Jedro

Upravni organ je v postopku odločanja o vračanju premoženja vezan na pravnomočno odločbo o ugotovitvi državljanstva upravičenca, zato bi prvostopenjski organ moral z odločanjem v predmetni denacionalizacijski zadevi počakati do pravnomočnosti odločbe o ugotovitvi državljanstva, izdane v obnovljenem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 321-185/92-74 z dne 28. 1. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povišano za 20 % DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo A.A. in tožnice za denacionalizacijo podržavljenih zemljišč parc. št.: 3592/2 - gozd 3. r., v izmeri 24.252 m2, 3605 - gozd 3. r., v izmeri 89.970 m2, 3722/2, gozd, 3.r. v izmeri 176.726 m2, gozd 3. r., v izmeri 38.789 m2, vse k.o. …; 179/3 - njiva 4. r., v izmeri 18.028 m2, 169/2 - travnik 5. r., v izmeri 1.156m2, 167/4 - travnik 5. r., v izmeri 381m2, 179/1 - njiva 4. r., v izmeri 20.040m2, 168/1 - njiva 4. r., v izmeri 21.387m2, 179/74 - njiva 4. r., v izmeri 552m2, 168/20 - njiva 4. r., v izmeri 500m2, 178 - gozd 4. r., del v izmeri 147m2, 175/5 - vrt 3. r., del v izmeri 249m2, 179/58 - njiva 4. r., del v izmeri 5.558m2 in 180/3 - pot, travnik 5. r., v izmeri 127 m2, vse k.o. …. V obrazložitvi opisuje potek upravnega postopka in ugotavlja, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo z dne 15. 12. 2006 delno odločbo z dne 24. 4. 2006, s katero je prvostopni upravni organ upravičenkama v naravi vrnil predmetne parcele k.o. …, po nadzorstveni pravici razveljavilo, kar pomeni, da je zahtevek za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin parc. št. 3595/2, 3605 in 3722/2, vse k.o. …, o katerem je bilo odločeno z razveljavljeno delno odločbo, ostal nerešen. Ministrstvo za kulturo pa je prvostopnemu upravnemu organu z dopisom z dne 22. 11. 2006 za parc. št. 179/3, 169/2, 167/4, 179/1, 168/1, 179/74 in 168/20, vse k.o. … v času podržavljenja in z dopisom z dne 9. 7. 2009 za parc. št. 178 (del), 175/5 (del), 179/58 (del), 180/3, vse k.o. … v času podržavljenja odstopilo v pristojno reševanje del zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na parcele, ki niso razglašene za kulturni spomenik, temveč so izven območja kulturnega spomenika, ki ga sami obravnavajo. V ponovljenem postopku je upravni organ ugotovil, da sta bili odločbi Mestne zaplembene komisije v Ljubljani z dne 30. 8. 1945 in Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 2. 1948 ter sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 6. 1946, s katerimi so bile med drugim podržavljene nepremičnine v k.o. … in k.o. …, last B.B., izdani na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino in Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, ki sta navedena v 19. in 20. točki 3. člena ZDen kot pravni temelj pravice do denacionalizacije. Osebe, ki so upravičene do denacionalizacije, so lahko fizične ali pravne osebe, vendar le pod pogoji, ki jih izrecno določa ZDen v 9. do 12. členu za fizične osebe. Med temi pogoji je eden najpomembnejših ta, da je upravičenec do denacionalizacije oseba, katere premoženje je podržavljeno, le izjemoma pa oseba, ki je z razlaščencem v pravni zvezi, ki jo določa ZDen (pravni naslednik, zakonec ali dedič prvega dednega reda). Dalje upravni organ ugotavlja, da je bilo z odločbo UE Ljubljana, Oddelka za matične zadeve z dne 10. 4. 2002 (pravnomočna 6. 5. 2005) ugotovljeno, da se je B.B. od 28. 8. 1945 do smrti 26. 4. 1954 štel za državljana Federativne ljudske republike Jugoslavije (1. točka izreka), ni se pa štel za državljana LR Slovenije (2. točka izreka). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje B.B. ni upravičenec po ZDen, ker je bil domovinsko pristojen v Hrvaški. To pomeni, da je v smislu tretjega odstavka 9. člena ZDen tuj (hrvaški) državljan. Slovenija in Hrvaška pa nimata vzpostavljene vzajemnosti (niti dejanske niti pravne) na področju denacionalizacije, zato B.B. premoženje po ZDen ne more biti denacionalizirano. Dalje navaja, da sta vlagateljici spremenili prvotni zahtevek in predlagali, da se kot upravičenka po 12. členu ZDen šteje vnukinja B.B. - tožnica, ki se je štela za jugoslovansko državljanko in državljanko LR Slovenije. Poudarja, da je v takem primeru treba najprej ugotoviti, ali za uporabo določb 12. člena ZDen izpolnjuje pogoje oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, v konkretnem primeru je to B.B. Upravni organ meni, da B.B. po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije, prav tako pa tudi niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 9. člena ZDen glede vzajemnosti na področju denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, zato v postopku vračanja predmetnega premoženja ni mogoče uporabiti 12. člena ZDen in na tej podlagi vračati premoženje kot upravičencem njegovemu zakoncu ali dedičem iz prvega dednega reda, katerim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen. Tako zaključuje, da v konkretnem primeru pogoji za denacionalizacijo niso izpolnjeni kumulativno, zato je zahtevo vlagateljic za denacionalizacijo zavrnil. