Jedro

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožnik po tožbi ni uspel z uveljavljanjem deleža nad eno polovico, toženki pa, da sta z nasprotno tožbo uspeli v celoti. Izpodbijana odločitev o stroških v obravnavani zadevi je takšna, kot da bi šlo za situacijo iz tretjega odstavka 154. člena ZPP, pa vendarle sodišče prve stopnje ni obrazložilo, iz česa izhaja, da je tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi tožnika z 11. 5. 2015 se delno ugodi in se izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka po tožbi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep o stroških potrdi (tako da je tožnik po spremembi dolžan prvi toženki plačati 2.580,30 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 3.195,30 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je o njihovem teku odločilo sodišče prve stopnje).

II. Pritožba tožnika s 15. 12. 2015 se zavrže. III. Toženki sta dolžni tožniku v 15 dneh povrniti 249,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg skupnega premoženja tožnika in njegove pokojne soproge A. A. ter odločilo, da sta deleža zakoncev na tem premoženju enaka. Tožniku je naložilo, da mora prvi toženki v 15 dneh povrniti 5.151,80 EUR, drugi toženki pa 5.766,80 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper odločitev o stroških se v pritožbi z 11. 5. 2015 pravočasno pritožuje tožnik. Navaja, da nobena od pravdnih strank ni uspela v celoti. Toženki nista uspeli glede stanovanja na X, glede katerega sta trdili, da v celoti sodi v skupno premoženje. Ker je bil uspeh pravdnih strank v postopku delen, bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške glede postopka po tožbi, po nasprotni tožbi pa o stroških odločiti sorazmerno z uspehom.

3. Tožnik je 15. 12. 2015 na Vrhovno sodišče RS posredoval še “pritožbo na nepošteno sojenje ločitve z dne 30. 6. 2011 – P 588/2011-IV“, v kateri komentira tudi sodbo, izdano v tej zadevi. Zaradi narave odločitve, višje sodišče razlogov te pritožbe ne povzema.

4. Pritožba z 11. 5. 2015 je delno utemeljena; pritožba s 15. 12. 2015 pa je prepozna.

O pritožbi z 11. 5. 2015

5. V skladu z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (takšna je torej primarna odločitev pri delnem uspehu) ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. V skladu s 3. odstavkom istega člena lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.

6. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožnik po tožbi ni uspel z uveljavljanjem deleža nad eno polovico, toženki pa, da sta z nasprotno tožbo uspeli v celoti. Izpodbijana odločitev o stroških v obravnavani zadevi je takšna, kot da bi šlo za situacijo iz 3. odstavka 154. člena ZPP, pa vendarle sodišče prve stopnje ni obrazložilo, iz česa izhaja, da je tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka.

7. Glede zahtevka po tožbi je sodišče za vse premoženje, za katerega je tožnik trdil, da je skupno, ugodilo tožbenemu zahtevku. Zavrnilo pa ga je v delu, v katerem je tožnik uveljavljal, da je njegov delež na skupnem premoženju višji od ene polovice. S svojim zahtevkom je torej tožnik nedvomno delno uspel. Glede na to višje sodišče ob odločanju o stroških postopka po tožbi ne vidi nobenega razloga za uporabo 3. odstavka 154. člena ZPP, pa tudi nobenih posebnih okoliščin primera, ki bi terjale, da naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Pravilna je torej odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka s tožbo. Višje sodišče je v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo.

8. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da sta toženki z nasprotno tožbo uspeli v celoti, pa je pravilna. Ne drži namreč pritožbena trditev, da sta z nasprotno tožbo zahtevali, da stanovanje na X sodi v skupno premoženje v celoti. To je razvidno iz spremembe nasprotne tožbe na list. številki 52.(1) Odločitev, da mora tožnik toženkama povrniti stroške postopka z nasprotno tožbo, je torej pravilna. Odmere stroškov pa pritožnik ne izpodbija. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrnilo in sklep o stroških v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Toženki morata tožniku povrniti vse stroške pritožbenega postopka (sodne takse za pritožbo in odvetniške nagrade za pritožbo zoper sklep,(2), saj obseg izpodbijanega dela stroškovne odločitve (in posledično delni neuspeh s pritožbo) na višino pritožbenih stroškov ne vpliva.

O pritožbi s 15. 12. 2015

10. V skladu z določbo 1. odstavka 333. člena ZPP se smejo stranke zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti v petnajstih dneh.

11. Tožniku je bila sodba (po pooblaščenki) vročena 24. 4. 2015. Pritožbo zoper sodbo je na Vrhovno sodišče vložil 15. 12. 2015; pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani pa jo je prejelo 21. 12. 2015. Rok, v katerem bi smel tožnik vložiti pritožbo zoper sodbo, je potekel že 11. 5. 2015. 12. Ker je torej pritožba zoper sodbo, vložena 15. 12. 2015, prepozna, jo je višje sodišče na podlagi 346. člena ZPP zavrglo.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je o spremembi odločilo (jo dovolilo) na naroku 16. 12. 2013. Op. št. (2): 1. odstavek 166. člena ZPP.