Jedro

Tožencu je bila tožba skupaj s pozivom na odgovor, ki je vseboval vsa zakonsko predvidena opozorila (277. in 278. člen ZPP), pravilno poslana le v slovenskem jeziku. Na tožencu pa je bilo potem v okviru dolžne skrbnosti breme, da si zagotovi ustrezen prevod in pomoč, če prejetega ni razumel, in da na pisanje v predpisanem roku odreagira. Ni relevantno, kako je toženec dejansko razumel prejeta pisanja, temveč kako bi jih ob ustrezni skrbnosti in resnosti moral razumeti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa je dolžan v petnajstih dneh plačati stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Navaja, da je sodišče napačno sklepalo, da v času teka roka za odgovor ni nastopil dogodek, ki bi tožencu onemogočil ali znatno otežil vložitev odgovora. Na ta način skuša sodišče povsem izvotliti sicer utemeljene razloge, ki jih je toženec navedel v predlogu. Toženec je izkazal, da ne razume slovenskega jezika, stališče sodišča, da bi se že z vročitvijo tožbe moral zavedati, da teče postopek, pa je prestrogo in pretogo, upoštevajoč vse okoliščine, ki jih je toženec navedel. Kot je pojasnil v predlogu, je zmotno menil, da je tožba del nepravdnega postopka in da je zato vročena tudi pooblaščencu, prav tako si je zmotno tolmačil poziv na odgovor in soglasje za mediacijo. Zmotno je stališče sodišča, da naj bi toženec slovenski jezik razumel vsaj toliko, da naj bi vedel, da je v teku nekakšen postopek. Vztraja, da je vedel le, da je udeleženec v nepravdnem postopku II N 1590/2020, sodišče pa ne more le s pavšalnim naziranjem zaključiti, da naj bi toženec vedel, da zoper njega teče predmetni postopek.

Drži sicer, da se postopek vodi v slovenskem jeziku in da je možnost sodelovanja tolmača omejena na narok, vendar pa to po prepričanju toženca ne velja absolutno, še posebej ne v postopku za vrnitev v prejšnje stanje, ko je stranka rok zamudila zaradi nepoznavanja jezika. Drugačen zaključek pomeni kršitev ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice do uporabe svojega jezika. Nepoznavanje jezika gotovo pomeni upravičen vzrok za zamudo. Nerazumno, neživljenjsko in pretirano je stališče sodišča, da bi toženec lahko na upravi zapora prosil za pomoč. Uprava zapora namreč ni usposobljena, da daje primerno pravno pomoč, splošno znano pa je tudi, da so zaporniki precej omejeni zaradi prezasedenosti zaporov in jim je onemogočeno iskanje pravne pomoči na prostosti. Tožencu zato ni mogoče očitati pasivnosti in krivdnega ravnanja, posebej ne ob nerazumevanju jezika in ostalih izpostavljenih okoliščinah, ki jih je treba celostno obravnavati.

Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Tožnici v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnici sta v predmetni zadevi zoper toženca vložili tožbo na plačilo odškodnine. Tožba je bila tožencu skupaj s pozivom na odgovor in s povabilom k postopku mediacije osebno vročena 6. 3. 2024 (podpisana vročilnica je pripeta k r. št. 1 v spisu). Tridesetdnevni rok za odgovor na pritožbo je tako potekel 5. 4. 2024. Toženec je odgovor na tožbo vložil 25. 4. 2024 skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje.

6.V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je navedel, da je tuj državljan, ki je tekom kazenskega postopka III K 000/2021 imel sodno tolmačko za bosanski jezik, saj slovenski jezik ni njegov uradni jezik in ga slabo razume. Posledično tožbe in poziva na odgovor na tožbo ni razumel oziroma ju je razumel napačno. Mislil je, da mora na tožbo odgovoriti le, če bi podal soglasje za mediacijo, ki pa ga ni podal, saj je vedel, da se toženki iz očitnih razlogov (sovraštvo, prezir) z mediacijo ne bosta strinjali, prav tako pa nima nobenega premoženja, iz katerega bi lahko plačal odškodnino. Toženec je prav tako zmotno menil, da je vročena tožba del nepravdnega postopka za odvzem starševske skrbi in odvzem pravice do stikov z mladoletnima otrokoma A. A. in B. A., ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod II N 1590/2020. V tistem postopku ima pooblaščenca in je utemeljeno menil, da je pisanje vročeno tudi pooblaščencu, ki bo nanj ustrezno odreagiral. Skliceval se je na pravico do uporabe svojega jezika v postopkih pred državnimi organi, ki spada med osnovne človekove pravice (62. člen Ustave RS). Ker je k tožbi priložena sodba III K 000/2021 z dne 17. 6. 2022, so bili tako tožnici kot sodišče seznanjeni, da je toženec tujec in da slabo razume slovenski jezik, zato bi morali postopati posebej pazljivo in vsaj poziv za odgovor na tožbo prevesti v bosanski jezik. Rok za odgovor na tožbo je torej zamudil iz upravičenih razlogov.

7.Sodišče prve stopnje je toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot očitno neutemeljen, pritožbeno sodišče pa odločitev in razloge zanjo sprejema kot materialnopravno pravilne.

