Jedro

Tožnik je predviden za prevzemnika kmetije, njegovi starši so bolehni. Take življenjske razmere omogočajo sklepanje, da tožnik kmečko delo opravlja tudi zato, da pomaga preživljati starše, kar je moralna in zakonska obveznost. Dejstvo, da tožnik nima hobijev, je potrebno presojati v luči, da je kmečko delo nadomestilo vse druge aktivnosti, ki bi se jih sicer tožnik udeleževal. Vlaganje več napora v vsakodnevne aktivnosti, bodisi v službi, bodisi doma, pa predstavljajo temelj za dosojo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (če/ko so posledica poškodbe).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu dne 17.8.1994 in dosodilo odškodnino v znesku 3,500.000,00 SIT iz naslova negmotne škode in še znesek 17.017,00 SIT iz naslova gmotne škode; v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in izpodbija dosojeno odškodnino za 1,800.000,00 SIT. V reviziji trdi, da so bili zmotno uporabljeni kriteriji za dosojo odškodnine tožniku in da dosojena odškodnina ni primerljiva s podobnimi v sodni praksi. Glede na trajanje in intenziteto bolečin je dosojena odškodnina previsoka, neutemeljeno dosojena pa za bodoče bolečine. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 700.000,00 SIT. Za skaženost je bila tožniku dosojena previsoka odškodnina, saj je ta vidna le občasno, ko tožnik nosi poletna oblačila. Šepa le občasno, ko se noga utrudi, zato bi bila primerna odškodnina 200.000,00 SIT. Dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nima opore v izvedeniškem mnenju. Pri tožniku so bile ne glede na poškodbo ohranjene vse vitalne funkcije, le več napora mora vlagati v nekatera dela. Na druge delovno mesto je bil tožnik razporejen po lastni želji. Tožena stranka verjame tožniku, da je omejen pri delu na kmetiji, vendar ta ni njegova in pri kmečkih delih pomaga le toliko, kolikor mu dopušča prosti čas. Primerna odškodnina bi bila 900.000,00 SIT, saj je treba upoštevati, da se tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti kaže zlasti na zasebnem področju in to pri kmečkih delih, hoji po strmini, počepanju in pri dalj časa trajajočih delih, ker se mu noga nekaj hitreje utrudi.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati kriterije, ki so določeni v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR): pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter paziti na to, da odmerjena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njenim namenom. Odškodnino sodišče torej odmeri tako, da je ta primerna teži in vrsti poškodbe oškodovanca ter posebnostim, ki so se pojavile pri oškodovancu zaradi poškodbe. Istočasno mora paziti, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih. Opisano materialnopravno izhodišče je v izpodibjani sodbi po presoji revizijskega sodišča dosledno upoštevano.

Tožnik je utrpel prekinitev oziroma prerezanje desne Ahilove tetive in vreznino v predelu desne pete. Zdravljenje je bilo bolnišnično in ambulantno, saj je bil tožnik najprej operiran v lokalni anesteziji in tri dni v bolnišnici. Namestili so mu dokolensko mavčevo longeto, ki jo je nosil do 8.9.1994, in ki jo je nadomestil mavčev škorenj, ki ga je tožnik nosil 6 tednov. Dobra dva meseca ni smel stopiti na nogo, nato so mu dovolili hojo z berglami, ki jih je uporabljal 2 meseca. Opravil je dve fizikalni terapiji v Zdravilišču Rogaška in petnajstkrat obiskal fizioterapevtske vaje ambulantno. V bolniškem staležu je bil tožnik od poškodbe do konca leta 1994, nato je še tri mesece delal le po štiri ure dnevno. Bolečinsko obdobje je pri tožniku trajalo ves čas bolniškega staleža, intenzivnost bolečin pa je pojemala: en dan je tožnik trpel stalne hude bolečine in 2 dni občasne hude bolečine; v tem času je prejemal analgetike in antibiotike. Zmerne stalne bolečine so pri tožniku trajale 3 dni, občasne zmerne pa en teden. Temu je sledilo obdobje občasnih in pojemajočih lažjih bolečin, ki je trajalo 3 mesece. Bolečine trpi tožnik še vedno takrat, ko nogo bolj obremenjuje in bo imel tovrstne bolečine še naprej. Opisane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter bodoče bolečine sta sodišči primerno ovrednotili in odmerili v ta namen denarno satisfakcijo v višini 1,000.000,00 SIT. Revizija napačno trdi, da ni podlage za dosojo bodočih bolečin in je ta revizijski očitek v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami postopka, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Odškodnino za bodočo škodo sodišče dosodi na zahtevo oškodovanca, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala v bodočnosti (203. člen ZOR). Ob ugotovitvi, da bo tožnik trpel telesne bolečine takrat, ko bo njegova desna noga preveč ali predolgo obremenjena, čemur se v življenju ne bo mogel izogniti, je sodišče pravilno dosodilo odškodnino za bodočo škodo.

