Jedro

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega stališča, da je do materialne škode upravičen tožnik, ki je škodo (stroške) plačal, aktivno legitimirana za tožbeni zahtevek iz navedenega naslova bi po 195. členu ZOR lahko bila le tožnica kot neposredna oškodovanka (ki ji je ta škoda nastala).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba delno s p r e m e n i v točki 2. izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 7.984,20 EUR s pripadki glede prvotoženke zavrne.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženkama naložilo, da sta nerazdelno dolžni plačati tožniku na račun materialne škode znesek 7.984,20 EUR s pripadki, tožnici pa na račun materialne škode znesek 129.281,39 EUR z zamudnimi obrestmi, kot jih priznava N. d.d. za devizne vloge občanov na vpogled, in sicer - od zneska 1.199,45 EUR od 3.7.1987 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 18.198,93 EUR od 3.7.1987 do 14.6.1992 oziroma do prenehanja obveznosti, - od zneska 34.628,40 EUR od 15.6.1992 do prenehanja obveznosti, - od zneska 17.848,33 EUR od 3.7.1987 do 14.6.1992 oziroma do prenehanja obveznosti in - od zneska 93.453,54 EUR od 15.6.1992 do prenehanja obveznosti.

Poleg tega je toženkama naložilo, da sta nerazdelno dolžni plačati tožnici - rento v znesku 196,78 EUR od 3. do 14.7.1987 z zamudnimi obrestmi, kot jih priznava N., d.d. za devizne vloge občanov na vpogled od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka do prenehanja obveznosti, - rento v znesku 488,02 EUR od 15.7.1987 dalje vsakega 15. dne v mesecu do 14.6.1992, z zamudnimi obrestmi, kot jih priznava N. d.d. za devizne vloge občanov na vpogled od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka do prenehanja obveznosti, - rento v znesku 1.975,38 EUR od 15.6.1992 dalje vsakega 15. dne v mesecu do 14.6.2007, z zamudnimi obrestmi, kot jih priznava N., d.d. za devizne vloge občanov na vpogled od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka do prenehanja obveznosti in - rento v znesku 1.975,38 EUR od 15.6.2007 dalje do vsakega 15. dne v mesecu, z zakonitimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v delu, kolikor je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, pritožuje prvotoženka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa jo ustrezno spremeni v korist prvotoženke. V pritožbi se najprej pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje kljub njenemu izrecnemu nasprotovanju dovolilo objektivno spremembo tožbe ter pri tem upoštevalo nove tožbene navedbe in predloge tožeče stranke, ki predstavljajo nedopustne novote. Sam razširjeni tožbeni zahtevek pa po vsebini predstavlja tudi takšno razširitev tožbe, ki je ni mogoče uvrstiti med privilegirano spremembo tožbe, za katero ni potrebno soglasje pravdnih strank. Opozarja na njen ugovor zastaranja glede razširjenih tožbenih zahtevkov, vključno z obrestnimi zahtevki. Osporava tudi aktivni legitimaciji tožnika za prisojeno gmotno škodo, saj gre zgolj in le za škodo tožnice, čeprav naj bi jo zanjo plačal tožnik. Višje sodišče je v razveljavitveni odločbi izpostavilo, da je do odškodnine upravičen tisti, ki je škodo dejansko utrpel. Ni sporno, da je tožnik iz lastnih sredstev plačeval tudi stroške, nastale v zvezi z zdravljenjem tožnice, stroške za adaptacijo stanovanja in prilagoditve prostorov ter stroške rehabilitacije, kar vse je bilo potrebno zaradi tožničinega zdravstvenega stanja oziroma njenih potreb po poškodbi. Sporna pa je utemeljitev sodišča o obstoju zakonske dolžnosti po nudenju takšne pomoči na podlagi določil ZZZDR. Sodišče bi v danem primeru moralo pri presoji obstoja zakonskih obveznosti uporabiti belgijsko, in ne slovensko pravo. Meni tudi, da takšna zakonska obveza ni obstajala. Poudarja, da gre zgolj za tožničino škodo, ki jo sodišče ne bi smelo prisoditi tožniku. Poleg tega se je sodišče pri tem neupravičeno naslonilo na stališče iz judikata VS RS II Ips 562/94, saj gre v tem primeru za povsem drugačno dejansko in pravno stanje. Pri tožničinih zahtevkih pa bi sodišče moralo kljub dolgotrajnemu sodnemu postopku v trenutku sojenja ustrezno ugotoviti in razmejiti vrsto in obseg že nastale škode od bodoče škode. Sodišče bi moralo izhajati iz dejstva, da bi vso materialno škodo, ki jo je tožnica zahtevala v tožbi in ji je nastala od škodnega dogodka do dneva sojenja, bilo potrebno izraziti in ugotoviti v enotnem skupnem znesku, ne pa tako kot je storilo, ko je del odškodnine izrazilo v enotnem znesku, del pa v obliki denarne rente. Denarna renta bi morala biti dosojena zgolj po dnevu razsojanja. Navaja, da sodišče ne pojasni, kako je dejansko izračunalo znesek glavnice v višini 129.281,39 EUR, ki naj bi predstavljal že zapadlo odškodnino. Kljub temu pa je sodišče tožnici prisodilo tudi denarno rento v različnih zneskih (196,78 EUR, 488,02 EUR in 1.975,38 EUR). Ne soglaša tudi s stališčem sodišča, po katerem naj bi sodišče samo z ugoditvijo spremenjenemu tožbenemu zahtevku glede že nastale in bodoče materialne škode ne prekoračilo tožbenega zahtevka. Meni tudi, da sodišče ni pravilno upoštevalo pred pravdo plačane odškodnine, kot tudi ni ustrezno preračunalo revalorizacije že plačane odškodnine, ki bi jo moralo preračunati na dan sojenja. Poleg tega bi sodišče moralo upoštevati prejeta plačila tako, da bi z njimi dejansko najprej pokrilo najstarejše terjatve, to je tisto odškodnino (ali njen del), ki je najprej zapadel v plačilo. Napačna je torej tudi odločitev sodišča glede vštevanja predhodnih izplačil. Pritožba je delno utemeljena, v pretežnem delu pa ne.

