Jedro

Tožnik je zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil po roku, kot ga določa drugi odstavek 121. člena ZVojI in po roku petih let od domnevnega nastanka bolezni, ki ga določa prvi odstavek 96. člena ZVojI, zato je prepozna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v revizijskem postopku na podlagi 102. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) odpravila odločbo Upravne enote Kranj št. 140-39/2007 z dne 10. 11. 2011 in odločila, da se tožniku ne prizna statusa civilnega invalida vojne.

V obrazložitvi navaja, da je zahtevala izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje, ki je na podlagi dodatnega zdravniškega mnenja mag. A.A. z dne 24. 2. 2012 in druge medicinske dokumentacije ugotovila, da gre pri tožniku za endogeno psihično obolenje, katerega neposredni vzrok ni znan, vendar po mednarodni kvalifikaciji to obolenje ni priznano kot možna posledica fizične travme (poškodbe). Zdravniška komisija druge stopnje ugotavlja, da so bile stresne okoliščine pri tožniku prvič prisotne v nevojnem dogodku leta 1984, ko je bil kot osemletni otrok priča kazenskemu procesu proti njegovemu očetu, stresne okoliščine ob agresiji na Republiko Slovenijo leta 1991 pa so pri tožniku kot 15 letnemu otroku očitno postale sprožilni faktor za razvoj endogene psihične bolezni, ki se je takrat jasno izrazila. Ugotavlja tudi, da tožnik ni utrpel fizične vojne poškodbe. Podlaga za priznanje vojne invalidnosti je po mnenju zdravniške komisije druge stopnje torej bolezen, in ne poškodba. Toženka temu mnenju sledi in ugotavlja, da je tožnik zahtevo za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne podal šele 23. 10. 2007, torej po poteku roka iz drugega odstavka 121. člena ZVojI. Tožnikova zahteva pa je prepozna tudi glede na 96. člen ZVojI, saj je tožnikova bolezen nastala že pred dvajsetimi leti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se zdravniška komisija druge stopnje ni oprla na dodatno zdravniško mnenje mag. A.A. Poudarja, da ZVojI ne določa, kaj je poškodba in da je duševna bolečina v določenih primerih lahko še hujša kot telesna. Meni, da je ZVojI, ki je rok za uveljavitev invalidnosti na podlagi bolezni omejil, diskriminatoren in krši Ustavo RS (5., 8., 14. in 22. člen) ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (6. in 14. člen). Poudarja, da je do poškodbe njegovih možganov prišlo zaradi močnih stresov, ki so presegli normalne, kar je imelo za posledico porušenje kemičnega ravnovesja v njegovih možganih in trajno invalidnost. Invalidnost prve stopnje je bila pri njemu ugotovljena šele leta 2002, zato so šele takrat začeli s postopki uveljavljanja. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter obdrži v veljavi odločbo upravnega organa prve stopnje. Predlaga tudi noveliranje Zakona o vojnih invalidih s podaljšanjem roka za uveljavitev statusa civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2013 navaja razloge, zakaj meni, da so podane okoliščine tudi po 3. točki prvega odstavka 4. člena ZVojI v zvezi s tem prilaga dokaze.

Tožba ni utemeljena.

ZVojI nudi varstvo osebam, t.i. vojnim invalidom, ki so zaradi obrambe države brez svoje krivde dobile najmanj 20% okvaro zdravja zaradi poškodbe, bolezni ali poslabšanja bolezni. Vojni invalidi so vojaški vojni invalidi, vojaški mirodobni invalidi in civilni invalidi vojne (drugi odstavek 1. člena ZVojI).

Po prvem odstavku 1. člena ZVojI je vojni invalid oseba, ki je v okoliščinah po tem zakonu, kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobila najmanj 20% okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej, ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je pojavila.

Po drugem odstavku navedenega člena so med vojne invalide uvrščeni vojaški vojni invalidi, vojaški mirnodobni invalidi in civilni invalidi vojne.

Po 4. členu ZVojI je civilni invalid vojne oseba iz prvega odstavka 1. člena tega zakona, državljan Republike Slovenije, ki je dobil okvaro zdravja kot nevojaška oseba zaradi vojnih dogodkov ali dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo na ozemlju Republike Slovenije (1. točka), zaradi poškodbe, ki jo je povzročil zapuščen vojaški material, na ozemlju Republike Slovenije (2. točka) ali v terorističnem napadu na Republiko Slovenijo na njenem ozemlju ali v tujini (3. točka). Po drugem odstavku navedenega člena je civilni invalid vojne tudi oseba iz prvega odstavka 1. člena tega zakona, državljan Republike Slovenije, ki je v okoliščinah iz prve ali druge točke prejšnjega odstavka dobil okvaro zdravja v tujini, kjer je bil zaradi vojne na ozemlju Republike Slovenije v zaporu, internaciji, konfinaciji, deportaciji, prisilni izselitvi, na prisilnem delu ali na begu.