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: drugostopni organ) je z odločbo št. 490-29/2010/2 z dne 11. 1. 2011 pritožbo tožnice in A.A. zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je iz odločbe Upravne enote Ljubljana, Oddelka za matične zadeve z dne 10. 4. 2002 (pravnomočna dne 6. 5. 2005), ki jo je v postopku denacionalizacije pridobil prvostopni upravni organ, razvidno, da se je po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, B.B. od dne 28. 8. 1945 do smrti dne 26. 4. 1954 štel za državljana FLRJ, da pa se ni štel za državljana LR Slovenije. Iz obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da na dan 6. 4. 1941 ni imel domovinske pristojnosti v nobeni občini na ozemlju LR Slovenije, temveč je bila njegova domovna občina Podturen na Hrvaškem. Izpostavlja, da z izrekom navedene odločbe res ni bilo ugotovljeno, da je bil B.B. državljan Hrvaške, saj upravni organ, ki je izdal navedeno odločbo, za takšno ugotovitev ni pristojen. Vendar pa dokumenti, ki so bili pridobljeni v postopku ugotavljanja jugoslovanskega in slovenskega državljanstva prejšnjega lastnika, dajejo podlago za zaključek, da je bil na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v občini Podturen, Čakovec na Hrvaškem. To pa po mnenju organa druge stopnje pomeni, da se glede na določbo 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ šteje za hrvaškega državljana. Poudarja, da tožnica v postopku ni predložila dokazov, da bi bil B.B. državljan katerekoli druge države. Nasprotno temu sta vlagateljici zahtevka za denacionalizacijo postavili predlog za vstop tožnice - vnukinje prejšnjega lastnika B.B. v postopek po 12. členu ZDen in zatrjevali, da je glede državljanstva B.B. v času smrti iz mrliškega lista razvidno, da je umrl brez državljanstva in da zato dodatno preverjanje državljanstva ni potrebno. Pozneje sta pri pristojnem organu predlagali obnovo postopka glede ugotavljanja državljanstva B.B. V obnovljenem postopku pa je bilo odločeno, da ostane v veljavi odločba z dne 10. 4. 2002. Na podlagi te ugotovitve je prvostopni organ pravilno zaključil, da prejšnji lastnik ni upravičen do denacionalizacije v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen, ker je bil v času, ko je bilo premoženje podržavljeno, tuj državljan. Obstoja vzajemnosti v skladu z določbo tretjega odstavka 9. člena ZDen pa tožnica med Republiko Slovenijo in drugo državo z območja nekdanje Jugoslavije, katere državljan naj bi bil prejšnji lastnik, ni izkazala. Dodaja še, da je upravni organ v postopku denacionalizacije vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu in sam tega vprašanja ne more obravnavati kot predhodno vprašanje v smislu 144. člena ZUP/86. Kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, da je upravni organ prve stopnje kršil materialno pravo, ker prejšnjemu lastniku ni priznal statusa denacionalizacijskega upravičenca, čeprav sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška sklenili sporazum o sukcesiji. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 24/2008, v kateri je navedlo, da se ta sporazum ne nanaša na upravičenja iz naslova denacionalizacije. Prav tako meni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral upravni organ na podlagi 12. člena ZDen priznati status upravičenke tožnici. Pri tem pojasnjuje, da se določbe 12. člena ZDen ne nanašajo na primere iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona. Ta onemogoča vračanje podržavljenega premoženja prejšnjim lastnikom, ki so bili ob podržavljenju jugoslovanski državljani in so imeli to državljanstvo tudi na dan 9. 5. 1945, če taka pravica ni priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je prejšnji lastnik premoženja. Tudi v zvezi s takšnim stališčem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in posebej izpostavlja prej omenjeno sodbo.

