Jedro

Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove navedbe ob vložitvi prošnje (14. 11. 2019), iz katerih je razvidno, da je punjabi musliman in da je izvorno državo zapustil pred približno petnajstimi leti. Pred prihodom v Slovenijo je bil v Iranu, Turčiji, Grčiji, Severni Makedoniji, Srbiji, Hrvaški, Avstriji in Italiji. Ni član politične stranke, vojaškega roka ni služil, ni bil kaznovan in ni prestajal zaporne kazni. Pred prihodom v Slovenijo je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Avstriji, ki jo je zavrnila, in v Italiji, ki o tem še ni odločila. Do Grčije je potoval šest mesecev, tam je ostal dve leti in ni vložil prošnje za mednarodno zaščito. Iz Grčije do Avstrije je potoval približno leto dni, tam ostal deset let in nato nadaljeval pot v Italijo, kjer je ostal približno dve leti, dokler ni 6. 5. 2019 prišel v Slovenijo. Njegova ciljna država je bila Nemčija.

3. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da ima v Pakistanu družina zelo vredno kmetijsko posest, ki je pisana na očeta. Stric po očetovi strani z imenom A. A. je policist, ki je hotel prevzeti njihovo zemljo, ker pa se oče ni strinjal, je A. A. grozil očetu in tožniku kot najstarejšemu sinu. Oče mu je predlagal, da zapusti državo, takrat je bil tožnik star 16 let. Stric A. A. ga je enkrat pretepel in po krivem prijavil na policiji, kamor je moral tožnik dvakrat. Spor so poskušali rešiti s pomočjo vaškega sveta, vendar se stric ni strinjal z nobeno rešitvijo, saj je zemljo hotel zase. Groženj s smrtjo policiji niso prijavili, ker je stric policist in so vedeli, da policija ne bo ukrepala. Spor še ni rešen, stric še vedno vztraja pri svojem. Ker je tožnik že petnajst let v Evropi, ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil v Pakistan, verjetno bi bil deležen groženj. Poleg tega ima v Evropi hčer, kar prav tako preprečuje vrnitev.

4. Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru (30. 6. 2020) je v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito razvidno, da je imel njegov oče parcelo, na kateri bi lahko zgradili hišo ali trgovine. Stric A. A., ki dela za policijo, je leto pred tožnikovim odhodom iz Pakistana začel prepričevati očeta, da mu prepusti zemljo po najnižji možni ceni. Oče je ni hotel prodati, zato je začel stric groziti, da bo ubil tožnika in očeta. Osebe, ki so v Pakistanu na vplivnem položaju, mislijo, da lahko določene stvari izsilijo zaradi svoje moči. S stricem so se sicer dobro razumeli, vendar se je odločil, da je močnejši od očeta in začel izsiljevati, da mu pripada zemlja.

5. Ko sta tožnik in njegov prijatelj ob vračanju iz šole hodila ob cesti, sta nanju streljali dve osebi na motorju. Prijatelja so ustrelili v nogo, tožnika pa v področje desne ledvice. Vaščani so oba odpeljali v bolnico. Po tožnikovem mnenju ga je stric hotel prestrašiti in pokazati, da so njegove grožnje resne. Napadalca ju nista imela namena ubiti, sestopila sta z motorja, vprašala kdo je A. A. in ga ustrelila. Stric ostalim v družini ni povzročal težav. Oče ni ničesar storil, tožniku je rekel le, naj zapusti Pakistan. Ker je oče zelo veren in ne verjame, da lahko z orožjem kaj dosežeš, stric pa je bil zaposlen na policiji in imel tam poznanstva, tožnik sklepa, da oče groženj policiji ni prijavil. Problem z zemljo še vedno ni rešen. Oče se je odselil v Grčijo, kjer živi in dela, denar pošilja domov zaradi preživljanja mame in sestre, parcele pa stricu ni prepustil. 6. Na vprašanje uradne osebe, ali mu je stric kdaj osebno grozil, je tožnik navedel, da je bil ob zapustitvi Pakistana star 13 let, torej otrok, zato ga je stric pustil pri miru. Ne ve, zakaj je stric želel, da nekdo strelja nanj in na njegovega prijatelja. Drugih groženj od strica ni prejel in z njim ni imel fizičnega stika. Ko so streljali nanj, sta se starša prestrašila in ga samega s pomočjo tihotapcev poslala iz Pakistana.