Poškodba je pri tožniku pustila trajne posledice: omejeno gibljivost desnega gležnja, zadebeljeno Ahilovo tetivo, atrofijo mišic desne goleni in s tem relativno zmanjšano moč triglave golenske mišice in šepanje pri hoji. Tožnik težko dalj časa hodi, še posebej po strminah, težje počepne oziroma vstane iz počepa, desna noga se hitreje utrudi. Te težave je izvedenec ocenil za 10 odstotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar je sodišče sprejelo. Nikjer v spisu ni podatka, da bi tožnik šepal občasno. Nasprotno: izrecno je ugotovljeno, da tožnik šepa. Revizija nedovoljeno izpodbija dejanske ugotovitve postopka s trditvami, da tožnik le občasno šepa. Šepanje predstavlja tako hibo, da je utemeljeno govoriti o skaženosti kot pravno priznani škodi. Odškodnina je primarno odmerjena iz tega naslova, ne pa le zaradi atrofije mišic desne goleni in brazgotine, kot to graja revizija. Po presoji revizijskega sodišča je odmerjena odškodnina primerna teži in obliki skaženosti pri tožniku, prav tako ne odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse.

Tožnik dela na kmetiji, ki je last njegovih staršev, vendar tudi sam na kmetiji živi in opravi večino kmečkih del. Iz izpovedi tožnika, ki jo je sodišče ocenilo kot prepričljivo, izhaja, da je tožnik predviden za prevzemnika kmetije in da so njegovi starši bolehni. Take življenjske razmere omogočajo sklepanje, da tožnik kmečko delo opravlja tudi zato, da pomaga preživljati starše, kar je moralna in zakonska obveznost. Dejstvo, da tožnik nima hobijev, je potrebno presojati v luči, da je kmečko delo nadomestilo vse druge aktivnosti, ki bi se jih sicer tožnik udeleževal. Vlaganje več napora v vsakodnevne aktivnosti, bodisi v službi, bodisi doma, pa predstavljajo temelj za dosojo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (če/ko so posledica poškodbe). Zamenjava delovnega mesta je bila res tožnikova želja in zaradi te zamenjave ni prikrajšan pri plači. Poudariti je treba, da menjava delovnega mesta ni del trditvene podlage, zaradi katere tožnik zahteva odškodnino in prav tako ne razlog, ki bi ga upoštevalo sodišče. Težišče razlogov za odmero odškodnine je dejstvo, da je tožnik zaradi posledic prerezanja desne Ahilove tetive bistveno omejen pri tistih aktivnostih, ki bolj obremenjujejo desno nogo in mora v tovrstne aktivnosti vlagati občutno več napora, da doseže enak učinek. Pravno utemeljen razlog za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni le prizadetost vitalnih funkcij, kot to razlaga revizija, ampak tudi opisana prikrajšanja in oviranost pri tistih aktivnostih, ki so bile pred poškodbo sestavni del življenja oškodovanca. Taka presoja pomeni individualizacijo odškodnine in je v skladu z uvodoma opisanim pravilnim materialnopravnim izhodiščem za odmero odškodnine. Revizijsko sodišče je presodilo, da je odmerjena odškodnina ustrezna denarna satisfakcija za vse posledice poškodbe, s katerimi mora tožnik računati v bodočem življenju. Neutemeljeno revizijo je zato zavrnilo (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije, tožeča stranka pa ni priglasila stroškov revizijskega odgovora.