Jedro

Pravni prednik tožnikov je imel lastna sredstva za preživljanje že v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in zato so bile pogodbeno dogovorjene obveznosti tožencev do preživljanca po svoji vsebini domala izključno storitvene narave. Namestitev oskrbovanca v dom po amputaciji noge je bila v skladu z njegovo voljo in koristjo; toženca sta se z njim tudi družila in ves čas aktivno ukvarjala tudi v obdobju, ki ga je preživel v domu.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene 10. 4. 1998 med pravnim prednikom sedanjih tožnikov (očetom prvih dveh tožnikov in možem tretje tožnice, ki je umrl med pravdo 22. 4. 2005) kot preživljancem in tožencema kot preživljalcema. S to pogodbo se je pravni prednik tožnikov zavezal tožencema ob smrti prepustiti v last vso svoje premično in nepremično premoženje, toženca pa sta mu bila dolžna nuditi vso oskrbo in postrežbo, vključno s hrano, pranjem, krpanjem in likanjem, čiščenjem stanovanja in ogrevanjem, po smrti pa poskrbeti za pogreb z mašo in pevci, za spomenik in oskrbo groba ter še tri leta po smrti mašo enkrat letno v njegov spomin. Uveljavljani razvezni razlog neizpolnjevanja pogodbene obveznosti tožencev po ugotovitvah sodišča ni izkazan, saj sta toženca za prednika tožnikov, ki je bil dolgoletni prijatelj prvega toženca, v enaki meri skrbela že od leta 1994, ko se je sprl z najožjimi člani svoje družine (sedanjimi tožniki), se z njimi pravdal in bil tudi žrtev kaznivega dejanja grdega ravnanja, ki sta ga storili nad njim prva in tretja tožnica in bili tudi pravnomočno obsojeni. Ko so predniku tožnikov najprej amputirali prst, nato pa še nogo, je iz bolnišnice odšel v dom oskrbovancev (leta 2001) toženca pa sta dve leti plačevala razliko stroškov domske oskrbe – kolikor je ta presegla pokojnino prednika tožnikov (dokler ni po priznanju tudi invalidnine pridobil sredstva za pokritje domske oskrbe), ga domala dnevno obiskovala, vozila tudi na izlete in domov ter ga oskrbovala s sadjem in drugimi priboljški. Po razlogovanju sodišča prve stopnje tožnikom skratka ni uspelo dokazati, da toženca nista izpolnjevala pogodbenih obveznosti, temveč celo nasprotno – za preživljanca sta z izpolnjevanjem pogodbeno prevzetih obveznosti v celoti lepo skrbela.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnic ter tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, izpodbijajo tožniki z dvema revizijama – in sicer prva in tretja tožnica z eno, vloženo po skupnem pooblaščencu, drugi tožnik pa ločeno z revizijo, vloženo po svojem pooblaščencu.

Tožnici uveljavljata kot revizijski razlog bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku z očitkom sodišču druge stopnje, da v razlogih svoje sodbe „nepravilno in v nasprotju z izvedenimi dokazi trdi, da tožniki v ničemer niso dokazali, da toženca svojih obveznosti nista izpolnjevala neodplačeno.“ Dejstvo, da ni šlo za neodplačno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, sta toženca namreč sama potrdila, saj sta zaslišana kot stranki izpovedala, da sta morala del stroškov preživljančeve domske oskrbe sprva „celo doplačevati“; ker so bili torej preživljančevi mesečni prejemki (pokojnina) namenjeni za pokritje stroškov njegove domske oskrbe, je svoje preživljanje sam financiral. To pa je bistvena okoliščina, ki hkrati pomeni kršitev pogodbenega dogovora, zatrjevanega v tožbi tožeče stranke. Revidentki predlagata razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožnik pa v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno podobno kot tožnici tudi on navaja, da je imel preživljanec stalni lastni vir sredstev za preživljanje. Sprašuje se, za kakšno pomoč tožencev naj bi sploh šlo, saj toženca nista živela s preživljancem, sicer pa se sklicuje na nevzdržnost skupnega življenja. Tožencema odreka tudi fizične sposobnosti (starost) za izvrševanje pogodbene obveznosti. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer še aktualnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sta bila izvoda revizij poslana toženi stranki, ki je na reviziji odgovorila in predlagala njuno zavrženje oziroma zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Reviziji nista utemeljeni.

6. Na načelni ravni je pritrditi tožnicama, da toženca nista neodplačno izpolnjevala njunih pogodbenih obveznosti, saj je pogodba o dosmrtnem preživljanju po svoji naravi – poslovnem namenu vselej v celoti ali delno odplačni pravni posel. S tem v zvezi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa na način, kot je uveljavljana, ni podana, saj je bil v dosedanjem postopku (v razlogih sodbe sodišča druge stopnje izrecno na procesnopravno povsem sprejemljiv način) ovržen le očitek tožnikov, da naj bi toženca njihovemu pravnemu predniku posebej zaračunavala zanj opravljene storitve po pogodbi. Nista pa sodišči prve in druge v ničemer problematizirali resničnosti trditve tožnikov o virih sredstev za kritje stroškov domske oskrbe, ki sta jih (tudi po ugotovitvah sodišč) toženca plačevala za oskrbovanca iz lastnih sredstev le delno in za čas do pridobitve oskrbovančevih sredstev v obsegu, ki je zadoščal za njihovo kritje v celoti. Res je le, da sodišči tega dejstva nista šteli za odločilno, kar je glede na celotno ugotovljeno dejansko stanje tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava povsem neoporečno. Upoštevati je namreč treba, da je pravni prednik tožnikov imel lastna sredstva za preživljanje že v času sklenitve pogodbe (ki torej ni bila odraz njegove morebitne stiske preživetja v pomenu finančne odvisnosti) in da so pogodbeno dogovorjene obveznosti tožencev do preživljanca po svoji vsebini domala izključno storitvene narave, da v dejanskih ugotovitvah pravnomočne sodbe ni podlage za sklep o možnosti opredelitve dejstva namestitve oskrbovanca v dom po amputaciji noge kot dejanja, ki ne bi bilo v skladu z njegovo voljo in koristjo, ter da sta se toženca z njim družila in ves čas aktivno ukvarjala (ga domala dnevno obiskovala, vozila na izlete in domov, ga oskrbovala s sadjem in drugimi priboljški) tudi v tem zadnjem obdobju preživljanja v domu.

7. V pravkar nanizanih razlogih so vsebovani tudi že odgovori na v tem delu smiselno identične očitke tožnika iz njegove revizije. K temu je treba dodati le, da je neupoštevno tožnikovo revizijsko sklicevanje na nevzdržnost skupnega življenja že iz razloga, ker skupnost bivanja z v tem postopku sporno pogodbo o dosmrtnem preživljanju sploh ni bila dogovorjena.

8. Ker v revizijah tožnikov uveljavljani revizijski razlogi niso podani – kar velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba reviziji na podlagi določbe 378. člena ZPP kote neutemeljeni zavrniti.

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožnikov, ki z revizijama niso uspeli) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožencev v zvezi z njunima odgovoroma na reviziji tožnikov, ki jih spričo vsebine odgovorov na reviziji ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).