7. Uradna oseba je ugotovila, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da ga je stric A. A. enkrat pretepel, zato je tožnika vprašala, zakaj tega ni omenil na osebnem razgovoru. Tožnik je izjavil, da je že dolgo tega in da se ne spominja vsega. Ve, da je enkrat moral z očetom na policijo, vendar se ne spomni razloga za to. Kolikor se spomni, sta z očetom šla na policijo, ker ga je stric A. A. prijavil, vendar se ne spomni zakaj. Oče je bil z njim, ker je bil star 13 let, vendar tožnik ne ve točno, o čem so ga spraševali.

8. Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je še razvidno, da je sporno zemljišče veliko 2 knala in zelo vredno, saj je ob precej prometni cesti (takrat približno 20.000 pakistanskih rupij, saj je bilo primerno za gradnjo poslovnih prostorov). Zemljišče je bilo prazno in ga niso uporabljali. Tožnik in njegova družina so bili oddaljeni 3 km, tožnik se ne spomni, da bi spor poskušali rešiti s pomočjo posrednika. Meni, da bi stric nadaljeval z grožnjami in da bi morda tokrat dobil kroglo v glavo, če bi se moral vrniti v Pakistan. Ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil v drug del Pakistana. Tožnik je še izjavil, da so zemljo pridobili z dediščino, dediči so bili štirje bratje in sestra. V zemljiškem sporu so vsi podpirali očeta in ne strica A. A., s katerim niso imeli težav. Ta je bil poročen in zaposlen kot navaden policist, ima tri sinove. Z očetom je tožnik odšel na bližnjo policijsko postajo, ne na tisto, na kateri je delal stric A. A. V Pakistanu so ostale mama in sestre, groženj ni več, saj niso vpletene v spor. Tudi bratje so zaradi spora zapustili Pakistan.

9. Po oceni, da je tožnik izkazal svojo istovetnost, je tožena stranka ugotovila, da kot razlog za mednarodno zaščito uveljavlja strah pred smrtjo zaradi zemljiškega spora s stricem.

10. Nato je tožena stranka ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, saj tožnik za svoje izjave ni predložil dokazov. Ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-11 je ocenila, da so bile tožnikove izjave večinoma neprepričljive in malo verjetne. Sicer je odgovarjal tekoče, vendar z več pomembnimi nasprotji v zvezi z razlogi preganjanja. Zato tožena stranka ugotavlja, da se tožnik ni potrudil za utemeljitev prošnje.

11. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-12 je tožena stranka ugotovila, da bi bilo glede na tožnikove trditve nemogoče pričakovati, da bo predložil kakršnekoli dokumente v zvezi z razlogi preganjanja. Izvorno državo je namreč zapustil pred več kot 15 leti, poleg tega tam ne živi več njegov oče, ki naj bi prav tako bil vpleten v zemljiški spor. Zato je ocenila, da presoja te okoliščine v obravnavani zadev ni bistvena.

12. Glede na tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-13 je tožena stranka presojala skladnost in verjetnost izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam v zvezi s tožnikovim primerom. Menila je, da so v njegovih izjavah neskladnosti, ki so bistvenega pomena, v določenem delu so izjave tudi neprepričljive, malo verjetne in dajejo vtis pretiravanja.

