Jedro

Neutemeljeno je stališče pritožbe, češ da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati račune, ki jih je izstavila tožeča stranka sama. Glede na to, da je tožena stranka prerekala zahtevek tako po temelju kot po višini, je razumljivo, da je sodišče prve stopnje preizkusilo utemeljenost teh računov tudi z izvedencem. Tudi če bi bili ti računi izstavljeni s strani tretje osebe, bi v primeru spora sodišče prve stopnje lahko tako postopalo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati 154.162,40 EUR z zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere kot za vezane devizne vloge nad eno leto v EUR od 07.04.1989 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo, pa tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati 154.162,40 EUR z zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere kot za vezane devizne vloge nad eno leto v EUR od 07.04.1989 dalje do plačila, vse v protivrednosti SIT po srednjem deviznem tečaju na dan plačila v 8-ih dneh pod izvršbo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvi toženi v roku 15 dni v znesku 1.627.824,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2005 do plačila, drugi toženi pa v znesku 2.154.438,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2005 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženima strankama naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno že, ko ni upoštevalo računov, iz katerih izhaja zahtevana navadna škoda, češ da gre za račune, ki jih je izstavila tožeča stranka sama. Dejansko pa tožeča stranka teh računov ni izstavila sama sebi temveč drugi, to je tretji pravni osebi, ni jih ponaredila, uporabila pa jih je tudi v pravdnem postopku pred avstrijskim sodiščem ob uveljavljanju plačilnega zahtevka iz naslova kaska. S temi računi pa je tožeča stranka višino navadne škode vsekakor dokazala in se je sodišče prve stopnje neutemeljeno spuščalo v njihovo presojo ter jih ocenilo kot previsoke. Mnenje dr. S. z dne 25.04.1989 ni naročila tožeča stranka sama, ampak ga je naročila zavarovalnica z D., pri kateri je bilo plovilo kasko zavarovano in bi ga moralo sodišče prve stopnje vsekakor upoštevati. Popolnoma napačno pa je sodišče prve stopnje ravnalo, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila izgubljenega dobička. Tožena stranka sploh ni pravočasno ugovarjala neverodostojnosti sklenjenih najemnih pogodb, ampak je to storila šele s pripravljalno vlogo z dne 24.02.2005, šele od takrat naprej pa se je sodišče prve stopnje začelo spuščati v vprašanje, ali je tožeča stranka prejela 50% pogodbeno določenega avansa in zahtevalo od nje, da predloži ustrezna potrdila. Vse to pa do izdelave izvedeniškega mnenja s strani izvedenca S.H. med strankama sploh ni bilo sporno. Popravilo samo je trajalo dve leti zato, ker so bile poškodbe plovila hujše kot je sprva kazalo, določene rezervne dele pa je bilo potrebno nabaviti tudi iz A. Tako tožeča stranka doslej z izplačilom kaska ni prejela celotne pretrpljene škode, ampak je dobila povrnjeno le 62% navadne škode in nič izgubljenega dobička.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Neutemeljeno je stališče pritožbe, češ da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati račune, ki jih je izstavila tožeča stranka sama. Glede na to, da je tožena stranka prerekala zahtevek tako po temelju kot po višini, je razumljivo, da je sodišče prve stopnje preizkusilo utemeljenost teh računov tudi z izvedencem. Tudi če bi bili ti računi izstavljeni s strani tretje osebe, bi v primeru spora sodišče prve stopnje lahko tako postopalo. Kar se tiče mnenja dr. S. z dne 25.04.1989 pa prav tako ni pomembno, ali ga je naročila tožeča stranka sama, ali pa zavarovalnica z D., pri kateri je bilo plovilo kasko zavarovano, dejstvo je, da to mnenje ni izdelal sodni izvedenec v predmetnem postopku in je zato sodišče prve stopnje škodo ugotavljalo z izvedencem, ki ga je postavilo v tem postopku. Ob trditvi, da naj bi tožena stranka neverodostojnosti pogodb ugovarjala šele s pripravljalno vlogo z dne 14.02.2005 in je šele tedaj sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko k predložitvi potrdil o prejemu 50% pogodbeno določenega avansa, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je tudi tožeča stranka sama te pogodbe predložila šele 25.08.1998, torej šest le po vložitvi tožbe. Ob dejstvu, da je tožena stranka kot že rečeno prerekala tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini pa je jasno, da je moralo utemeljenost tožbenega zahtevka tudi v delu glede izgubljenega dobička sodišče prve stopnje preizkusiti. Tožeča stranka sedaj dokazno nepodprto pojasnjuje, zakaj je popravilo plovila trajalo dve leti, pri tem pa pozablja, da je to prvotožena stranka ugovarjala že z vlogo z dne 22.10.1997 in da je to vprašanje sodišče prve stopnje tudi razčiščevalo z izvedencem S.H.. Tožeča stranka pa ni niti doslej predložila zanesljivih dokazov o tem, da so bile najemne pogodbe za leto 1989 in leto 1990 res veljavno sklenjene. Tako se pokaže, da tožeča stranka res ni dokazala, kljub temu, da je sicer podana odgovornost tožene stranke za povzročeno škodo, da bi ji nastala navadna škoda, ki bi presegala zneske, dobljene iz kasko zavarovanja od dunajske zavarovalnice oziroma ni dokazala, da bi ji nastal izgubljeni dobiček. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.