Jedro

Sodišče prve stopnje v določbah ZUS ni imelo podlage za sojenje na seji, saj je tožnica izrecno zahtevala, da prvostopno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 20.9.1999. Z njo je tožena stranka spremenila izrek odločbe Carinarnice J. z dne 26.3.1999 tako, da je za hlače, žensko srajco, brezrokavnik, dve ruti, plašč in usnjen površnik določila nove zneske prometnega davka v višini 10% ter določila skupni znesek carinskega dolga v višini 102.184,00 SIT, od tega iz naslova carine 62.742,00 SIT in iz naslova prometnega davka 39.442,00 SIT, v ostalem pa je tožničino pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Organ prve stopnje je z navedeno odločbo tožnici naložil plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 141.626,00 SIT, in sicer iz naslova carine v višini 62.742,00 SIT ter iz naslova prometnega davka v višini 78.884,00 SIT za blago (tekstilni izdelki), ki je bilo dne 25.9.1998 nezakonito vneseno na carinsko območje Republike Slovenije preko Mednarodnega mejnega prehoda L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz podatkov upravnih spisov nesporno izhaja, da je carinski organ prve stopnje na podlagi sodelovanja z avstrijskimi carinskimi organi pridobil račun, št. 13 z dne 25.9.1998 prodajalca M.M., K., za različno blago v skupni vrednosti 15.920 ATS ter pripadajoči obrazec za povračilo 20% prometnega davka ter obrazec za znesek 11.000 ATS prodajalca S. P.&L., K., z dne 25.9.1998. Sporno tudi ni, da je tožnica istega dne z namenom pridobitve pravice do povračila davka avstrijskemu carinskemu organu v potrditev predložila vse citirane listine, ki se glasijo nanjo. Več oseb ne more ustno deklarirati carinskega blaga, ki ga izvoznik pri izstopu iz tujine najprej izvozno ocarini in za katerega pridobi pravico do povračila davka. Tožnica se je s tujimi javnimi listinami, ki se glasijo izključno nanjo in vsebino katerih ne izpodbija, označila za izvoznico ter hkrati za uvoznico spornega blaga, zato bi morala sama vložiti carinsko deklaracijo za predmetno blago v skupni vrednosti 26.920 ATS, česar pa ni storila. Odločilnega pomena je dejstvo, da je uveljavljala pravico do povrnitve davka ter se s tem zavezala, da bo v skladu s carinskimi predpisi blago tudi izvozila. Te dolžnosti ne more prenesti na druge osebe in s tem razdeliti carinskega dolga.

Nepomembno je, ali zneski na citiranih računih pomenijo seštevek nakupov več oseb, katerih imena navaja tožnica šele v tožbi, ter ali so te osebe ustno deklarirale sporno blago. Skupna vrednost spornega blaga nedvomno presega 200.000 SIT, zato ugovor o nepravilni uporabi enotne carinske stopnje iz 1. člena Uredbe o vrednosti in vrstah blaga, za katero velja enotna carinska listina (Uradni list RS, št. 56/95, Uredba), ni utemeljen. Ugotovitev, da je bilo sporno blago nezakonito vneseno na carinsko območje Republike Slovenije, je pravilna, to pa predstavlja pravno podlago za naknaden obračun carinskega dolga v skladu z določilom 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ). Ker dajejo podatki iz upravnih spisov zadostno podlago za odločitev, opravljena glavna obravnava pa ne bi pripeljala do drugačne odločitve v tem upravnem sporu, sodišče ni sledilo predlogu tožnice, da opravi glavno obravnavo.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zlasti uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega spora, ker ji ni bila dana možnost, da za svoje trditve izvede predlagane dokaze, saj je prvostopno sodišče odločilo o stvari brez glavne obravnave. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze na glavni obravnavi, bi bilo dejansko stanje ugotovljeno z dokazi in ne z domnevami, to pa bi vplivalo za zakonitost sodbe. Dejstvo, da je bilo blago v Avstriji v navedeni vrednosti prijavljeno za izvoz, izkazuje samo, da je bilo prijavljeno blago izvoženo iz države izvora, nikakor pa ne dokazuje dejstva, da je bilo vneseno v carinsko območje Republike Slovenije. Carinskemu zavezancu ni treba dokazovati, da je carinsko blago vnesel v RS. Dokazati mora, da je postopal v skladu z določbami 28., 32. ter 139. člena CZ, kar pomeni, da je carinsko blago, katerega je dejansko vnesel v RS, tudi pravilno prijavil carinskim organom. To pa želi tožnica dokazati s predlaganimi dokazi, pričami, ki so bile neposredno udeležene v carinskem postopku na Mednarodnem mejnem prehodu L. dne 25.9.1998. Izpodbijana sodba temelji na domnevi, da je oseba, ki je vložila zahtevo za povračilo prometnega davka zaradi izvoza, tudi carinski deklarant za uvozne dajatve. Takšno sklepanje sodišča nima pravne podlage v določbah CZ. Navedeni zakon za primere iz 144. člena določa, kdo je carinski deklarant. V nadaljevanju pa določa, kdo je carinski dolžnik, ki je legitimiran v upravnem postopku kot stranka. Zato je ugotovitev, kdo je oseba, ki je carinsko blago vnesla na carinsko območje (32. člen CZ), bistvena za presojo carinskega dolžnika ter s tem tudi stranke v obravnavanem upravnem sporu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sodbo sodišča prve stopnje odpravi, sodišču pa naloži, da opravi glavno obravnavo ter izvede predlagane dokaze.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevala glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS). Namen glavne obravnave pri presoji upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, ki bo podlaga za presojo zakonitosti, torej tudi za ugotovitev, ali je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno.

Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in zahtevala, naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo. Svojo odločitev je sprejelo na seji, ker je presodilo, da so bila v upravnem postopku ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, glede na tožničino zahtevo za opravo glavne obravnave, v določbah ZUS ni imelo podlage za odločanje na seji. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti, ki se izraža tako, da je v postopku vsaki stranki omogočeno, da se izjavi glede pravnih kot tudi dejanskih vprašanj ter o navedbah nasprotne stranke. Glede na navedeno tožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS) pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih ugovorov po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.