13. Prva neprepričljivost je v tem, da so tožnika 6. 5. 2019 prijeli slovenski varnostni organi na območju Kopra ob tihotapljenju sedmih ilegalnih migrantov iz Bosne in Hercegovine v Italijo, 4. 11. 2019 pa je tožnik v lastnoročni izjavi navedel, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. V izjavi je navedel, da je v njegovem mestu v Pakistanu veliko kriminala, zaradi česar tam ne more varno živeti. O zemljiškem sporu in s tem povezani ogroženosti ni navedel ničesar, čeprav bi to po mnenju tožene stranke oseba, ki je svojo državo zapustila zaradi takih težav, zagotovo omenila že ob prvi priložnosti. Tovrstne težave je tožnik navedel šele pri podaji prošnje, kar nakazuje na ugotovitev, da svoje navedbe prilagaja trenutni situaciji in da je bil njegov namen, da si s tem poveča možnosti pridobitve mednarodne zaščite.

14. V zvezi z bistveno neverodostojnostjo in neprepričljivostjo tožena stranka izpostavlja tožnikove izjave v uradnem zaznamku o zbranih obvestilih Policijske postaje Trebnje z dne 4. 11. 2019, da je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, ker pa odločbe ni kmalu prijel, se je odpravil proti Srbiji. Pri podaji prošnje je navedel, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Avstriji, kjer je prejel negativno odločitev, in v Italiji, v osebnem razgovoru pa je izjavil, da je v Avstrijo prišel leta 2011, tam podal prošnjo za mednarodno zaščito in ostal do leta 2017, ko je odšel v Italijo, saj v Avstriji ni dobil dovoljenja za bivanje. Tožnikove navedbe o prihodu v Avstrijo so si nasprotujoče, saj je v osebnem razgovoru v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja, ki bi omogočil lažjo določitev odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito4, navedel, da je v Avstrijo prišel že leta 2007, v osebnem razgovoru (30. 6. 2020) pa, da je tja prišel šele leta 2011. Razhajanje med letnicama je po oceni tožene stranke preveliko, da bi ga bilo mogoče pripisati le pomoti.

15. Poleg tega obstajajo dodatne neskladnosti v tožnikovih navedbah pri podaji prošnje in v osebnem razgovoru. Pri podaji prošnje je tožnik na vprašanje uradne osebe, ali je bil kdaj fizično ogrožen, odgovoril, da ga je stric enkrat pretepel in ga krivo prijavil policiji, drugih tovrstnih dogodkov fizične ogroženosti pri tem ni omenjal. Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru pa je razvidno, da ga je stric hotel prestrašiti tako, da sta na poti iz šole proti domu neznanca na motorju streljala nanj in na njegovega prijatelja ter ju ranila. Tožnik je še navedel, da je bil star 13 let, ko je zapustil Pakistan ter da ga je stric zaradi mladosti pustil pri miru in da z njim ni imel fizičnega stika. Tožena stranka teh izjav ni štela za verjetne, saj je menila, da bi bile ves čas enake, če bi se opisani dogodki res zgodili. Izpostavila je, da je glede na tožnikove izjave ob podaji prošnje mogoče sklepati, da ga je stric pretepel, glede na izjave iz osebnega razgovora pa da ga je stric zaradi mladosti pustil pri miru. Razhajanje v izjavah glede navedene tožnikove fizične ogroženosti je tako veliko, da ni mogoče sprejeti za verjetno, da so se dogodki zgodili na način, kot trdi tožnik.

16. Po presoji tožene stranke so nedoslednosti tudi med tožnikovimi izjavami pri podaji prošnje, da so spor skušali rešiti s pomočjo vaškega sveta, vendar se stric z nobenim predlogom ni strinjal, in izjavami v osebnem razgovoru, da se tožnik ne spominja, da bi spor poskušali rešiti s pomočjo posrednika. Po oceni tožene stranke je tudi v tem primeru razhajanje v izjavah preveliko, da bi bilo glede navedenega mogoče verjeti tožniku.

17. Neskladnost je tudi v tožnikovih izjavah v prošnji, da je moral zaradi stričeve prijave dvakrat na policijo, in v osebnem razgovoru, da je zaradi stričeve prijave z očetom odšel enkrat na policijo. Zato niti teh izjav ni mogoče sprejeti za verjetne.