8.Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo (116. člen ZPP). Gre za izjemo od načel varnosti v pravnem prometu ter procesne ekonomije, zato ga je treba razlagati restriktivno. V pravni teoriji in sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoče dopustiti, če je zamuda posledica upravičenega vzroka, ki se je pripetil stranki. Upravičen vzrok je vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok je upravičen, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem, oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Zamudo mora torej povzročiti dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Trditveno in dokazno breme glede upravičenosti razloga za zamudo roka za procesno dejanje je na stranki, ki vlaga predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

9.V sodni praksi je že zavzeto stališče, da nepoznavanje slovenskega jezika, kar kot bistveno toženec navaja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni opravičljiv razlog za zamudo. Po določbi 103. člena ZPP se namreč vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču, torej v konkretnem primeru v slovenskem jeziku, kot je pravilno pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu. Možnost prevajanja ali tolmačenja je izrecno omejena na opravo narokov (102. člen ZPP). Tudi iz 62. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje toženec, ne izhaja, da bi morala sodišča v postopku stranki tudi v pisni komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume. Skladno z enotno in ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo tako ne Ustava RS ne ZPP strankam, ki ne razumejo uradnega jezika sodišča, ne dajeta pravice do prevajanja vabil, odločb in drugih sodnih pisanj v postopku v njihov jezik, temveč se jim ta pisanja vročijo v slovenskem jeziku in si morajo prevod zagotoviti same. Zahteva, da bi tožnici ali sodišče morali tožencu vsaj poziv na odgovor na tožbo prevesti v bosanski jezik, je zato neutemeljena.

10.Tožencu je bila torej tožba skupaj s pozivom na odgovor, ki je vseboval vsa zakonsko predvidena opozorila (277. in 278. člen ZPP), pravilno poslana le v slovenskem jeziku. Na tožencu pa je bilo potem v okviru dolžne skrbnosti breme, da si zagotovi ustrezen prevod in pomoč, če prejetega ni razumel, in da na pisanje v predpisanem roku odreagira. Ni relevantno, kako je toženec dejansko razumel prejeta pisanja, temveč kako bi jih ob ustrezni skrbnosti in resnosti moral razumeti. Zmotno mišljenje, da je tožba del nepravdnega postopka (pri čemer je že iz opravilne številke zadeve in navedbe strank popolnoma jasno, da gre za drug postopek), in zmoto glede vezanosti odgovora na tožbo na soglasje za mediacijo bi toženec lahko enostavno odpravil s pridobitvijo ustrezne pomoči pri razumevanju pisanja. Ob tem je kot bistveno izpostaviti, da toženec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni trdil, da potrebne pomoči zaradi prestajanja zaporne kazni ne bi mogel dobiti oziroma da bi zanjo sploh zaprosil. Navedbe, da uprava zapora ni usposobljena, da daje primerno pravno pomoč, ter da je splošno znano, da so zaporniki precej omejeni zaradi prezasedenosti zaporov in jim je onemogočeno iskanje pravne pomoči na prostosti, namreč prvič podaja šele v obravnavani pritožbi brez pojasnila, zakaj jih je bi mogel podati že prej, zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Uveljavljano napačno razumevanje zaradi neznanja slovenskega jezika zato ne predstavlja dogodka, ki ga toženec ob zadostni skrbnosti ni bi mogel predvideti ali preprečiti, in s tem tudi ne opravičljivega razloga za zamudo. Nasprotno, pri tožencu, ki mu slovenski sodni postopki očitno niso tuji, gre za nerazumno, pasivno in lahkomiselno ravnanje, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne ustreza pravnemu standardu dolžne, povprečne skrbnosti (6. člen Obligacijskega zakonika), zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.

11.Ob pojasnjenem je toženčeva pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12.Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje pritožbene stroške, tožnicama pa je v roku 15 dni dolžan povrniti njune potrebne stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR (500 točk za sestavo odgovora po 2. točki tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19 Odvetniške tarife, povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Iz katerega sta bili tožnici s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napoteni na predmetno pravdo.

2A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, komentar 116. člena ZPP, stran 472.

3A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, komentar 116. člena ZPP, stran 478, s citirano dodatno literaturo ter sodno prakso, prim. tudi VSL Sklep III Cp 1610/2024 z dne 24. 10. 2024, VSL Sklep III Cp 939/2024 z dne 11. 7. 2024 in drugi.

4Prim. UPRS Sodba I U 322/2015 z dne 10. 6. 2015, ki se sicer nanaša na upravni postopek, je pa argumentacija uporabljiva tudi za pravdni postopek, saj Zakon o upravnem postopku v 62. členu enako kot ZPP kot uradni jezik v postopku določa slovenski jezik.

5Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.

6Prim. VSRS Sklep I Up 248/2012 z dne 16. 5. 2012, stališče Ustavnega sodišča RS v sklepu Up-1378/06 z dne 20. 5. 2008 in odločbi z dne U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009, tako tudi VSL Sklep I Cp 617/2015 z dne 6. 5. 2015.

7L. Ude v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, komentar 102. in 103. člena ZPP, stran 419 do 421.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 62 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 102, 116, 277, 278, 337, 337/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.