Tožnica v tožbi navaja, da je upravni organ napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje glede državljanstva pokojnega B.B., napačno uporabil materialne predpise in pri tem zagrešil tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka. Nepravilno je ugotovil, da naj bi odločba o državljanstvu določala, da je bil pokojni B.B. hrvaški državljan, saj to ne drži. Navedena ugotovitev namreč v izreku odločbe o državljanstvu ni zapisana. Iz izreka izhaja le, da se je pokojni B.B. štel za državljana FLRJ in da se ni štel za državljana LR Slovenije. Pravnomočen in dokončen postane zgolj in samo izrek ugotovitvene odločbe, ne pa tudi njena obrazložitev. Tožnica pa izrecno izpostavlja, da odločba o državljanstvu še ni postala pravnomočna, kot napačno ugotavlja upravni organ. Tožnica je namreč zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 18. 9. 2008 sprožila upravni spor, Upravno sodišče pa je 24. 2. 2010 izdalo sodbo U 2328/2008, s katero je njeni tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 24. 6. 2008 odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Ker vprašanje državljanstva pokojnega B.B. nikakor ni pravnomočno rešeno, upravni organ v postopku denacionalizacije svoje odločitve ne bi smel opreti na odločbo o državljanstvu, ampak bi v primeru, da postopka zaradi ugotavljanja predhodnega vprašanja državljanstva ne bi prekinil, kar bi ga po mnenju tožnice moral, moral sam pridobiti ustrezno dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko o državljanstvu odločil kot o predhodnem vprašanju. Tako je dejansko stanje glede državljanstva pokojnega B.B. nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Tožnica je v vlogi z dne 12. 2. 2008 navedla dejstva, iz katerih izhaja, da je imel pokojni B.B. v kritičnem času domovinsko pravico na ozemlju, ki se sedaj šteje za del Republike Slovenije, zato je imel tudi slovensko in ne hrvaško državljanstvo. Upravni organ pa se do vseh navedb in predloženih dokazov ni opredelil. Po mnenju tožnice pa je upravni organ pri odločanju storil tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj izpodbijana odločba glede ugotovitve, da je bil B.B. hrvaški državljan, nima razlogov. Sklicuje se namreč na posredni dokaz - odločbo o državljanstvu, ki še ni pravnomočna, razlogi, na katere se sklicuje, pa so v nasprotju z listinskimi dokazi in navedbami tožnice. Prepričana pa je tudi, da je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, in sicer tretji odstavek 9. člena in 12. člen ZDen. Pri tem poudarja, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška sklenili sporazum o sukcesiji in da sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 24/2008 še ne pomeni enotne sodne prakse. Izpostavlja tudi, da je pred upravnim organom uveljavljala in predlagala uporabo 12. člena ZDen, ki ga upravni organ ni uporabil v celoti in pravilno. Z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 23/93 je bilo besedilo drugega odstavka 12. člena ZDen delno črtano. Uporaba tega člena je bila tako razširjena na vse osebe iz 9. člena ZDen, kar pomeni, da je bil osnovni namen zakonodajalca širiti krog upravičencev, kar je v skladu s temeljnim namenom in načelom ZDen - popravo krivic in ne povzročanje novih. Meni, da je 12. člen ZDen treba upoštevati smiselno tudi v primerih, ko gre sicer za jugoslovanske državljane, ki pa imajo s spremembo ZDen iz leta 1998 enak položaj kot tuji državljani. Poudarja tudi, da sodna praksa priznava pravico do denacionalizacije tistim, ki so dediči prvega dednega reda po osebah, ki po 9. členu ne izpolnjujejo pravice do državljanstva, ker niso dokazali lojalnosti. Celo dedičem nelojalnih oseb se priznava pravica do denacionalizacije, ta pravica pa dedičem oseb, ki so bivši državljani SFRJ, ni priznana. Glede na navedeno je očitno jasno, da bi se morala taka pravica priznavati tudi njim, in sicer že na podlagi osnovnih ustavnih načel oziroma pravic iz 14. člena Ustave RS in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo reši zadevo tako, da zahtevi za denacionalizacijo v celoti ugodi oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranki z interesom A.A. in Slovenska odškodninska družba d.d. na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali pripada prejšnjemu lastniku predmetnega premoženja B.B. položaj denacionalizacijskega upravičenca po prvem oziroma tretjem odstavku 9. člena ZDen ter ali pripada tožnici, kot njegovi vnukinji, položaj nadomestne upravičenke po 12. členu ZDen.