18. Tožnikove izjave si nasprotujejo tudi glede mednarodne zaščite v Italiji. Pri podaji prošnje je namreč navedel, da v Italiji odločitve še ni prejel, v prvem osebnem razgovoru (po 5. členu Uredbe Dublin III) pa, da je v Italiji prejel negativno odločitev zaradi prstnih odtisov v Avstriji. Čeprav omenjeno nasprotje ni neposredno povezano s tožnikovimi razlogi za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pa po mnenju tožene stranke izkazuje, da tožnik tudi glede najosnovnejših dejstev ne podaja verodostojnih izjav, kar vzbuja dodaten dvom v resničnost vseh njegovih izjav v postopku.

19. Poleg tega je tožnik pri podaji prošnje navedel, da je bil star 16 let, ko je zapustil Pakistan, v osebnem razgovoru pa je izjavil, da je bil star 13 let. Po mnenju tožene stranke bi si tožnik tako pomemben dogodek, kot je zapustitev izvorne države, zagotovo zapomnil in bi navedel točno starost. 20. Tožnik je neprepričljiv in neverodostojen tudi glede razlogov preganjanja. Težave v zvezi z zemljiškim sporom bi namreč lahko navedel že na policijski postaji, če bi bil to resničen razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Ker ni tako ravnal, obstaja resen dvom v verodostojnost njegovih navedb.

21. Glede na navedeno neprepričljivost izjav, po presoji tožene stranke ni verjetno, da bi se zgodili dogodki na način, kot je to predstavil tožnik. Zato njegove izjave niso notranje verodostojne.

22. V nadaljevanju je tožena stranka presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.5 Po povzetku tožnikovega potovanja je ugotovila, da je za zaščito sicer zaprosil v Grčiji, kjer pa na odločitev pristojnih organov ni počakal. Menila je, da je od osebe upravičeno pričakovati, da počaka v varni državi, česar tožnik ni storil niti po podaji prošnje za mednarodno zaščito v Italiji, ki jo je samovoljno zapustil in bil nato zaradi sprovajanja prijet v Sloveniji.

23. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da tožnik ni splošno verodostojen (oseba, ki ji je mogoče verjeti), saj so njegove izjave v pomembnem delu neskladne in v bistvenem delu neverjetne. Zato tožnik ni izpolnil pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 24. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru pogojev za priznanje statusa begunca. Ponovno je ugotovila, da so tožnikove navedbe neprepričljive in malo verjetne. Ker jim zato ni verjela, je presodila, da v preteklosti ni bil izpostavljen preganjanju in da mu to ni neposredno grozilo ter da ni predložil dokumentov ali informacij, ki bi izkazovale njegovo dejansko ogroženost. 25. Premalo konkretizirane in pavšalne so navedbe, da bi stric tožniku ob vrnitvi ponovno začel groziti in da bi morda tokrat dobil kroglo v glavo. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni bil podvržen preganjanju, ki mu ne grozi niti v prihodnje. Zatrjevana dejanja so tako neintenzivna in neizrazita, da očitno ne dosegajo standardov preganjanja ali resne škode. Po mnenju tožene stranke bi si stric zaradi odsotnosti moških članov družine (tožnik je v Sloveniji, oče v Grčiji in brat domnevno v Bosni in Hercegovini) že polastil zemljo, zato ne bi več imel razloga za grožnje.