Iz prvega odstavka 121. člena ZVojI izhaja, da zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne do uveljavitve tega zakona ter zahteve za priznanje pravic družinskim članom osebe, ki je umrla zaradi posledic bolezni, dobljene v takšnih okoliščinah, po uveljavitvi tega zakona ni več mogoče vložiti.

Ne glede na citirano določbo pa je po drugem odstavku istega člena mogoče vložiti zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991 ter zahtevo za priznanje pravic družinskim članom osebe, ki je umrla zaradi posledic bolezni, dobljene v teh okoliščinah, najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. ZVojI je bil uveljavljen od 1. 1. 1996. Navedeno pomeni, da oseba zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja ali poslabšanja bolezni po uveljavitvi ZVojI ni več mogla vložiti, če je okvara zdravja, ki je posledica bolezni oziroma poslabšanja bolezni nastala v okoliščinah za priznanje statusa vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne do uveljavitve ZVojI, razen če je okvara zdravja, ki je posledica bolezni oziroma poslabšanja bolezni, nastala ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991. V takem primeru jo je oseba lahko vložila še v roku dveh let po uveljavitvi ZVOjI. Zakonodajalec je torej pridobitev statusa vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne vezal na dejanske okoliščine, ki so nastale ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991. Iz navedenih določb izhaja, da je ZVojI pa je nekaterim osebam, ki so postale invalidne zaradi bolezni ali njenega poslabšanja do uveljavitve tega zakona, pa statusa vojnega invalida in civilnega invalida doslej niso pridobile, omogočil, da ga uveljavljajo še v dveh letih od uveljavitve tega zakona (drugi in tretji odstavek 121. člena ZVojI).

Po prvem odstavku 96. člena ZVojI se lahko zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni.

Upravno sodišče je enkrat že odločalo o tej zadevi in v sodbi I U 2049/2009 z dne 16. 3. 2010 ugotovilo, da je odločitev toženke, da pri tožniku ni okoliščin iz 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI pravilna in zakonita, saj terorističnega napada, v katerem naj bi tožnik utrpel okvaro zdravja, ni bilo. V tokratnem upravnem sporu sodišče dejstev, ki jih navaja tožnik v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2013 in dokazov, ki jih predlaga glede priznanja statusa na navedeni pravni podlagi, ni upoštevalo, saj so navedeni po preteku zakonskega tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe iz 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v kateri mora biti med drugim tudi razloženo, zakaj se toži (prvi odstavek 30. člena ZUS-1).

Z navedeno sodbo pa je Upravno sodišče RS tudi ugotovilo, da v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage, da se tožniku ne prizna statusa na podlagi drugega odstavka 4. člena ZVojI, saj bi intenzivnost strahu in podoživljanje že preživetih travm lahko predstavljala okoliščino, ki bi lahko povzročila oziroma poslabšala tožnikovo bolezen. Tudi v primeru izkazanosti vzročne zveze med okvaro zdravja zaradi bolezni oziroma poslabšanja bolezni in vojnim dogodkom pa mora biti zahteva za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vložena v zakonsko določenem roku.

V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida dne 23. 10. 2007. Iz zahteve je razvidno, da je tožnik v njej uveljavljal okvaro zdravja kot posledico bolezni oz. njenega poslabšanja, nastale ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991, ki naj bi jo povzročilo ravnanje državnih organov in vojske. V zahtevi je tudi navedel, da se je ”njegova bolezen vlekla od njenega izbruha v letu 1996”, ko se je začela obnova montiranega procesa. Da bolezen pri tožniku traja najmanj od leta 1996, ko naj bi prvič poiskal psihiatrično pomoč, izhaja tudi iz dodatnega zdravniškega mnenja mag. A.A. z dne 24. 2. 2012, ki ga je tožnik predložil v upravnem postopku in na katerega se sklicuje v tožbi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo podlaga za izdelavo mnenja zdravniške komisije druge stopnje, na katerem izpodbijana odločba temelji, tudi mnenje mag. A.A. z dne 24. 2. 2012, zato tožbeni ugovor, da se izpodbijana odločba nanj ni oprla, ni utemeljen.

Ker je glede na navedeno tožnik zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil po roku, kot ga določa drugi odstavek 121. člena ZVojI in po roku petih let od domnevnega nastanka bolezni, ki ga določa prvi odstavek 96. člena ZVojI, je ugotovitev toženke, da je tožnikova zahteva prepozna, pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker ZVojI v citiranih členih zagotavlja enako obravnavo oseb, ki uveljavljajo status vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, in oseb, ki uveljavljajo status civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991, ni utemeljen ugovor o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom. V čem naj bi bila podana kršitev 6. in 14. člena EKČP in 5. in 22. člena Ustave, tožnik ne utemelji. Predlagano noveliranje zakona pa ni v pristojnosti sodišča. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).