Jedro

Pravilo iz 2. odstavka 352. člena ZPP velja tudi v sporu o ugotovitvi očetovstva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da toženec ne more biti biološki oče mladoletne tožnice in da zato tudi ni dolžan plačevati preživnino za njeno preživljanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ter revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da so razlike med ugotovitvami izvedenke in tistimi, ki veljajo kot splošno znana pravila stroke. Zato bi sodišče njene pripombe k izvedenkinem mnenju moralo upoštevati. Ker jih ni, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Otrok mora imeti absolutno možnost, da ugotovi dejstva, od katerih je odvisno njegovo življenje. Formalni razlogi (tožnica je bila prepričana, da bo obravnava preložena, ker je jasno povedala, da nima sredstev za izvedenino) ne morejo biti ovira za odločanje. Očitek sodišča druge stopnje, da predujma ni plačala vse do odločanja na drugi stopnji ni resen, ker samohranilka ne more tvegati depozita na sodišču, če ne ve, ali bo sklep sprejet ali ne. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju mnogo bolj omejeno, kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti presoja le morebitno kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in morebitno zmotno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP so bile storjene na prvi in drugi stopnji. V reviziji poudarja svoje nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki da je v nasprotju z načeli stroke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima (250. člen ZPP). To pomeni, da sodi dokazovanje z izvedencem v dejansko podlago spora. Gre torej za ugotovitev dejanskega stanja. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji ni več dopustno. Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno na prvi in drugi stonji ni smelo ukvarjati.

Kar zadeva očitek, da formalni razlogi ne morejo vplivati na odločitev o tako pomembni stvari kot je očetovstvo, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da se tudi očetovstvo ugotavlja v pravdnem postopku, ki izhaja iz enakovrednega položaja obeh strank. Obe imata na razpolago vrsto dokaznih sredstev, na podlagi katerih sodišče ugotavlja materialno resnico. Sodišče mora postopek voditi tako, da strankam izvedbo dokaza omogoči, pri tem pa postopek opravi brez nepotrebnega zavlačevanja in ob spoštovanju pravic obeh strank (7. in 10. člen ZPP). Pomembnost statusnih sporov sicer daje nekaj več kompetenc pravdnemu sodišču (stranki z zahtevkom ne moreta razpolagati, 3. odstavek 3. člena ZPP), vendar pa pravila dokazovanja veljajo tudi v teh sporih. Sodišči prve in druge stopnje sta o zahtevku tožnice odločali dvakrat. Prvič je tožnica s pritožbo uspela prav zaradi odprave dvoma o obstoju morebitne napake. Toda po tem, ko je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku tožnici dalo na razpolago vsa procesna zagotovila za to, da bo predlagani dokaz ponovilo, pa je bila tožnica tista, ki jih ni izkoristila, sodišče druge stopnje ni smelo ponovno slediti njeni prošnji po ponovnem sojenju. Če bi pritožbi ugodilo, bi samo kršilo ZPP (2. odstavek 352. člena).

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen).

Tožeča stranka nadalje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi na tej osnovi in ugotovilo, da je odločitev pravilna. Če sodišče ugotovi, da tožena stranka ne more biti biološki oče otroka, mora tožbeni zahtevek zavrniti. Prav to je sodišče prve stopnje storilo in njegovo odločitev je potrdilo sodišče druge stopnje. ZZZDR s tem ni bil kršen.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).