Jedro

Ker je bilo iz tožnikove prošnje za azil v Republiki Sloveniji očitno, da jo je tožnik vložil zato, da bi se po 13-dnevnem bivanju v Sloveniji izognil prisilni odstranitvi iz Slovenije in ker je iz nje in predhodnih izjav tožnika na policiji in pri sodniku za prekrške tudi razvidno, da je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v tako imenovanem pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo tožene stranke z dne 24.12.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev stroškov postopka; s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03 - UPB1) in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil ter odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku tri dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi ter teh razlogov v prvostopni sodbi ni ponavljalo, temveč se je nanje sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Glede na stanje v Republiki Srbiji in Črni gori, predvsem pokrajini Kosovo, od koder izhaja tožnik, iz kraja S.r., kakršnega je ugotovila tožena stranka iz poročil Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi - Misija na Kosovu za Občino S.r. iz julija 2004, in vire iz svetovnega spleta, ki jih tožena stranka izrecno navaja v izpodbijani odločbi, ter na podlagi tožnikovih izjav ob sprejemanju vloge za azil in ob zaslišanju ter predhodnih njegovih navedb na policijski postaji, ko so ga prejeli pri njegovem prijatelju v K., ter izjavo v postopku pred sodnikom za prekrške, je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno sklenila, da je tožnik prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in da je prošnjo za azil, ki jo je vložil šele 13. dan bivanja v Republiki Sloveniji (najprej je štiri dni prebival pri svojem prijatelju v Kranju, nato pa osem dni v azilnem domu) podal zato, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije, s čimer pa je zlorabil azilni postopek (1. alinea 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil). Kot neutemeljene je prvostopno sodišče zavrnilo tožbene ugovore, zlasti, da so ugotovitve tožene stranke v nasprotju s podatki in listinami v spisih, saj za svoje trditve tožnik ni predlagal in ponudil nikakršne konkretne dodatne obrazložitve, niti dokaza, ki bi utegnil kazati v prid njegovim navedbam, pri tem pa niti ne izpodbija verodostojnosti in relevantnosti poročil o stanju v izvorni državi, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, da kljub tožnikovemu posrednemu predlogu, da naj se opravi glavna obravnava, te ni opravilo, in sicer zato, ker tožnik ni niti predlagal niti predložil nobenega konkretnega dokaza ter ni navedel nikakršnih konkretnih navedb glede splošnega stanja v izvorni državi oziroma glede okoliščin, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, ki naj bi jih sodišče presojalo in v zvezi z njimi razpisalo glavno obravnavo. Ker so bile tudi tožnikove tožbene navedbe glede pravilne oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v tem primeru pavšalne in neizkazane, je sodišče presodilo, da z opravo glavne obravnave njegova odločitev ne bi mogla biti drugačna. Sicer pa je bilo iz upravnih spisov razvidno, da je tožnik ob oddaji vloge za azil dal izčrpno izjavo o okoliščinah v izvorni državi in okoliščinah, zaradi katerih je zapustil to državo. To vse je podal po tem, ko je bil predhodno seznanjen s pravicami in dolžnostmi v postopku, ko mu je bil zagotovljen tolmač in je bil po podaji prošnje za azil ponovno zaslišan, zaradi česar je prvostopno sodišče štelo, da je tožena stranka zadostila procesnim standardom iz določbe 29. člena ZAzil in je ugotovila ključna dejstva ter nato odločila o tožnikovi prošnji na podlagi njegovih izjav in verodostojnih poročil, ki jih je pridobila, in so v upravnih spisih. Pri tem se je sklicevalo tudi na odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 422/03 z dne 10.7.2003 in Up 778/04-11 z dne 16.12.2004. Tožnik zoper prvostopno sodbo vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov. Meni, da so razlogi v izpodbijani sodbi v nasprotju s podatki in dokazi v spisih. Tožnik je v svoji prošnji natančno razložil razloge za pobeg iz izvorne države.

Pobegnil je zato, da bi se izognil prisilni mobilizaciji v vojsko AKSH, ki so prišli na njegov dom, da bi ga mobilizirali, vendar ga takrat ni bilo doma. Zato se je lahko izognil vpoklicu. Navedel je tudi, da so ga pripadniki te skupine že pred enim letom opozorili, da odklonitev vstopa v to formacijo pomeni njegovo smrt. Sam pa se v skupino ne želi vključiti, ker se z njenim delovanjem ne strinja. Tam bi ga tudi zlorabili. Dogodek je tudi prijavil policiji. Nazaj se ne sme vrniti, ker bi ga ubili. Meni, da grožnja s smrtjo zaradi zavrnitve vabila za vključitev v paravojaško skupino AKSH predstavlja preganjanje zaradi političnega prepričanja in da podatki, navedeni v izpodbijani sodbi, niso točni, ter da omenjena skupina želi povečati število svojih predstavnikov tudi na silo, med Albanci, ki med vojno niso bili pripadniki OVK. Že iz tega je razvidno, da mu v njegovi državi grozi preganjanje, torej so izpolnjeni pogoji za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Če bi sodišče izvedlo dokaz z njegovim zaslišanjem, kot je bilo v tožbi predlagano, bi se samo prepričalo, da so njegove navedbe na zaslišanju pri toženi stranki resnične. Ker pa tega ni storilo, je podana bistvena kršitev postopka in je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in ugodi tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Glede na podatke v upravnih spisih, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo ilegalno in se naselil pri svojem prijatelju v K., kjer je, dokler ga ni prijela slovenska policija, živel štiri dni, in da je po tem prebival osem dni v azilnem domu, ter je šele 13. dan podal prošnjo za azil, ter glede na tožnikove izjave ob aretaciji ter pri sodniku za prekrške, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, ter glede na stanje na K., ki ga je ugotovila tožena stranka iz poročil Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi - Misija na K., ter s svetovnega spleta glede stanja v tožnikovi izvorni državi, in glede na tožnikove navedbe ob podajanju prošnje za azil, kjer je prvič navedel, da je iz izvorne države pobegnil zato, ker so ga hoteli pripadniki AKSH prisilno mobilizirati v svojo vojsko, tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov, ter da je prošnjo za azil vložil zato, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije.

Tožnik niti v svoji prošnji za azil niti v naknadnem zaslišanju, pa tudi v tožbi in v tej pritožbi ne izpodbija dejanskega stanja o okoliščinah v pokrajini K., ki ga je ugotovila tožena stranka. Prav tako pa ne navaja nobenih dejstev oziroma dokazov, ki bi kakorkoli vplivali na spremembo odločitve glede priznanja njegovega azila v Republiki Sloveniji. Glede na to pritožbeno sodišče tudi meni, da niso bila bistveno kršena pravila postopka s tem, ko prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, saj tožnik v tožbi ni navedel nobenih okoliščin, dejstev ali dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Glede tega se prvostopno sodišče pravilno sklicuje tudi na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Zato pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru zaradi neoprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni podana bistvena kršitev pravil postopka, ker to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.