26. Poleg tožnikove neverodostojnosti je treba upoštevati, da tudi sicer niso podani vsi elementi preganjanja. V tožnikovem primeru gre izključno za zasebno zadevo med tožnikovo družino in stricem, ki si želi polastiti očetove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. Glede na navedeno tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

27. Tožnikove navedbe je tožena stranka obravnavala tudi v okviru resne škode. Glede na stališče o njihovi neskladnosti ni mogla zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo tožnik, pri katerem ni posebnih osebnih okoliščin, zaradi razlogov, ki so bili presojani že v okviru statusa begunca, v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. 28. V tožnikovem primeru bi bil po mnenju tožene stranke subjekt preganjanja nedržavni subjekt, ki v tej vlogi lahko nastopa le, če prosilcu država ali politične stranke ali organizacije niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal, saj se ni v zadostni meri obrnil po pomoč k pristojnim organom, če se je čutil ogroženega. Tožnikove trditve, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite, so presplošne in le hipotetične, saj se k njim ni zatekel po pomoč. Le s trditvijo, da so državni organi, ki naj bi ga zaščitili, povezani s stricem, tožnik še ni dokazal, da ga država ni sposobna zaščititi. Tožnik s svojo pasivnostjo ni izkazal, da bi bili državni organi v njegovi izvorni državi neučinkoviti.

_Bistvo tožnikovih navedb_

29. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

30. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik med postopkom v bistvenem enako navajal svoje osebne podatke in razloge za zapustitev izvorne države. V zvezi z očitkom, da prošnje ni podal nemudoma, poudarja, da je 21. 10. 2019 želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, o čemer je bil poučen, nato pa se mu je dodelil nov termin skoraj en mesec kasneje. Zato ni kriv, da se njegova prošnja ni takoj obravnavala.

31. Tožnik ni mogel predložiti pisnih dokazov o ustnih grožnjah in streljanju v izvorni državi. Poudarja, da je takoj predložil vse podatke in da je bila ugotovljena njegova istovetnost. Poleg tega je pokazal strelno rano, kar dokazuje, da je bilo njegovo življenje v preteklosti že ogroženo.

32. Tožena stranka ni pridobila informacij, ki bi ji omogočale oceno stanja v izvorni državi z vidika nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve.

33. Ni pravilno povzemanje v izpodbijani odločbi, da se tožnik ne želi vrniti v Pakistan, ker zaradi velikega števila kriminala v njegovem mestu ni varno živeti. Navedeno je tožnik izjavil mimogrede, bistveno je, da je bil žrtev že uresničenih groženj, s čimer je bilo resno ogroženo njegovo življenje.

34. Poleg tega je tožnik navajal grožnje v zvezi z njegovo veroizpovedjo ter težave med suniti in šiiti, do česar se tožena stranka ni opredelila. Zmotna je tudi ugotovitev, da pri tožniku ni okoliščin, ki bi ga razlikovale od preostalih prosilcev iz Pakistana. Tožnik ni kritiziral sistema v Pakistanu, ampak je navedel, da mu grozi resna nevarnost zaradi ravnanj osebe, ki je zaposlena v policiji, zato tožnik ne more računati na pomoč policistov. Grožnje tretje osebe so bile jasne in izkazane s tem, ko je bil tožnik ustreljen. Tožnik sklepa, da so se grožnje stopnjevale, saj je tudi njegov brat na begu.

35. Tožnik je navedel in utemeljil motiv za streljanje, zato so njegovi razlogi povsem verjetni. Povsod namreč potekajo spopadi za premoženje in ni razlogov, da tožena stranka ne bi verjela tožniku, saj je nazorno navedel ceno nepremičnine in razlog za prizadevanje sorodnika, da bi bil lastnik te zemlje. S tem je utemeljil tudi razloge za grožnje. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da o dogodkih policija ni obveščena, da oče ne verjame v to, da bi se s prijavami stvari rešile.

36. Tožena stranka ni v celoti povzela tožnikovih dokazov in se do njih ni opredelila. Poleg tega je prevelik pomen pripisala sodbi, s katero je bil tožnik obsojen v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji.