Glede obveznosti pritožnice plačati tožniku na račun materialne škode znesek 7.984,20 EUR s pripadki (tč. 2 izreka sodbe): Glede obveznosti plačila navedene materialne škode tožniku (v presežku je bil tožbeni zahtevek tožnika iz istega naslova že pravnomočno zavrnjen) sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre za stroške zdravljenja v travmatološkem in rehabilitacijskem centru, zdravstvene stroške na Institut B. M. in K.i S. A., stroške v zvezi z adaptacijo prostorov in stroške v zvezi z nabavo medicinske opreme, kot tudi stroške za rehabilitacijo v zvezi z zdravljenjem, ki jih je poravnal tožnik, da pa gre pri tem sicer za stroške (v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške) tožnice. Po oceni pritožbenega sodišča prvotoženka v pritožbi utemeljeno opozarja na zgrešeno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožnika kot posrednega oškodovanca za škodo, ki jo je utrpela toženka kot neposredna oškodovanka. Pritožbeno sodišče je že navedlo v svoji odločbi, da ni pomembno, kdo je stroške poravnal (plačal), temveč je ključno, kdo je utrpel škodo. Določbe 1. odstavka 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, o povrnitvi škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja so povsem jasne: kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne izdatke, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Škodo (stroške) je treba vrniti (plačati) prizadetemu, oškodovancu. Če bi vzdržalo stališče sodišča prve stopnje, bi to pomenilo, da gre v obravnavanem primeru za "skupno" škodo (pa temu ni tako); tožnik bi po navedenem stališču lahko vtoževal celotno vtoževano škodo, ki jo je utrpela toženka v obravnavani zadevi in jo vtožuje (iz naslova skupnega premoženja), kar jasno ne gre. Določba 1. odstavka 195. člena ZOR ne dopušča izbire, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Tega ne more spremeniti niti delno temu nasprotujoča sodna praksa (nezakonita), pri čemer pritožnica v pritožbi še posebej utemeljeno opozarja na neupravičeno naslonitev na citiran judikat VS s povsem drugačnim dejanskim in pravnim stanjem. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega stališča, da je do te materialne škode upravičen tožnik, ki je škodo (stroške) plačal, aktivno legitimirana za tožbeni zahtevek iz navedenega naslova pa bi po 195. členu ZOR lahko bila le tožnica kot neposredna oškodovanka (ki ji je ta škoda nastala), je pritožbeno sodišče moralo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugoditi in sodbo v točki 2. izreka spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 7.984,20 EUR s pripadki (glede prvotoženke) zavrne.

Glede tožničine odškodnine: Pritožbeno sodišče povsem soglaša s stališči sodišča prve stopnje glede osporavane spremembe tožbe in ugovora zastaranja v zvezi s tem, sploh v okvirih dosojene odškodnine za tožničino materialno škodo in 186. člena ZPP, ne da bi se posebej spuščalo v vprašanje, ali gre pri nadomestitvi zahtevka za kapitalizirano rento z rentnim zahtevkom sploh za spremembo tožbe, sploh pa upoštevajoč tudi trajnost škode, ki se kaže v vtoževani (in dosojeni) renti. Upoštevajoč določbe 1. in 2. odstavka 195. člena ZOR, ki urejajo povrnitev pretrpljene škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja (1. odstavek) oziroma možnost rente v primeru trajno povečanih potreb in izgube zaslužka (2. odstavek), se pritožbene trditve prvotoženke glede objektivne spremembe tožbe ter zastaranja, upoštevajoč še tek pravdnega postopka, pokažejo kot povsem neutemeljene.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nerazmejenosti med nastalo in bodočo škodo, saj iz sodbenega izreka povsem jasno sledi, da je v bodoče prvotoženka (solidarno z drugotoženko) dolžna tožnici plačevati rento v znesku 1.975,38 EUR mesečno, v preostalem delu pa se odločitev nanaša na pretrpljeno škodo. In odločitev je tudi jasna ter določljiva, s tem pa tudi določena (četudi delno kot zapadla renta v zneskih, kot so določeni mesečno za opisano časovno obdobje - pri tem nedoločenost obrestnih zahtevkov zaradi neobstoja EUR v določenem časovnem obdobju ni v škodo pritožnice). Pri tem gre (v okvirih 195. člena ZOR) za nesporno in neosporavano tako po temelju kot višini - materialne stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so prerasli v trajne stroške (v tem okviru gre za materialno škodo 2.565,18 EUR ter trajne stroške - rento od vložitve tožbe dalje po 488,02 EUR mesečno (letno 5.856,29 EUR)), - za izgubo na zaslužku (v skupnem znesku 35.994,14 EUR do 15.6.1992, od takrat dalje pa rento v znesku 371,84 EUR) in - pomoč tretje osebe (in sicer do 15.6.1992 v znesku 94.819,27 EUR, od takrat dalje pa rento v znesku 1.115,92 EUR mesečno).

Sodba je torej jasna glede obveznosti prvotoženke, sploh upoštevajoč pritožbene trditve po 14.6.1992, saj od 15.6.1992 dalje nalaga toženki obveznost plačila rente v znesku 1.975,38 EUR mesečno s pripadki, in nič drugega. Obveznost zapade mesečno do vsakega 15. dne v mesecu, in to je to. Sodba je jasna. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni na pravilen način upoštevalo pred pravdo plačane odškodnine ter da ni ustrezno preračunalo revalorizacije že plačane odškodnine. Sodišče je namreč jasno navedlo (na 12. strani sodbe), da je upoštevalo, da je prvotoženka že plačala del škode, kar revalorizirano na dan sodne odločbe znaša 16.388,79 EUR, pri čemer se ni izjasnila, za katere postavke je ta znesek plačala. Pritožbena trditev, da bi sodišče moralo s prejetimi izplačili dejansko najprej pokriti najstarejše terjatve, ne drži in nima zakonske podlage v določbah 312. in 313. člena ZOR, upoštevajoč več tožnikov, zapadlost po 186. členu ZOR, kot tudi številne odškodninske terjatve.

Izpodbijana sodba je torej v opisanem delu pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih zatrjevanih ali uradoma upoštevnih (na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP) bistvenih kršitev postopkovnih določb ni ugotovilo. Zato je v opisanem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.