Jedro

Sestavni del presoje, ali bi sprejem prosilca v državljanstvo RS pomenil nevarnost za varnost ali obrambo države, je prognoza tožnikove bodoče lojalnosti in zvestobe do slovenske države, glede na ugotovljene dejanske okoliščine o tožnikovem aktivnem delovanju za KOS v najbolj občutljivih trenutkih novo nastajajoče države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2605/97-9 z dne 13.7.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.9.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 13/94, ZDRS), zaradi podanih razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Tožena stranka je odločila v ponovljenem postopku, po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-2/94 z dne 8.5.1997, s katero je le-to odpravilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 977/92-7 z dne 21.7.1993 in odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 11.7.1992, o zavrnitvi tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku dejstva in dokaze, na podlagi katerih je po prostem preudarku odločila o zahtevi tožnika, ustrezno obrazložila in odločila v skladu z namenom in v mejah zakonskega pooblastila ter v skladu z navodili in mnenjem Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-2/94 z dne 8.5.1997. Zaslišanje tožnika z dne 3.7.1992 potrjuje ugotovitev tožene stranke, da je po 25.6.1991, ko je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država, tožnik bil aktivna vojaška oseba in pripadnik varnostne službe nekdanje JA, KOS-a in bil v najbolj občutljivih trenutkih (od 1.6. do 27.6.1991) kot lojalen pripadnik JA ves čas stacioniran v Domu JA v M., kjer je bil sedež mariborskega okrožja. V JA je ostal vse do upokojitve 30.9.1991. Tožena stranka pa je, ne da bi se spuščala v preverjanje tožnikovih konkretnih dejanj v smeri delovanja in upoštevaje namen, za katerega je bilo v letu 1990 ustanovljeno Vojaško okrožje M., na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (lojalno izvrševanje ukazov in navodil nadrejenih, posredovanje podatkov o starešinah, ki se niso nahajali na delovnih mestih) pravilno zaključila, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da sprejem tožnika ne predstavlja tveganja za varnost in obrambo države. Presoja, ali bi sprejem neke osebe v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost in obrambo države, namreč vsebuje tudi elemente predvidevanja, kako bo ta oseba ravnala v prihodnje. Ponovno zaslišanje tožnika ne bi imelo vpliva na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku, izvedenem leta 1991 in 1992. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ugotovljena dejstva med strankami niso sporna, izvedba glavne obravnave pa ne bi mogla pripeljati do drugačne presoje dejstev, relevantnih za ta spor.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki je posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo stališč Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 2/94 z dne 8.5.1997. Nedopusten je sleherni avtomatizem pri odločanju o delikatnih zadevah, saj je s tem kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave, tudi člen 14/2 in 15/4 pa tudi določila 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je po določilu 8. člena Ustave RS inkorporirana v naš pravni sistem. Stališče izpodbijane sodbe, da v primeru, ko domnevno ni mogoče zanesljivo ugotoviti ne pozitivnih in ne negativnih okoliščin za prosilca, lahko pretehtajo negativne, češ da gre za odločanje po prostem preudarku, je docela nesprejemljivo. Podoficir je najmanjše kolesce v sistemu vojske, brez slehernih kompetenc, je le izvrševalec zadolžitev, ki jih dobi in še to le adiministrativni del. Preseneča ga, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo zahtevo Ustavnega sodišča RS, da se ga zasliši in da se tudi izvedejo dokazi, ki jih je predlagal. Sodišče sploh ni izvedlo glavne obravnave. V tožbi z dne 11.11.1992 je predlagal zaslišanje več prič, od katerih je v vmesnem obdobju A.K. umrl, v tožbi z dne 16.10.1997 pa je predlagal zaslišanje V.T., tedanjega polkovnika v isti službi in M.T. ter B.P. Zaradi vseh krivic in diskriminacije, ki jo doživlja, je sedaj že leta dolgo brez osebne izkaznice, brez potnega lista, brez vozniškega dovoljenja, ni zdravstveno zavarovan in že od lanskega leta ne prejema več pokojnine. V Sloveniji živi že 35 let. Otroka in žena so Slovenci, nikoli ni bil kaznovan. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se njegovemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred povsem spremenjenim senatom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v ponovljenem postopku dejstva in dokaze, na podlagi katerih je po prostem preudarku odločila o tožnikovi zahtevi, ustrezno obrazložila in odločila v skladu z namenom in v mejah zakonskega pooblastila in tudi v skladu z napotili in mnenjem Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-2/94 z dne 8.5.1997. V obravnavani zadevi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje, kot izhaja iz predloženih spisov, oprla svojo odločitev na dejansko stanje, ki ga je tožnik ob svojem zaslišanju dne 3.7.1992 sam potrdil. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju in drugih listin v predloženih upravnih spisih izhaja, da je bil do svoje upokojitve (30.9.1991) aktivna vojaška oseba. Kot referent za varnostna vprašanja je bil zaposlen v varnostni službi JA (KOS). V času agresije na Republiko Slovenijo, je bil kot lojalen pripadnik JA stacioniran v Domu JLA v M., kjer je bil sedež m. okrožja, ki je bilo ustanovljeno zaradi prevzema pristojnosti civilnih organov oblasti v Republiki Sloveniji za odvzem evidenc o vojaških nabornikih. V navedenem obdobju je po lastnih navedbah aktivno deloval in izvrševal ukaze in navodila nadrejenih ter jim posredoval podatke o starešinah, ki se niso nahajali na delovnih mestih. Na stran novonastajajoče države ni prestopil. Na takšno dejansko stanje je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, bil pravilno uporabljen materialni zakon. Ko je tožena stranka ugotavljala obstoj razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, je izhajala iz tožnikove lojalnosti JA, nalog in položaja KOS v času pred in med agresijo JA na Republiko Slovenijo in tožnikovega aktivnega delovanja za KOS v najbolj občutljivih trenutkih novonastajajoče države. Svojo odločitev je oprla na prognozo tožnikove bodoče lojalnosti in zvestobe do slovenske države, takšna prognoza pa je sestavni del presoje, ali bi sprejem prosilca v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost ali obrambo države, kar je presojala tožena stranka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka, glede na ugotovljene dejanske okoliščine, utemeljeno sklepala, da te ne nudijo zagotovila za prognozo, da se bo prosilec podredil pravnemu redu Republike Slovenije oziroma da ne bo deloval zoper politične, varnostne, obrambne ali druge vitalne interese države. Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da tožnik v postopku ni bil ponovno zaslišan in da niso bile zaslišane druge priče. Za odločitev tudi ni pravno pomembno, da je tožnik bil le izvrševalec odločitev nadrejenih.

Ker se ugotovljeno dejansko stanje v ponovljenem postopku za izdajo upravnega akta opira le na okoliščine in dejstva, ki jih tožnik pri zaslišanju ni zanikal in zato ni sporno, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, če ni opravilo glavne obravnave, saj to ni vplivalo na odločitev. Tudi ne gre za kršitev ustavnih pravic, če je sodišče odločalo v skladu z določbami ZDRS.

Okoliščine, ki pa jih tožnik uveljavlja v pritožbi in ki se nanašajo na tožnikovo dolgoletno življenje v Republiki Sloveniji in na njegovo slovensko družino, pa ima možnost uveljavljati na podlagi določb 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDRS (Uradni list SRS, št. 96/2002).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.