eno leto, ob tem pa je delodajalec prevzemnik v celoti upošteval predpise s področja delovno pravne zakonodaje.“

10. Glede na 2. odstavek 8. člena Pogodbe se za nenamensko porabo šteje: „če delodajalec prevzemnik ni izpolnil obveznosti, določenih s to pogodbo“.

11. Namen pogodbe je bil v ohranitvi zaposlitve najmanj leto dni. Če se je delavec upokojil, sam dal odpoved, ali pa je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, namen pogodbe ni bil dosežen. Določba 2. odstavka 7. člena Pogodbe je to sicer izrecno določala tudi za primere odpovedi delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca in za odpoved s strani delavca.

12. Takšne določbe niso v ničemer silile delodajalca h kršitvi delovnopravne zakonodaje. So pa ga, če namen pogodbe ni bil dosežen, zavezale k vrnitvi dela prejetega denarja (3. odstavek 8. člena Pogodbe). Drži sicer, da tožena stranka ni kršila dolžnosti iz 6. člena Pogodbe, vendar pa to glede na prej navedeni določbe 8. člena Pogodbe, ni pomembno.

13. Nadaljnje pravne posledice so bile določene v 3. odstavku 8. člena Pogodbe, in sicer da se pogodba šteje za delno razvezano in da lahko tožeča stranka zahteva vrnitev sorazmernega dela izplačanega denarja. Kaj je bilo s tem mišljeno, je določeno v 2. stavku 3. odstavka 8. člena Pogodbe. Prejemnik subvencije (tožena stranka) je bila dolžna v roku 30 dni od prejema pisne zahteve vrniti sorazmeren del izplačanega denarja. Poleg tega je bila Republika Slovenija (tožeča stranka) upravičena zahtevati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila. Pravni temelj za zahtevek za vračilo dela prejetega denarja za subvencijo je bil torej določen v Pogodbi in ni bil verzijski, temveč pogodbeni. Pritožba je sicer v tem delu utemeljeno, vendar pa to ni razlog za spremembo sodbe.

14. Pogodba je gospodarska, če jo medsebojno sklenejo gospodarski subjekti. to pa so pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo pridobitno dejavnost (2. in 3. odstavek 13. člena OZ). Republika Slovenija ni pravna oseba, ki bi opravljala pridobitno dejavnost. Dajanje subvencij je bilo celo izrazito nepridobitna dejavnost. Zaradi tega se uporablja za zastaranje terjatev iz te pogodbe splošni, petletni zastaralni rok (346. člen OZ) in ne krajši triletni za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ). Predpostavke za določitev zastaralnega roka so opredeljene določno in tudi jasno. Ker ni nobene zakonske praznine, analogija s 6. členom OZ ni dopustna. Ali bi bila sploh mogoča, pritožbenemu sodišču ni bilo treba odločiti.

15. Pritožbeno sodišče v r. št. 8 prvostopenjske sodbe ni našlo protislovja, ki ga zatrjuje pritožba. Prvostopenjska sodba najprej poroča o ugovoru delne ničnosti, ki naj bi ga uveljavljala tožena stranka. Prvostopenjska sodba pa potem še podaja razloge, zakaj ta ugovor ni utemeljen.

16. Zgolj sprememba pravnega temelja ničesar ne spremeni glede teka zamudnih obresti. Tožeča stranka je poziv za prostovoljno vrnitev vročila 24. 10. 2011. S tem je sprožila tek tridesetdnevnega roka. Ta je iztekel 23. 11. 2011. Od tega dne naprej je tožena stranka v zamudi. Plačati mora zamudne obresti na temelju 1. odstavka 299. in 1. odstavka 378. člena OZ. Tako je že odločilo prvostopenjsko sodišče, sicer ob uporabi drugega pravnega temelja.

17. Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP.