Jedro

Nepremičnina, ki jo je tožnik pridobil v zameno za nov osebni avtomobil z menjalno pogodbo z dne 4.6.1973, pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko in v času, ko morebitna zunajzakonska skupnost med njima ni obstajala, je njegovo posebno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in ugotovilo, da je tožnik J. L. lastnik nepremičnine parc. št. 159/2.S, dvorišče s stanovanjsko stavbo, vpisane v vl. št. ... k.o. ..., do 86/100, toženka M. L. pa do 14/100. Toženki je naložilo, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno listino, da se pri njej lastnem deležu na tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica do 36/100 na tožnika, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženka v pravočasni reviziji proti odločbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, kot je predlagala v pritožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zemljiški knjigi sta kot solastnika nepremičnine na podlagi kupne pogodbe z dne 12.3.1980 vpisana tožnik in toženka po enakih deležih. Nepremičnino sta kupila oba, njuna volja pa je bila, da sta deleža na njej enaka. O teh deležih sedaj po 25 letih ni mogoče zavzeti drugačnega stališča, ni jih mogoče spreminjati in ne uveljavljati večjega deleža. Poseganje v vsebino kupne pogodbe je vprašljivo, zlasti ker kupne pogodbe nihče ni izpodbijal. Četudi ob sklenitvi kupne pogodbe vložki pravdnih strank niso bili enaki, je kupno pogodbo šteti kot pogodbo o priznanju solastništva, ne pa kot delno darilno pogodbo. Če pa je stališče sodišča o delni darilni pogodbi pravilno, bi sodišče moralo ocenjevati vrednost osebnega vozila po menjalni pogodbi z dne 4.6.1973 in ga upoštevati kot del v solastništvu hiše. Res je vrednost hiše večja od vrednosti avtomobila, vendar pa je treba upoštevati čas sklenitve pogodb. Nepremičnina je bila kupljena leta 1980, osebni avtomobil pa 1973, zato slednjega ni moč upoštevati v deležu na nepremičnini. Toženka opozarja, da je tožba za ugotavljanje deležev zakoncev na skupnem premoženju neobičajna. Deleža strank na nepremičnini pa sodišče, glede na ugotovljeni dejanski prispevek toženke v ekonomski in družinski skupnosti, ni izračunalo pravilno. Tudi na toženki je bilo breme plačevanja kreditov ter sodelovanje in skrb za družino, ta življenjska in ekonomska skupnost pa je trajala trinajst let. Za odločitev je bistvena ugotovitev o začetku in zaključku skupnosti, česar pa sodišče ni ugotovilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka. Deleža strank na nepremičnini bi morala biti enaka. V postopku ni bil postavljen ustrezni strokovnjak, ki bi ugotovil obseg vlaganj v nepremičnino in izračunal deleža strank, dokazi, izvedeni v postopku Okrajnega sodišča v Velenju P 81/92, pa ne morejo biti podlaga za odločanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Predmet spora je 36/100 delež nepremičnine parc. št. 159/2.S, vpisane v vl. št. ... k.o. ..., katerega zemljiškoknjižna lastnica je toženka. Tožnik, ki tožbo utemeljuje s pravili o vračanju daril med zakoncema, z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice nepremičnini smiselno zahteva vrnitev lastnine.

Obe sodišči sta pravilno presodili, da je bila nepremičnina, ki jo je tožnik pridobil v zameno za nov osebni avtomobil z menjalno pogodbo z dne 4.6.1973, pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko in v času, ko morebitna zunajzakonska skupnost med njima ni obstajala, njegovo posebno premoženje (7. člen Temeljnega zakona o zakonski zvezi, Uradni list SFRJ, št. 28/65, sedaj prvi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR). Le-tega je ob sklenitvi zakonske zveze v letu 1976 prinesel v zakon, z njim pa je imel pravico samostojno upravljati in razpolagati. Za navedeni zaključek materialno pravno ni pomembno, kakšni sta bili vrednosti vozila in nepremičnine v času sklenitve menjalne pogodbe.

Zaradi vpisa lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo je bila kasneje dne 12.3.1980 sklenjena še kupoprodajna pogodba, v kateri pa kot kupec ni nastopal le tožnik, temveč obe pravdni stranki, tako da je vsak postal solastnik nepremičnine do ?. Nižji sodišči sta pri presoji pravne narave kupoprodajne pogodbe pravilno uporabili materialno pravo. Ob dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano, da je šlo zgolj za formalno kupoprodajno pogodbo, ki jo je tožnik sklenil zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja, da pravdni stranki takrat nista plačali kupnine, neposreden vzrok za pritegnitev toženke k pogodbi pa je bil v tem, da je tožnik toženki želel podariti polovico nepremičnine, sta nižji sodišči pravilno zaključili, da ne gre za kupoprodajo, pritegnitev toženke h kupoprodajni pogodbi kot kupovalke pa v razmerju med pravdnima strankama predstavlja tožnikovo darilo toženki. Drugačne revizijske trditve so zmotne.

Čeprav pravdni stranki v postopku veljavnosti darila nista ugovarjali, je sodišče druge stopnje glede na določilo tedaj veljavnega drugega odstavka 62. člena ZZZDR presodilo, da je darilo med zakoncema (in s tem kupoprodajna pogodba) neveljavno oziroma nično in ga je zaradi tega treba vrniti. Temu ni slediti, saj je drugostopenjsko sodišče prezrlo pomembno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo darilo realizirano. Pravno podlago odločitve je torej iskati v drugem odstavku 84. člena ZZZDR (vračanje daril med zakoncema), na katero se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje.

Revizija izhaja iz stališča, da je nepremičnina skupno premoženje zakoncev, na katerem je treba ugotavljati deleže posameznih strank. V zvezi s tem je treba pojasniti, da nepremičnina ni bila pridobljena z delom v zakonski zvezi, kasnejša vlaganja v nepremičnino pa tudi ne dajejo podlage za nastanek skupnega premoženja. Glede na stanje, v katerem je bila nepremičnina v času, ko je bila podarjena, in na kasneje opravljena adaptacijska in investicijska dela (skupna vlaganja strank znašajo 3.192.134,50 SIT, kar je 28,56 % vrednosti celotne nepremičnine), poseg v nepremičnino ni bil tako obsežen, da bi s tem nastala nova stvar in skupno premoženje zakoncev. Ob takšnem stališču pa se revizijska izvajanja o nepravilnem ugotavljanju deležev zakoncev na nepremičnini, izkažejo za pravno nepomembna. Toženka ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zato navedbe, ki vsebinsko merijo na kršitev postopka (o nepostavitvi izvedenca za ugotavljanje obsega vlaganj v nepremičnino ter da dokazi, izvedeni v postopku Okrajnega sodišča v V. P 81/92, ne morejo biti podlaga za odločanje) ne terjajo vsebinskega preizkusa. Sicer pa je nanje pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje na drugi strani izpodbijane sodne odločbe.

Ker uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).