Jedro

Če želi lastnik gospodujočega zemljišča uspeti z zahtevkom na priposestvovanje stvarne služnosti, mora dokazati, da je bila pot preko služečega zemljišča uporabljana ravno za potrebe gospodujočega zemljišča. Če so pot uporabljali lastniki drugih nepremičnin, ne pa gospodujoče, to na priposestvovanje stvarne služnosti v korist gospodujočega zemljišča ne vpliva.

Ugotovljeno je bilo, da sta mu vožnjo po sporni poti do garaže dovolila starša kot solastnika služečega zemljišča. V tem delu je bil ugotovljen prekarij, takšna uporaba pa ne more privesti do priposestvovanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak: parcela 0000 984/7, v lasti tožnika, obstoji služnost hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po obstoječi utrjeni makadamski cestni trasi širine približno 2,5 m, ki poteka od severne meje nepremičnine ID znak: parcela 0000 984/8 (v solasti tožencev), v ravni trasi do meje z nepremičnino ID znak: parcela 0000 984/8, tožniku pa je naložilo, da toženi stranki povrne 1.231,90 EUR pravdnih stroškov.

1

2.V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da se sodbo razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3.Pritožba navaja, da sta A. A. in B. B. pripoznala tožbeni zahtevek in so očitno po njuni oceni vse dejanske navedbe tožnika resnične. Temu sta nasprotovala samo C. C. in D. C. (v nadaljevanju: prvi toženec in druga toženka), ki sta zatrjevala, da se služnost ni nikoli izvajala. Po drugi strani je prvi toženec izpovedal, da sporna cestna trasa obstoji že ves čas, odkar je na gospodujoči nepremičnini objekt. Glede tega objekta je prvi toženec izpovedal, da se je gradil v letih 1987 ali 1988 iz materiala, ki je ostal pri gradnji hiše prvega toženca in druge toženke. Pritožba meni, da je to malo verjetno, saj iz podatkov javno dostopnega elektronskega katastra izhaja, da je bila njuna hiša zgrajena šele v letu 1990, torej po izgradnji objekta na nepremičnini tožnika. To kaže na neresničnost izpovedbe prvega toženca. Na neresničnost pa kaže tudi njegova izpovedba, da naj bi nepremičnino parc. št. 984/7 kupila starša D. C. in priče E. E. in jo nato prepisala na sina E. E., čeprav iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je E. E. lastništvo na gospodujoči nepremičnini pridobil že leta 1985 na podlagi odplačnega pravnega posla in ne kot darilo staršev.

Tožnik nadalje opozarja, da iz spisa ni razvidno, če je sodišče prve stopnje na prvi glavni obravnavi dopolnjen tožbeni zahtevek posredovalo A. A. in B. B. v odgovor, da se torej izjasnita, če pripoznata tudi spremenjeni zahtevek. Če tega ni storilo, gre za bistveno kršitev postopka, ki po prepričanju pritožbe terja razveljavitev sodbe.

Sodišče ob izdaji sodbe ni štelo za pravno pomembno, da sta A. A. in B. B. zahtevek pripoznala, prav tako ne, da je toženec F. F. v svojem odgovoru navajal, da mu niso znani kakršni koli spori med sosedi. Pritožba zato meni, da se je sodišče že pred izvajanjem dokazov vnaprej vsebinsko odločilo, kako bo odločilo v zadevi, kar kaže na pristranskost. Tako je bilo F. F., ki je bil prisoten na naroku 7. 12. 2022, s strani sodnice dano na znanje, da se naknadno razpisanega naroka (21. 3. 2023) ni dolžan udeležiti, čeprav je bilo s strani tožnika predlagano, da se ga zasliši kot stranko. Sodišče pa ni zaslišalo ne njega in tudi ne tožencev B. B. in A. A.

Če je tudi po izvedbi prvega toženca cesta preko služečega zemljišča (v lasti tožencev) že od izgradnje objekta na nepremičnin tožnika dejansko obstajala, potem se je tudi uporabljala. Kljub temu pa je sodišče ugotovilo, da se sporna cestna trasa preko služeče nepremičnine ni nikoli vzpostavila, in sicer zato, ker pravni prednik tožnika ni prispeval k nakupu asfalta in tudi služeče nepremičnine. Ponovno pritožba opozarja na izpovedbo prvega toženca, da je bila cesta do gospodujoče nepremičnine ves čas predvidena, vrisana in je tudi dejansko obstajala. Po tej cestni trasi je do gospodujoče nepremičnine dostopalo več posameznikov, med njimi tudi G. C., sin prvega toženca in druge toženke. Glede vožnje G. C. sta prvi toženec in druga toženka šele po glavni obravnavi 21. 3. 2023 prvič navajala, da naj bi šlo pri tem za prekarij. To pa je v nasprotju z ZPP, saj sta bila glede teh navedb prekludirana (prva glavna obravnava je bila 7. 12. 2022) in jih sodišče zato ne bi smelo upoštevati, dejstvo, da je navedbo upoštevalo, pa pomeni procesno kršitev.