_Odgovor na tožbo_

37. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Navaja, da so tožbene navedbe, da je tožnik že 21. 9. 2019 želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, nedopustna tožbena novota. Tožnik je imel vse možnosti, da za mednarodno zaščito zaprosi takoj po nezakonitem prečkanju državne meje z Republiko Hrvaško. Namere ni izrazil niti po nezakonitem prehodu državne meje in prijetju policije 6. 5. 2019. Šele po začetku prestajanja kazni zapora (4. 11. 2019), torej skoraj pol leta kasneje, je podal namero za mednarodno zaščito, prošnjo pa je vložil 14. 11. 2019. 38. V nadaljevanju tožena stranka poudarja, da je stric, ki naj bi ogrožal tožnika, nedržavni subjekt, ki mora imeti lastnost iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1. Zato bi tožnik moral izkazati, da mu država ali politične stranke ali organizacije niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite, česar pa ni storil, saj se ni v zadostni meri obrnil po pomoč k pristojnim organom, če se je čutil ogroženega. Gola trditev, da so državni organi, ki naj bi zaščitili tožnika, povezani s stricem, ne dokazuje, da država ni sposobna zaščititi tožnika. Tožnik s svojo pasivnostjo ni izkazal, da bi bili državni organi v izvorni državi neučinkoviti.

_Presoja sodišča_

39. Dne 20. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, pri čemer jih soglasjem strank ni posebej naštevalo.

40. Tožba ni utemeljena.

41. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

42. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 43. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.6 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.7 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti8 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je namreč že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.9

44. Nosilno stališče tožene stranke o neskladnosti, neprepričljivosti in mali verjetnosti tožnikovih izjav temelji na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav10. Dokazna ocena tožene stranke, da so tožnikove navedbe glede zatrjevanih stričevih groženj neskladne, neprepričljive in malo verjetne, zaradi česar jim ni verjela in menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen zatrjevanemu preganjanju, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene11. Ob upoštevanju s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Ob takih okoliščinah, ko ni podan subjektivni element12, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.13

45. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka kot bistveno izpostavlja tudi okoliščino, da tožnik, čeprav bi bile njegove izjave verodostojne, skladne in prepričljive, ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite.

46. Iz tožbenih navedb ni razvidno določno nasprotovanje navedenemu stališču tožene stranke. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. To pomeni, da tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1). Povedano drugače, tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je namreč dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.14 Že zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

47. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je bilo tožniku na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede podajanja izjave ter da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti in mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej sam ali po svojem pooblaščencu imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev. Zato smiselno, vendar posplošeno uveljavljana kršitev pravil postopka, da se tožena stranka ni opredelila do tožnikovih izjav v zvezi z ogroženostjo zaradi veroizpovedi ter težav med suniti in šiiti, ni podana, saj teh razlogov za priznanje mednarodne zaščite tožnik v upravnem postopku ni navajal. 48. V okviru presoje okoliščin iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člen ZMZ-1 je tožena stranka sicer ocenila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. Vendar pa izpodbijana odločba ne temelji le na navedeni okoliščini, kar je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, da zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoča zgolj zaradi neizkazanosti okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, saj nobena izmed njih sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje.15 Zato je nebistven s tem povezan, sicer splošen tožbeni ugovor. Smiselno enako velja glede presoje okoliščin iz druge alineje tretjega odstavka 21. člen ZMZ-1. 49. Tožnik še trdi, da tožena stranka ni v celoti povzela (tožnikovih) dokazov, da se do njih ni opredelila in da je prevelik pomen pripisala sodbi, s katero je bil tožnik obsojen v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji. Ker so trditve neobrazložene, jih lahko sodišče zavrne le na splošni ravni in se pri tem sklicuje na izraženo stališče glede pravilnosti dokazne ocene v obravnavani zadevi.

50. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. 2 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov. 3 Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. 4 Dne 17. 2. 2019 je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III. 5 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. 6 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 7 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 8 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 9 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 10 Njihov povzetek je v točkah od 2 do 8 obrazložitve te sodbe. 11 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: "O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka." 12 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 13 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 14 Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 15 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 123/2017 z dne 5. 7. 20217 (10. točka obrazložitve).