Po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Tretji odstavek 9. člena ZDen pa določa, da če je imela fizična oseba iz 3., 4. ali 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Določba 12. člena ZDen pa določa, da če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.

Tožbene ugovore o nepravilni uporabi materialnega prava, in sicer določb tretjega odstavka 9. člena in 12. člena ZDen sodišče zavrača kot neutemeljene. V zvezi s tem se, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge drugostopnega organa v obrazložitvi pritožbene odločbe, ki je na enake pritožbene ugovore že odgovoril, sodišče pa se z razlogi v celoti strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

V zvezi z vprašanjem izpolnjevanja položaja denacionalizacijskega upravičenca po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen pa je po ustaljeni upravno-sodni praksi upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov (primerjaj: sklep Vrhovnega sodišča X Ips 710/2008 z dne 11. 12. 2008, sodba Upravnega sodišča I U 131/2011 z dne 12. 4. 2011). V obravnavanem primeru pa sodišče ugotavlja, da je bila v času odločanja prvostopnega organa (28. 1. 2010, ko je bila izdana prvostopna, v tem upravnem sporu izpodbijana, odločba) zoper odločbo Upravne enote Ljubljana št. 201-1498/2001-51 (23100) z dne 24. 6. 2008, ki je bila izdana v obnovljenem postopku ugotovitve državljanstva B.B. in s katero je bilo odločeno, da se odločba Upravne enote Ljubljana št. 2/04-11-1498/2001 z dne 10. 4. 2002 pusti v veljavi, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 213-1174/2008/3 (1323-05) z dne 18. 9. 2008, vložena tožba v upravnem sporu. To pomeni, da v času odločanja prvostopnega organa v tem denacionalizacijskem postopku odločba o ugotovitvi državljanstva za B.B. še ni bila pravnomočna, saj je bil postopek ugotavljanja (republiškega) državljanstva B.B. obnovljen s sklepom z dne 31. 8. 2007, ki je postal pravnomočen 20. 9. 2007; zoper odločbo, s katero je bilo v obnovljenem postopku ugotavljanja državljanstva B.B. odločeno, da se odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2002, s katero je bilo ugotovljeno, da se B.B. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 do smrti 26. 4. 1954, ni štel za državljana Ljudske republike Slovenije, pusti v veljavi, v zvezi z odločbo druge stopnje (Ministrstva za notranje zadeve) z dne 18. 9. 2008, pa je bila, kot že povedano, vložena tožba v upravnem sporu, o kateri je Upravno sodišče odločilo s sodbo U 2328/2008 z dne 24. 2. 2010 ter tožbi ugodilo, odločbo Upravne enote Ljubljana št. 201-1498/2001-51 (23100) z dne 24. 6. 2008 odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Glede na to, da je, kot zgoraj navedeno, upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja vezan na pravnomočno odločbo o ugotovitvi državljanstva upravičenca, bi po presoji sodišča prvostopni organ moral z odločanjem v predmetni denacionalizacijski zadevi počakati do pravnomočnosti odločbe o ugotovitvi državljanstva B.B., izdane v obnovljenem postopku.

Po povedanem v obravnavani zadevi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral po pravnomočnosti odločbe o ugotovitvi državljanstva B.B., izdane v obnovljenem postopku, o zadevi ponovno odločiti.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).