Tožnik in njegov pravni prednik nista zlorabljala zaupanja tožencev, saj je bila ves čas služeča nepremičnina dejansko namenjena za potrebe dostopa do vseh neposredno meječih nepremičnin, vključno z gospodujočo. S fotografij v spisu je razbrati, da gre za dobro utrjeno makadamsko pot, ki je namenjena vožnjo z motornimi vozili in je dobro vzdrževana. Priposestvovalna doba je začela teči s trenutkom, ko je E. E. (tožnikov pravni prednik) postal lastnik gospodujoče nepremičnine. Služnost je ob izrecnem vedenju solastnikov služeče nepremičnine izvrševal ves čas na predpisan način, saj je bil objekt na gospodujoči nepremičnini zgrajen pred objektom prvega toženca in druge toženke. Služnost je uporabljal brez nasprotovanja vse do prodaje tožniku, od takrat dalje pa jo je istem obsegu uporablja tožnik.

4.Prvi toženec in druga toženka v odgovoru pritožbi nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Tožnik uveljavlja priposestvovanje stvarne služnosti. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) v prvem odstavku 269. členu določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona, torej SPZ. V predmetni zadevi se zatrjuje ravno ta situacija, da je začela priposestvovalna doba teči že v trenutku, ko je E. E. (tožnikov pravni prednik) v letu 1985 postal lastnik gospodujoče nepremičnine. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Da bi bilo mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku, bi moral torej tožnik dokazati, da je skupaj s svojimi pravnimi predniki neovirano in brez nasprotovanja lastnikov uporabljal služečo pot vsaj 20 let. Do priposestvovanja pa tudi ne vodi uporaba poti, kadar gre za prekarij (uporaba do preklica).

2

3

4

7.Pritožba ponavlja trditve o pripoznavi tožbenega zahtevka, na katere pa je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (3. točka obrazložitve): kadar gre za enotne sospornike (kot v obravnavanem primeru), lahko ti le vsi skupaj učinkovito pripoznajo zahtevek. V tej zvezi je brezpredmetno pritožbeno navajanje o kršitvi pravice do izjave, ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje spremenjene tožbe A. A. in B. B. ni poslalo v odgovor, da se izjasnita, če pripoznata spremenjeni zahtevek. Brezpredmetna je ta pritožbena navedba že zato, ker bi bila, če bi sploh šlo za kršitev, kršena pravica A. A. in B. B., zato da bi jo lahko uveljavljala le onadva. Kot drugo pa je pomembno, da sta bila oba vabljena na glavno obravnavo 7. 12. 2022 (povratnici pripeti na list. št. 63), pa se je brez opravičila nista udeležila.

Neutemeljen je tudi očitek pristranskosti sodišča prve stopnje. Iz v pritožbi ni mogoče razbrati, da bi se sodišče prve stopnje že vnaprej odločilo, kako bo razsodilo, saj je dokazna ocena temeljita in prepričljiva. Prav tako ni jasno, kako bi sodnica na naroku 7. 12. 2022 dala na znanje F. F., da se naknadno razpisanega naroka ni dolžan udeležiti. Iz zapisnika naroka ni razvidno ničesar takega, pritožba pa tudi ne navede nič konkretnega. Končno je pravica vsake stranke, da se postopka (torej tudi glavne obravnave) udeleži ali pa ne. Zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Če se stranka ne odzove sodnemu vabilu, lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, in na to so stranke opozorjene že v vabilu na zaslišanje.

8.Sam obstoj poti (o čemer v pritožbi govori tožnik), še ne pomeni, da jo je tožnik oz. njegov pravni prednik uporabljal. Če želi lastnik gospodujočega zemljišča uspeti z zahtevkom na priposestvovanje stvarne služnosti, mora dokazati, da je bila pot preko služečega zemljišča uporabljana ravno za potrebe gospodujočega zemljišča. Če so pot uporabljali lastniki drugih nepremičnin, ne pa gospodujoče, to na priposestvovanje stvarne služnosti v korist gospodujočega zemljišča ne vpliva. Zgolj zatrjevanje, da se je sporna pot preko služečega zemljišča za hojo in vožnjo uporabljala vse od takrat, ko je pravni prednik tožnika E. E. pridobil lastninsko pravico na gospodujočem zemljišču, ne zadošča. Iz takšne trditve namreč ni jasno, za kakšne potrebe so se opravljale vožnje, kako pogosto, s kakšnimi vozili,... Kot je opozorilo sodišče prve stopnje, tožbene trditve v tem delu komaj zadostijo standardu substanciranosti. Še posebej so trditve neprepričljive, ker je bilo na drugi strani ugotovljeno, da je na gospodujočem zemljišču v preteklosti ni bila postavljena stanovanjska hiša, zaradi česar ni bilo potrebe, da bi se po sporni poti vozil material za gradnjo, da pa se je zaradi gradnje okoliških hiš za potrebe ostalih parcel po sporni poti vozil material z različnimi vozili. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bil v preteklosti na gospodujočem zemljišču objekt namenjen rejenju zajcev in kokoš. Hlev se je gradil z materialom, ki je ostal pri gradnji hiše prvega toženca in druge toženke. Ker se je torej material za prvotni hlevček za 20 zajcev in 10 kokoši prinašal s sosednje parcele (z druge strani), ni bilo potrebe, da bi se pripeljal na parcelo št. 984/7. V zvezi s tem pritožba opozarja na razhajanje v letnicah: objekt na gospodujočem zemljišču naj bi se gradil v letih 1987 ali 1988, po podatkih javno dostopnega katastra pa izhaja, da je bila hiša prvega toženca in druge toženke zgrajena šele v letu 1990, po izgradnji objekta na gospodujočem zemljišču. Te trditve o času izgradnje hiše prvega toženca in druge toženke so pritožbena novota, pri čemer tožnik ni pojasnil, zakaj jih ni mogel podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče trditve ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je krma za zajce in kokoši pridobivala na sami parceli, kjer je bilo dovolj trave. Parcelo je pokosil E. E., ki je tja prihajal z nahrbtno kosilnico z glavne ceste, od hiše staršev, kjer sedaj živi. Sodišče je ugotovilo, da je logično, da je prišel tja po najkrajši poti, ozki stezici (kot je razvidna s fotografij C 8 - 10), direktno od navedene hiše in za dostop ni uporabil osebnega avtomobila, kar bi terjalo uporabo parcele št. 984/8. Vse to kaže, da res ni bilo potrebe, da bi se na gospodujoče zemljišče vozilo oz. peš dostopalo ravno po služeči nepremičnini.

9.Na eni strani je ugotovljeno, da od izgradnje hleva na gospodujoči parceli cca. do leta 1995 ni bilo potrebe, da bi se do objekta vozilo. Obenem pa je ugotovljeno, da je za morebitno vožnjo bilo pridobljeno dovoljenje (prim. 14. točka obrazložitve), teh voženj pa je bilo tudi malo. Kasneje objekt na gospodujočem zemljišču G. C., sin prvega toženca in druge toženke, uporabljal za garažo, pri tem je bilo ugotovljeno, da sta mu vožnjo po sporni poti do garaže dovolila starša kot solastnika služečega zemljišča. V tem delu je bil ugotovljen prekarij, takšna uporaba pa ne more privesti do priposestvovanja. Zakaj je sodišče verjelo izpovedbi prvega toženca, druge toženka in G. C. in zakaj ne izpovedbi E. E., je prepričljivo pojasnilo na 9. strani sodbe.

10.Pritožba glede prekarija opozarja, da je bila trditev o prekariju s strani prvega toženca in druge toženke prepozna, po koncu prvega naroka. Drži, da je bila trditev podana po zaključku prvega naroka, a vendar ne gre za procesno kršitev. Tretji odstavek 286. člena ZPP namreč določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, med drugim tudi, if their admission, in the opinion of the court, would not delay the resolution of the dispute. Kot je razvidno iz spisa, dejstvo, da je bila trditev o prekariju podana šele na naroku 21. 3. 2023, ni zavleklo reševanja spora.

11.Pritožba opozarja, da izpovedba prvega toženca ni resnična, ker je izpovedal, da naj bi nepremičnino parc. št. 984/7 kupila starša D. C. in E. E. in jo nato prepisala na sina E. E., da pa iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je E. E. lastništvo na gospodujoči nepremičnini pridobil že leta 1985 na podlagi odplačnega pravnega posla in ne kot darilo staršev. Pritožbeno sodišče v tem razhajanju ne vidi ničesar takega, kar bi omajalo prepričljivost izpovedbe prvega toženca - ne gre namreč za izpovedbo o dejstvih, ki bi bila pravno pomembna za odločitev o zadevi.

12.Pritožba izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje kot razlog za nenastanek služnosti navedlo tudi dejstvo, da pravni prednik tožnika ni prispeval k nakupu asfalta in služeče nepremičnine. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da pravni prednik tožnika ni prispeval k nakupu parcele in za asfaltiranje trase, a tožbeni zahtevek ni zavrnjen zaradi te ugotovitve, ampak ker tožnik ni uspel dokazati, da se je pot preko služečega do gospodujočega zemljišča neovirano in brez nasprotovanja lastnikov uporabljala celotno priposestvovalno dobo, 20 let. Zaradi dejstva, da neka nepremičnina nima (pravno) urejenega dostopa z vozilom, se ne predpostavlja, da se je dostop z vozilom do te nepremičnine dejansko izvrševal. Takšno dejansko izvrševanje dostopanja je treba zatrjevati in potem te trditve dokazati, šele takrat so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje.

13.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

14.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), prvi toženec in druga toženka pa z odgovorom na pritožbo nista pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavlja za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

5

6